torek, 29. maj 2018

201. dan: Sram in zardevanje 1

V prejšnjem blogu sem se na hitro dotaknila situacije, ko me je v nekem trenutku v en situaciji postalo sram in sem pričela zardevati. Vse to je bilo seveda zaradi misli v moji glavi. Nisem uspela izpolniti neke obljube, nisem vprašala osebe x, če bi lahko podarila tej osebi pri kateri sem se znašla nekaj sadik določene zelenjave. In to je bil največji problem mojega sramu in zardevanja. Naredila sem nekaj narobe, vsaj po mojih prepričanjih.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti slabo/ nelagodno/ imeti sram, ker mi ni uspelo, da bi vprašala osebo x, če podari sadike osebi pri kateri sem bila. Ko se zavem, da se počutim slabo/ nelagodno/ imam sram, ker mi nekaj ni uspelo vprašati, se ustavim in diham. Zavedam se, da nisem imela veliko časa stikov z osebo x, tako da tudi če bi se spomnila na vprašanje, mi verjetno ne bi uspelo se pogovoriti z osebo x, poleg tega pa sploh nisem vedela, da bom obiskala to osebo. Zavezujem se, da naslednjič, ko imam nekaj v glavi in hočejo izbruhniti neka čustva, se ustavim in diham in ugotovim, ali so ta čustva sploh potrebna ali ne.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti nelagodno, ker sem z osebo, h kateri sem prišla na obisk nekaj dni prej govorila o tem kje je doma. Ko se zavem, da se počutim nelagodno, ker sem z osebo, h kateri sem prišla na obisk nekaj dni prej govorila o tem kje je doma, se ustavim in diham. Zavedam se, da mi je ta oseba povedala samo kraj v katerem živi, poleg tega pa nisem imela pojma kam grem, ker sem se peljala z neko osebo, ki mi je samo hitro povedala kam greva. Torej moje nelagodje je bilo čisto nepotrebno. Zavezujem se, da moje reakcije niso tako intenzivne, ampak sprejmem vsak dogodek kot nekaj novega, ter če pridem h komu, ki ga poznam, toliko bolje, ker se mi ni potrebno spoznavat z njimi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna na osebo, ker me je pripeljala do njih in me poklicala iz avta. Ko se zavem, da sem jezna na osebo, ker me je pripeljala do njih in me poklicala iz avta, se ustavim in diham. Zavedam se, da čeprav ponavadi oseba, s katero sem prišla na obisk svoje obveznosti naredi na hitro in mi ponavadi sploh ni potrebno iz avta, da so lahko od časa do časa tudi kakšne izjeme. Ena taka izjema je bila tokrat in če se bom večkrat vozila z njim, se bom mogla pripravit tudi na takšna presenečenja. To je bil samo vmesni postanek in to je to. Zavezujem se, da se ustavim in diham, ter trezno premislim ali je moja jeza in ostala čustva sploh upravičena, če tega ne vidim v tistem trenutku, pogledam situacijo še malo kasneje in poizkusim takrat ugotoviti vzrok reakcijam.

ponedeljek, 28. maj 2018

200. dan: Sram in zardevanje

Po treningu me je trener vprašal, če bi šla z njim, ker mora nekaj odnest, ter potem na progo pogledat, če je ostalo še kaj od tekme, ki je bila dan prej. Ravno zaradi sprehoda po progi, sem se odločila, da grem z njim. In greva. Prideva v kraj, kjer mora oddati stvar, gre iz avta in potem pride nazaj, ter mi reče, da naj grem ven, ker bi še kaj spil. Grem iz avta, se usedem in ko pridejo gostitelji iz hiše doživim šok. Sodelavka, za katero sem vedela, da je iz tega kraja, ter sva se samo par dni prej pogovarjali o tem. Sram, jeza, želja po skriti se. Da pa je bilo presenečenje še večje, sem izvedela, da je njen partner bil moj šef 4 dni.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila doživeti sram ko sem videla pri kom sem. Ko se zavem, da doživim sram, se ustavim in diham. Zavedam se, da sram je, če se zaveš, da narediš nekaj proti svojim prepričanjem. Njej sem obljubila, da bom nekaj vprašala doma, vendar nazadnje nisem in me je to spravilo v neprijeten položaj. Bolj kot to, da je ta oseba doma tukaj. Nič nisem naredila narobe, nisem je mogla niti klicati, da ji povem ali lahko ali ne, tako da je bil sram čisto nepotreben. Zavezujem se, da ko zaznam sram, da premislim, ali je potrebno, da me je sram ali ne, in če je, ugotovim zakaj naj bi me bilo sploh sram in to čustvo prediham.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna na trenerja, ker me ni povedal kam me pelje. Ko se zavem, da sem bila jezna  nanj, ker nisem vedela kam me pelje, se ustavim in diham. Zavedam se, da greva večkrat skupaj okoli in obišče več ljudi, ki jih do sedaj še nisem poznala. Tako kot ponavadi sem mislila, da bom ostala v avtu in ga tam počakala, vendar se je situacija obrnila drugače. Tudi on ni vedel, da se poznamo, ker če bi vedel ali sklepal, bi mi verjetno povedal. No, čeprav mi je povedal ime, ki pa mi v tistem trenutku ni pomenilo nič. Zavezujem se, da biti jezen ni potrebno in da ko si jezen sploh nisi jezen na druge, ampak nase, ker si mislil drugače, kot je bilo v resnici.

petek, 27. april 2018

199.dan: Cmokanje 1

Včeraj sem pisala o cmokanju in danes nadaljujem s to temo. Kaj če je oseba, ki cmoka tvoj prijatelj/prijateljica in se mu/ji ne upaš povedati to, da te njegovo/njeno cmokanje moti? Kako se rešiti tega problema? Poglejmo.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati povedati, da mi ni všeč cmokanje osebe, s katero naj bi bila prijateljica. Ko se zavem, da se bojim povedati, da mi ni všeč cmokanje osebe, s katero naj bi bila prijateljica, se ustavim in diham. Zavedam se, da je strah samo v meni in moram sama raziskati kje je vzrok za ta strah, če pa nimam problema povedati osebam naravnost. Zavezujem se, da dobro premislim, preden se odločim povedati ali ne povedati drugim kaj me moti in ugotoviti ali je to podporno zame in druge.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati povedati osebi, da me moti njeno cmokanje, da ne izgubim njenega prijateljstva. Ko se zavem, da se bojim povedati osebi, da me moti njeno cmokanje, da ne izgubim njenega prijateljstva. Zavedam se, da se moram odločiti, ali je pomembnejši strah pred izgubo prijateljstva ali to, da povem osebi to, da me nekaj moti in sem poštena do te osebe in do sebe. Zavezujem se, da če nimam namena povedati kaj me moti pri drugih, pogledam raje sebe in ugotovim zakaj me to moti in kaj lahko spremenim pri sebi glede tega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati povedati osebi kaj me moti in morebiti izgubiti prijateljstvo, ker si v resnici ne zaupam. Ko se zavem, da se bojim povedati osebi kaj me moti in morebiti izgubiti prijateljstvo, ker si v resnici ne zaupam, se ustavim in diham. Zavedam se, da če se ne bi ozirala na druge in na njihova mnenja, ter ali bomo potem, ko ji povem nekaj težkih besed še ostali prijatelji ali ne, bi to pomenilo, da se imam rada, se spoštujem in se ne oziram na mnenja drugih. Tako pa opažam, da mi mnenja drugih še vedno veliko pomenijo in jih jemljem kot pomembno stvar v mojem življenju. Zavezujem se, da ugotovim zakaj imam nek strah in če je povezan s sprejemanjem same sebe, potem mi je lahko jasno, da nisem še dovolj naredila na sebi in naredim nekaj SF ali pa spremenim potek v realnem življenju, naprimer povem osebi, kar me moti, na način, da bi osebo kar najmanj prizadela oziroma spravila v reakcijo.

četrtek, 26. april 2018

198. dan: Cmokanje

Prijeten dan, klepet in uživanje s prijateljicami, večerja. Vse super, samo kaj ko ena izmed prijateljic cmoka. Ni me motilo, ko je naglušen stric srebal juho, ker sem se zavedla, da ni slišal kaj počne. Me pa zmoti, ko mlada, izobražena oseba ženskega spola je z odrtimi usti in cmoka. Še ko sem bila majhna punčka mi je mami govorila o obnašanju pri mizi, da se je z zaprtimi usti in da se ne sreba in cmoka. Tudi sama kdaj pa kdaj posrebam juho, vendar bolj zato, da to pokažem drugim, ki v tistem trenutku tudi to počnejo ali pa jih rada bi malo živcirala. Vendar cmokanje, ki ga ni mogoče prezreti in preslišati, čeprav bi rada. Vendar zaradi vljudnosti sem raje tiho in te osebe ne opozorim, da to ni vljudno, ni po bontonu in se sprašujem, kako jo sprejmejo ljudje, ko hodi na poslovna kosila in večerje, če tam tudi tako glasno je. Ali ji je sploh kdo povedal, da to ni lepo, prav? Ali pa je to le moj problem, ki ga moram predelati.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila reagirati na cmokanje mlade, izobražene ženske. Ko se zavem, da reagiram na cmokanje mlade, izobražene ženske, se ustavim in diham. Zavedam se, da njeno cmokanje moti le mene, nje prav nič. Torej je na meni, ali da sprejmem njeno obnašanje, ali pa grem. Zavezujem se, da naslednjič ko bom v njeni bližini in bo me njeno cmokanje ponovno močno motilo, se ustavim, diham, ter skušam spregledati to cmokanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da so starši vse otroke naučili obnašanja za mizo, ter da se po bontonu je z zaprtimi usti, ter se ne srka in cmoka. Ko se zavem, da verjamem, da so starši otroke naučili obnašanja za mizo, ter da se po bontonu je z zaprtimi usti, ter se ne srka in cmoka, se ustavim in diham. Zavedam se, da veliko ljudi ne zanima kaj dela otrok in kako se obnaša, zato otroka ne bodo učili kako se je, ter obnaša. So pa tudi ljudje, ki pazijo na vsak otrokov korak, vendar morajo otroci se vse naučiti sami. In če starši nekaj ne vedo in jih ne zanima, ne bodo učili otrok obnašanja za mizo. Zavezujem se, da se naslednjič zavem, da ljudje niso sami krivi, so tudi njihovi starši in drugi ljudje iz okolice, ki bi jim lahko pokazali osnove, ki pa so lahko tudi osnove obnašanja, drugje pa je srebanje juhe znak, da gost uživa v hrani.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da je srkanje in cmokanje znak za neolikanega človeka. Ko se zavem, da verjamem, da je srkanje in cmokanje znak za neolikanega človeka, se ustavim in diham. Zavedam se, da so mene učili, da se ne sme pri mizi srkati juhe in cmokati ko ješ, vendar na svetu nisem samo jaz, naša družina in naša pravila. Kolikor vem na japonskem je srebanje juhe znak, da uživamo pri hrani, ali nekaj takega, kar je zame nepredstavljivo, ter neolikano. Zato je dobro spoznavati tudi druge kulture, potovati in tako biti v stiku z različnimi običaji in navadami, da se spoznamo tudi z njimi in nam bodo nekatere stvari postale bolj všečne. Zavezujem se, da ne obtožujem ljudi, ki se obnašajo drugače pri mizi kot se sama, saj ne vem kake običaje imajo pri njih, ter se raje o tem prej pozanimam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da me glas cmokanja spravi v nervozo in se zato počutim slabo. Ko se zavem, da me glas cmokanja spravi v nervozo in se zato počutim slabo, se ustavim in diham. Zavedam se, da smo ljudje različni in sama imam zelo rada tišino, vse delam v tišini. Medtem pa drugi ljudje imajo radi glasbo in brez nje ne morejo živeti. Tudi sama se navajam na zvoke, vendar je še vedno tišina tista, ki mi pomeni največ, sploh ker imam v službi vse tako glasno. In ker imam rada tišino me vse, kar je glasno spravi v nervozo in se ne počutim dobro zaradi tega. Nekaj podobnega je tudi glasno cmokanje. Ko sama jem, potiho, ter sem zatopljena v to kar počnem, ne opazim cmokanja, če pa sem v tišini, ter počnem nekaj, pri čemer se moram zbrati, pa me moti tudi cmokanje. Zato se zavezujem, da se sprijaznim z glasnostjo okoli sebe, če nisem ravno sama, ter se zavedam, da je tudi v naravi lahko glasno, ko ptički pojejo in brenčijo čebelice, vendar si to predstavljam kot tišino.

torek, 27. marec 2018

197. dan: Potovanje 1

Včeraj sem površno pogledala čez potovanje, ki se mi obeta v kratkem, ter nekaterimi strahovi in željami povezanimi z njim. Tokrat pa bi pogledala nekaj točk pri potovanju vase. Kdo sem, kaj sem, kje sem.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati potovanja vase. Ko se zavem, da se bojim potovanja vase, se ustavim in diham. Zavedam se, da je potovanje vase najdaljše, največje in najbolj pomembno potovanje in se ga vsi bojimo, saj prinaša spoznanja o nas samih in na prvi pogled sploh ni poučno in zanimivo, vendar če se poglobiš, ugotoviš, da največ pomeni, ko spoznaš sebe. Zavezujem se, da se ne bojim potovanja vase.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati zvedeti novih stvari o sebi. Ko se zavem, da se bojim zvedeti novih stvari o sebi, se ustavim in diham. Zavedam se, da je najtežje videti, da nismo v resnici taki, za kakršne se imamo. Še težje pa je priti do tega sam. Vendar ko smo dovolj pošteni do sebe, lahko vidimo in sprejmemo in popravimo tudi naše napake in negativnosti in jih naredimo sprejemljive ali pozitivne. Oziroma se spremenimo v ljudi, ki delujemo po principu najboljše za vse, kar pa sploh ni enostavno. Zavezujem se, da se ne bojim zvedeti novih stvari o sebi, ter ko zvem kaj novega iz tega povlečem najboljše iz sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Ko se zavem, da se bojim prevzeti odgovornost za svoja dejanja se ustavim in diham. Zavedam se, da ko prejmem odgovornost za svoja dejanja, sprejmem tudi sebe prav tako, kot sem v resnici, brez lepotičenja in olepšav. Ko se bojim sprejeti odgovornost za eno dejanje, je to zato, ker se zavedam, da nisem naredila prav, da moje dejanje ni bilo pravo, nisem bila poštena do sebe in do drugih, vendar si tega ne upam priznati, ter raje molčim. Se potlačim vase. Velikokrat vmes premislim in ugotovim, da je bolje priznati, saj če priznaš napako, se potem sam počutiš bolje, čeprav boš v tistem trenutku najslabši človek. Poleg tega pa naslednjič premisliš, ali boš delal napačno, ali pošteno. Zavezujem se, da ko nočem priznati odgovornosti za svoja dejanja, se ustavim, zadiham, dobro premislim zakaj ne bi priznala in če sem poštena do sebe in drugih, nazadnje priznam.

ponedeljek, 26. marec 2018

196. dan: Potovanje

Ko po nekaj letih greš ponovno nekam na potovanje je to nekaj posebnega. Veseliš se vsakega trenutka, ter si poln pričakovanja. Ko pa se približuje čas odhoda, ter imaš še toliko postoriti, ter v miru gledaš ocene bivališča, pa letalskega ponudnika, pa ti počasi vse pade dol. Vendar ne gre na potovanju za bivanje in prevoz. Gre za celotno doživetje.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti nestrpna, ker grem po nekaj letih ponovno na potovanje. Ko se zavem, da sem nestrpna, ker grem po nekaj letih ponovno na potovanje, se ustavim in diham. Zavedam se, da potovanje je vznemirljivo za nekoga, ki gre nekam prvič, če pa je pogosto na poti ali v istem kraju večkrat, pa ni več tako vznemirljivo vse skupaj. Zato je najbolje, da se sprostim, se pripravim na vse in uživam. Zavezujem se, da če bom nestrpna in bom nekaj pričakovala, da bom lahko zelo razočarana, zato se umirim, diham, ter se zavedam, da se lahko na poti zgodi prav vse in situacije rešujem v trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pričakovati ogromno od mesta, ki sem si ga želela obiskati kar nekaj časa, to pa zato, ker je popularno. Ko se zavem, da ogromno pričakujem od mesta, ki sem si ga želela obiskati kar nekaj časa, to pa zato, ker je popularno, se ustavim in diham. Zavedam se, da so mesta, ki so najbolj oblegana tudi najbolj vabljiva za nepridiprave in tatove, zato se moja želja po srečanju z velemestom in multikulturnem utripu takega mesta lahko spremeni v razočaranje. Zavezujem se, da se pripravim na negativna in pozitivna presenečenja, vendar se ne smem bati, ker negativnost lahko ubije ves žar potovanja in zato ne bi uživala toliko, kolikor si želim in pričakujem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti negativna, se bati razočaranja z letalom, pa prenočiščem, se bati tatov in ostalih stvari. Ko se zavem, da sem zelo negativna, ker se bojim biti razočaranja z letalom, prenočiščem, bati tatov in ostalih stvari, se ustavim in diham. Zavedam se, da če bom pričakovala in računala na negativne stvari, da se mi bodo tudi zgodile. Saj ni problem, da spim v malo slabši postelji, glavno, da je samo doživetje pozitivno. Tudi z letalom ne more biti slabših izkušenj, kot sem jih že imela, čeprav sem se na ta račun kasneje še nasmejala, tatovi in slaba hrana pa so lahko tudi v domači državi in na dvorišču. Torej se zavezujem, da se ne sekiram glede negativnih stvari, ki mi padejo v glavo, ampak vsako negativno stvar proučim in sicer kaj je najslabša stvar, ki se mi lahko v določenem primeru zgodi in ugotovila bom, da ne more biti nič tako hudo, kot si predstavljam.

sreda, 28. februar 2018

195. dan: Delati iz veselja ali potrebe

Vsakdo ima ponavadi ločeno. Služba in hobiji. Služba je nekaj kar more delati, da dobi plačano in da preživi, ter hobiji, ki so odmaknitev stran, kjer uživa. Pred časom sem imela hobije za službo in službo za hobije, vendar mi ni delovalo, nato sem imela samo službo, ker sem bila okupirana z njo in sem se šele počasi uvajala. Sedaj pa imam oboje, tako službo kot hobije.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ločevati službo in hobije kot na pomembno in nepomembno. Ko se zavem, da ločujem službo in hobije na pomembno in nepomembno, se ustavim in diham. Zavedam se, da dajem drugačen pomen stvarem, ki jih počnem rada, kot stvarem, ki jih moram početi. Čeprav je delo delo, ter ne bi smelo biti večjih razlik med dojemanjem dela za denar in delom doma, delo za hobije, delo iz veselja, vendar se dogaja ravno to. Ljudje smo plačani premalo in delamo zaradi ljubega preživetja in ponavadi nimam več volje in energije, da počnemo nekaj, kar nas veseli in vedno bolj padamo v brezno slabega počutja in bežanja pred službo. In kmalu služba postane nujno zlo in če imamo pogum začnemo razmišljati o menjavi le te. Vendar velikokrat ni poguma, ni volje, ni prave izobrazbe in ostanemo ujeti in se vedno bolj pogrezamo. Vendar temu ni potrebno, da je tako. Tudi službo lahko začnemo jemati kot nekaj pozitivnega. Zavezujem se, da v vsakem delu vidim nekaj pozitivnega, zaradi česar grem rada na delo in uživam, kolikor je le mogoče, čeprav je fizično in psihično naporno.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila delovati tako, da mi je ljubše biti doma na bolniški z neprijetno boleznijo, kot pa biti v službi. Ko se zavem, da sem raje na bolniški, kot pa v službi, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem zaradi svojega načina razmišljanja svoje telo spravila do bolezni, saj se fizično počutim zdrava in tudi imunost je dobra, bolezen pa naj bi bila znak padca imunskega sistema, ker pa pri meni ni tako, predvidevam, da sem se s svojimi umskimi vzorci spravila v bolezen. In ta bolezen sploh ni prijetna, čeprav ne kiham, ne kašljam, ne smrkam, se počutim odlično, razen kadar me špika, srbi in se zvijam občasno od bolečin, pa tudi prijetno na pogled ni prav nič. Kako ima človek raje bolezen kot delo? Tako, da ko se na delu ne počuti dobro in premleva in razmišlja kako pobegniti, hkrati pa je ujet, ker nima poguma po spremembah. Zavezujem se, da sprejmem delo kot tako in se ne obremenjujem z njim, ampak ga živim vsak dan, ter se ne sekiram zaradi sodelavcev, ki me imajo lahko radi, ali pa me sovražijo, ker to ni pomembno, pomembna sem samo jaz in da se pri sebi počutim dobro in tako tudi ne bom priklicala bolezni nad sabo.