nedelja, 11. januar 2015

18. dan: Fotografiranje

Zelo rada fotografiram, čeprav sem pri tem čisti samouk in ne znam niti osnov, ter bi rabila nekoga, ki bi mi praktično pokazal, saj ugotavljam, da preko interneta ni tisto, kar jaz potrebujem, potrebujem prakso. Ja vem, da to ni prav, ampak vseeno. Ali ni lažje posnet fotografijo in to oseba jo takoj skritizira in potem posnameš drugo, ki je taka, kot si jo želel narediti in vsebuje vse potrebne komponente. No, vseeno pa imam nekaj zvrsti fotografije, ki jih imam raje kot druge. Kot prvo rada fotografiram naravo, raje kot ljudi, potem so na vrsti sončni zahodi, sledijo izjemni dogodki, kot so toča, nalivi, mavrica in podobne stvari, najraje pa imam makro in nato še črno-belo v barvah, kot sem pred časom poimenovala. To črno- belo v barvah je, ko je sama fotografija črno- bela, ima pa nek barvni detalj, ki je pri mojih fotografijah večinoma v rdeči barvi. Res je, da fotografiram zelo različno, vendar ker mi je najljubša zadnja vrsta fotografiranja bi rada to predelala tu in sedaj.

Odpustim si, da sem sprejela in označila črno- belo fotografijo z dodatkom barve kot bolj pomembno od ostalih, samo črno- belih ali barvnih fotografij, ker sem jih izbrala kot meni ljubše.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti samo črno- bele fotografije za manj vredne, ker ne vsebujejo barv in so lahko zelo monotone.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti barvne fotografije za manj vredne, ker so lahko preveč pisane.

Odpustim si, da sem sprejela in črno- bele fotografije z dodatkom barve primerjala s seboj, da sem takšna po značaju oziroma, da si v svojem življenju želim te barve, ki jo želim dodati črno- beli fotografiji. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da je moje življenje črno- belo, ter da potrebuje barve, kar sploh ni res, saj že to da živiš je pomembno in posebno.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da je moje življenje manj vredno, ker nisem vidila barv v njem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o svojem življenju kot o slabem življenju, čeprav to, kar sem počela do sedaj sploh ni bilo življenje. Šele zdaj vidim, da bi lahko vse skupaj bilo preprosteje, če bi namesto, da bi se sekirala za vsako malenkost preprosto dihala in bila kar sem. Tako ne zgubljam tako potrebne energije, ki mi jo lahko v kritičnih trenutkih močno primanjkuje.

Zavezujem se, da gledam na vse fotografije kot enakovredne in jih ne primerjam s svojim življenjem.

Ni komentarjev:

Objavite komentar