torek, 09. avgust 2016

158. dan: Strah pred neznanim

Eden od bazičnih strahov je tudi strah pred neznanim. Tokrat bom ta strah povezala z izgubo bližnjega, saj ko nekega človeka ni več, zavlada praznina, ter situacija postane neznana. Vendar česa nas je pri izgubi strah, je res izguba, ter kako bomo živeli potem najhujše, ali je največji strah zaradi naših prepričanj in pričakovanj.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati kako naj reagiram v določeni situaciji, katero sem včasih reševala skupaj z osebo, ki je ni več. Ko se zavem, da razmišljam kako naj reagiram v določeni situaciji, katero sem včasih reševala skupaj z osebo, ki je ni več, se ustavim in diham. Zavedam se, da razmišljati o stvareh, ki se mogoče ne bodo zgodile nikoli je brezpredmetno in bom situacijo rečevala v tistem trenutku, ko bom jo morala reševati. Najbolje je biti v tem trenutku, ne pa razmišljati o stvareh, ki se mogoče ne bodo nikoli zgodile. Zavezujem se, da se ne sekiram kaj bo če bo, ampak sem v tem trenutku, tukaj in zdaj in se posvečam dihanju.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah, ter se spraševati kako bo brez njega, kako bom živela, kaj bom pogrešala. Ko se zavem, da imam strah, ter se sprašujem kako bo brez njega, kako bom živela, kaj bom pogrepala, se ustavim in diham. Zavedam se, da obremenjevati za vnaprej ali za nazaj ni potrebno. Živeti v tem trenutku je bistvo vsega. Ni ga, pogrešam ga, stvari se spreminjajo, vendar življenje teče dalje. Še vedno imam veliko vprašanj, na katere bi lahko odgovoril samo on. Vendar to sedaj niti ni pomembno. Pomembna sem jaz, pomembno je, da se imam rada, da se sprejmem, da uživam v svoji bližini. Pomembno je da sem. Zavezujem se, da izkoristim vsak trenutek za živeti, namesto za razmišljati kaj bi bilo če bi bilo in kaj bo če bo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred praznino, ko človeka ni več, ko te namesto osebe spremlja praznina. Ko se zavem, da imam strah pred praznino, ko človeka ni več, ko te namesto osebe spremlja praznina, se ustavim in diham. Zavedam se, da praznina je, ter se je ne da nadomestiti. Vsaj od zunaj ne. Najpomembneje je, da ugotovim, zaradi česa je praznina, kaj pogrešam, česa si ne morem dati, kar mi je oseba, ki jo pogrešam dajala. Pa če se tega zavedam ali ne. Dala je čas, pogovor, ljubezen, družbo, nekaj kar pogrešam, ter bom pogrešala, dokler ne nadomestim tako, da si pričnem tisto stvar dajati sama. Zavezujem se, da se zavedam, da praznina je, vendar ni potrebno, da ostane za vedno, saj jo nadomestim tako, da si dam tisto, kar pogrešam, tisto kar mi je dala oseba, ko je bila še živa.

Ni komentarjev:

Objavite komentar