195. dan: Delati iz veselja ali potrebe

Vsakdo ima ponavadi ločeno. Služba in hobiji. Služba je nekaj kar more delati, da dobi plačano in da preživi, ter hobiji, ki so odmaknitev stran, kjer uživa. Pred časom sem imela hobije za službo in službo za hobije, vendar mi ni delovalo, nato sem imela samo službo, ker sem bila okupirana z njo in sem se šele počasi uvajala. Sedaj pa imam oboje, tako službo kot hobije.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ločevati službo in hobije kot na pomembno in nepomembno. Ko se zavem, da ločujem službo in hobije na pomembno in nepomembno, se ustavim in diham. Zavedam se, da dajem drugačen pomen stvarem, ki jih počnem rada, kot stvarem, ki jih moram početi. Čeprav je delo delo, ter ne bi smelo biti večjih razlik med dojemanjem dela za denar in delom doma, delo za hobije, delo iz veselja, vendar se dogaja ravno to. Ljudje smo plačani premalo in delamo zaradi ljubega preživetja in ponavadi nimam več volje in energije, da počnemo nekaj, kar nas veseli in vedno bolj padamo v brezno slabega počutja in bežanja pred službo. In kmalu služba postane nujno zlo in če imamo pogum začnemo razmišljati o menjavi le te. Vendar velikokrat ni poguma, ni volje, ni prave izobrazbe in ostanemo ujeti in se vedno bolj pogrezamo. Vendar temu ni potrebno, da je tako. Tudi službo lahko začnemo jemati kot nekaj pozitivnega. Zavezujem se, da v vsakem delu vidim nekaj pozitivnega, zaradi česar grem rada na delo in uživam, kolikor je le mogoče, čeprav je fizično in psihično naporno.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila delovati tako, da mi je ljubše biti doma na bolniški z neprijetno boleznijo, kot pa biti v službi. Ko se zavem, da sem raje na bolniški, kot pa v službi, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem zaradi svojega načina razmišljanja svoje telo spravila do bolezni, saj se fizično počutim zdrava in tudi imunost je dobra, bolezen pa naj bi bila znak padca imunskega sistema, ker pa pri meni ni tako, predvidevam, da sem se s svojimi umskimi vzorci spravila v bolezen. In ta bolezen sploh ni prijetna, čeprav ne kiham, ne kašljam, ne smrkam, se počutim odlično, razen kadar me špika, srbi in se zvijam občasno od bolečin, pa tudi prijetno na pogled ni prav nič. Kako ima človek raje bolezen kot delo? Tako, da ko se na delu ne počuti dobro in premleva in razmišlja kako pobegniti, hkrati pa je ujet, ker nima poguma po spremembah. Zavezujem se, da sprejmem delo kot tako in se ne obremenjujem z njim, ampak ga živim vsak dan, ter se ne sekiram zaradi sodelavcev, ki me imajo lahko radi, ali pa me sovražijo, ker to ni pomembno, pomembna sem samo jaz in da se pri sebi počutim dobro in tako tudi ne bom priklicala bolezni nad sabo.

194. dan: Počutiti se dobro v svoji koži

Čeprav se navzven mi zdi, da se v svoji koži počutim odlično, razen s par izjemami. Prav tako imam občutek, da se je stanje v službi umirilo in je delo mi začelo postajati všeč in se navajamo en na drugega. Vendar v zadnjih dnevih mi telo sporoča nekaj drugega. Doživljam nekaj, kar se ne ujema z mojimi prepričanji. Realnost in moja prepričanja se razlikujejo. Vendar kje? Mogoče pa ugotovim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da če se v enem trenutku počutim dobro, da bo vse dobro. Ko se zavem, da mislim, da če se v enem trenutku počutim dobro, da bo vse dobro, se ustavim in diham. Zavedam se, da je življenje sestavljeno iz trenutkov in manj kot razmišljam in več kot živim in sem, bolje se bom počutila in bolje bo. Vendar še vedno veliko razmišljam in tudi če se tega ne zavedam imam veliko nepodpornih misli. Zavezujem se, da se ustavim in diham, ko naletim, da imam nepodporne misli, ki lahko naredijo več škode kot koristi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila reagirati na vse moje neproduktivne misli. Ko se zavem, da reagiram na moje neproduktivne misli, se ustavim in diham. Zavedam se da je vsaka misel lahko produktivna samo takrat, ko iz nje nekaj nastane. Tudi če je negativna, vendar ne naredim nič, ni produktivna. Najbolje pa je negativne misli spreminjati v pozitivne na način, da spreminjaš sebe. Zavezujem se, da ko se zavem misli, ugotovim kaj produktivnega lahko naredim iz te misli in to naredim.

193. dan: Utrujenost in reakcije 1

 Včeraj sem govorila o reakcijah na delovnem mestu, ko sem bila utrujena. In ravno utrujenost je ponavadi največji vzrok za naše reakcije. Imamo dve situaciji. V prvi smo utrujeni, v drugi ne in ponavadi se zgodi, da v situaciji v kateri smo utrujeni prej in močneje reagiramo. Vse naše reakcije so energija in preko reakcij jo izgubljamo, čeprav zgleda, da ko smo v reakciji, smo polni energije, ali pozitivne, ali negativne, vendar temu ni tako. Energija je pač energija in če se preveč ukvarjamo z mislimi in reagiramo na misli, smo utrujeni, če reagiramo, smo takrat polni energije, vendar zvečer smo ponovno bolj utrujeno, če delamo se tudi hitro utrudimo. Če pa smo utrujeni od dela, je utrujeno naše fizično telo, zaradi fizičnega dela, ter je poleg prisotna še energija iz reakcij, pa smo nazadnje popolnoma uničeni. Da temu ni tako, moramo ustavljati naše reakcije in umirjati naše misli, takoj, o se pojavijo. Kako lažje je delati, ko se ne sekiraš zaradi nečesa, na kar ne moreš vplivati, ampak samo delaš, ter si miren v sebi, ti misli ne bežijo po glavi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljat o stvareh na katere nimam vpliva in me to razmišljanje samo ovira pri fizičnem delu in povečuje mojo utrujenost. Ko se zavem, da razmišljam o stvareh na katere nimam vpliva, se ustavim in diham. Zavedam se, da ne morem biti prijateljica z vsemi in se bodo ljudje povezali med seboj tako, da bodo pri sebi imeli zaveznike, ki bodo sodelovali. Vse to me pri delu ponavadi najbolj moti, saj si najstarejša in najhitrejša oseba izbere tako osebo, ki je tudi zelo hitra in jaz z novincem ne morem se primerjati z njihovo hitrostjo, vendar če želimo, da delo poteka nemoteno, mora vse potekati zelo hitro in neovirano. O tej nepravični razdelitvi večkrat med samim delom razpravljam s seboj, čeprav vem, da si ne bodo premislili zaradi mojih misli v moji glavi, zato je bolje, da umirim svoje misli in delam kar lahko in kolikor hitro lahko. Zavezujem se, da ko razmišljam o stvareh na katere nimam vpliva, da se vprašam, ali mi to koristi ali ne in če mi ne koristi, ter če ne morem vplivati se umirim, diham in poizkušam pozabiti na vse skupaj, diham, ter se zavem, da to ni nič odvisno od mene, ter delam v miru brez misli v glavi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna zaradi nepravične porazdelitve dela v skupini. Ko se zavem, da sem jezna zaradi nepravične porazdelitve dela v skupini, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsakemu paše nekaj in da je najbolje se prilagajati drugim in molčati, če vse skupaj seveda ni proti mojim lastnim načelom. Skušam biti kar najmanj konfliktna, čeprav ko več ljudi dela skupaj 8 ur na dan, 5 dni na teden, v treh izmenah, ko je vsak spočit, utrujen, razpoložen ali nerazpoložen, da prihaja do konfliktov in moram biti jaz sama dovolj stabilna, da ne klonim pred njimi in nisem glavni povzročitelj konfliktov. Zavezujem se, da se ne sekiram zaradi tega, če je nekdo raje z drugim, ker tako ali tako moramo vsi kot skupina nazadnje narediti delo, ter če si pomagamo in sodelujemo je rezultat boljši in smo skupaj hitrejši, zato se trudim biti hitra, ne razmišljam, da se ne utrudim preveč in se zaradi istega razloga ne sekiram, ampak samo sem in delam kar moram narediti.

192. dan: Utrujenost in reakcije

Vsak dan je drugačen. In tudi mi vsak dan reagiramo drugače na določene situacije. En dan v podobni situaciji reagiramo tako, v drugi drugače. Ponavadi v službi se vedno v svoji glavi in tudi drugače pritožujem. No, največkrat v svoji glavi. Sem pa danes bila cel dan tiho, delala, se nisem nič pritoževala, naredila kolikor sem lahko, še več kot sem mogla. Samo, da se je premaknilo kam. Nisem najhitrejša, vendar sem vseeno hitrejša od novega, tako, da sem še namesto njega naredila kolikor sem lahko, poimenovala bi ga sodelavec A. In ko sem bila proti koncu službe tako v delu in utrujena od dela in od spraševanja sodelavca A, ali je nekaj že narejeno, ali ne, se je drug sodelavec B obregnil ob to, da sem nekaj naredila sama, čeprav je to timsko delo. Zato me je sodelavec A, ki je bil vpleten je začel me spraševat, zakaj sem se pritožila, čeprav tega nisem naredila in to mu nisem mogla pojasniti. Čeprav se je sodelavec B sam javil, da je to on opazil, mi sodelavec A še vedno ni dal miru, zato sem povzdignila glas in mu povedala, da naj bo popolnoma tiho in naj me ne sprašuje ničesar več, kar je slišal tudi vodja izmene in po možnosti tudi vodja oddelka, ki je prišel tja v tistem trenutku. Sama sem se kmalu pomirila, ter energijo, ki se je razvila ob reakciji porabila za delo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila povišati glas na delu, ker se mi ni dalo se pogovarjat z ljudmi in jih prepričevati v nekaj, kar po moje niso hoteli slišati. Ko se zavem, da sem povišala glas na delu, ker se mi ni dalo se pogovarjat z ljudmi in jih prepričevati v nekaj, kar po moje niso hoteli slišati, se ustavim in diham. Zavedam se, da so tako kot jaz tudi oni utrujeni, ter bi radi čimprej končali z delom in odšli domov. Vsak naredi po svojih močeh in to je potrebno spoštovati. Zavedam se, da sama premalo delam na sebi, svoji kondiciji in hitrosti, saj če sem eno uro hitra, potem ostanem brez energije in ne morem več jih loviti. Zato moram delati na sebi in svoji kondiciji in me tako tudi neumestna vprašanja ne bodo motila. Zavezujem se, da če me bodo ljudje spravili ob živce, se z dihanjem umirim, ker s kričanjem bom samo izgubljala energijo in delam dalje, kar moram narediti, ter se z njimi pogovarjam na normalen način, z normalno jakostjo glasu, kolikor je v hrupu mogoče.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da me utrujenost in neumestna vprašanja in pripombe vržejo iz tira. Ko se zavem, da me utrujenost in neumestna vprašanja in pripombe vržejo iz tira, se ustavim in diham. Zavedam se, da utrujeni ljudje so bolj konfliktni oziroma zaradi utrujenosti hitreje pride do konfliktov. Ugotovila sem, da lahko mi gre vse narobe, vendar če uspem kontrolirati, gre to lahko dolgo časa dalje, če pa se vmes nekdo umeša, me vpraša kaj, karkoli, se ves moj sistem poruši in pride do konfliktov in vsa nabrana energija eksplodira. Prav zato, ker se tega zavedam, moram še toliko bolj paziti na svoje reakcije in delati na sebi. Zavezujem se, da se poizkušam zadrževati, čeprav me sprašujejo nepotrebne stvari, če sem utrujena, ali pa me zajebavajo namenoma, da se umirim, diham in jih odmislim, ter delam svoje, kar lahko in kolikor lahko oz nadaljujem z delom, ki ga počnem.

191. dan: Slovo od starega 1

Včeraj sem skozi pisanje ugotovila, da je mogoče, da imam strah pred novim zato, ker se mi v zadnjem času dogaja toliko sprememb in si želim neko stalnico, nekaj na kar sem navajena. Vendar še vedno ne vem, zakaj imam tolikšen strah pred novim, čeprav novo stvar uporabljam, ter stare ne potrebujem več, se je ne morem znebiti, ampak me samo ovira in onemogoča.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati sprememb in novosti. Ko se zavem, da se bojim sprememb in novosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da so vse novosti v življenju posameznika velike in nas je strah vsega novega in nepoznanega. Vendar ko enkrat spoznamo novosti in vidimo, da niso nič posebnega, potem se ne bojimo več in strah izgine. Vendar ta strah po večini samo potlačimo in predelamo in ko se nabere preveč novosti izbruhne na način, ko se borimo in iščemo nekaj, kar nam je poznano in smo se navezali na to stvar, človeka v preteklosti. Zavezujem se, da se ne bojim sprememb in novosti in če opazim, da me je strah, vsak strah v tistem trenutku predelam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pogrešati ljudi in stvari iz moje preteklosti, čeprav je v moji sedanjosti veliko novosti. Ko se zavem, da pogrešam ljudi in stvari iz preteklosti, čeprav je v moji sedanjosti veliko novosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da še vedno pogrešam ljudi, ki so umrli v zadnjih dveh letih, pogrešam osamljenost, vendar sem namesto tega našla službo in je okoli mene veliko novih ljudi, pogrešam smiljenje sami sebi, čeprav sedaj živim in sem iz dneva v dan ponosnejša na sebe. Zavezujem se, da se ne smilim sami sebi, ampak živim vsak trenutek polno, ker preteklost je v preteklosti in tam bo tudi ostala za vedno in samo ta trenutek je sedaj pomemben.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti ponosna na uro, ki jo nosim že 21 let in ji že kar nekaj časa menjujem samo še baterijo, odkar imam kovinski pašček. Ko se zavem, da sem ponosna na uro, ki jo nosim že 21 let, se ustavim in diham. Zavedam se, da je ura samo predmet, vendar sem tako navezana nanjo, da le redko nadenem že kakih 5 let staro "novo" uro, saj mi jo je škoda in nisem tako navezana nanjo. Ugotavljam torej, da se na nekatere stvari zelo navežem. To uro sem dobila za Miklavža, ko sem bila stara 10 let. Vedno sem bila navajena, da sem dobivala materialna darila, oblačila, ne pa pozornosti, ljubezni in časa od staršev. Zato si ne znam dati tega, temveč se navežem na materialne stvari, sploh če so v mojem življenju dalj časa in sem iz leta v leto bolj navezana na te stvari in se težje poslovim od njih. Zavezujem se, da si namesto materialnih daril v prihodnje sama sebi podarjam trenutke, pozornost, razvajanje, ljubezen, da se naučim sprejemati in dajati tudi to, ne samo materialne stvari.

190. dan: Slovo od starega

Res je, da se bliža novo leto in s tem slovo od starega leta in prihod novega leta, vendar se sama ubadam še z eno staro stvarjo, ki se je ne morem znebiti oz sem se jo včeraj končno znebila po več kot enemu mesecu. Na stvari se radi in sorazmerno hitro navežemo, odvisno koliko jih potrebujemo. V času v katerem živimo, so elektronske igračke, kot so računalniki, telefoni in tablice nekaj, brez česar večina ljudi v tem času ne zmore živeti brez. No, tudi sama sem imela zelo star prenosnik, ki mi je stal veliko časa in živcev zaradi hitrosti, no počasnosti. Vendar ko je bil čas, da prenesem stvari iz starega, na nov prenosnik, ki je bil v moji lasti, se nisem in nisem mogla opogumit in narediti tega koraka. Torej zakaj se tako bojimo novosti, kot so novi pripomočki, nov dan, novo leto, nove stvari, nova služba, novi dogodki, še vedno pa imamo raje staro, čeprav nam nič več ne služi, nam ne koristi več, ni uporabno, je slabo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati novosti in ne želeti spustiti znanih stvari v preteklosti, kamor sodijo. Ko se zavem, da se bojim novosti in ne želim pustiti znanih stvari v preteklosti, kamor sodijo, se ustavim in diham. Zavedam se, da ni tako lahko spustiti stare stvari, ker smo navajeni nanje. Kot na stvari, smo navajeni tudi na stare misli, staro obnašanje ter jih težko spustimo in zamenjamo z novimi, ker nas je novitet strah in ne vemo, kaj bo to prineslo. Zavezujem se, da spuščam stare stvari, ki mi ne hodijo več prav, jih ne potrebujem, niso več uporabne, ter jih zamenjujem z novimi, če ne takoj, pa v najkrajšem možnem času, če pa ugotovim, da nekaj ne morem zamenjati v doglednem času, pa pogledam, kje je vzrok za taka dejanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati zamenjati star računalnik za novega, čeprav je bilo treba samo iz starega nekaj malega datotek prenesti na prenosni disk in ga priklopiti na novega, ki sem ga že nekaj časa uporabljala. Ko se zavem, da sem se bala zamenjati star računalnik za novega, čeprav sem novega že uporabljala, vendar je bilo nekaj datotek še na starem, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem s tem, ko sem zavlačevala s premikom datotek iz starega računalnika na prenosni disk samo ovirala sebe in si tudi škodovala, saj sem uporabljala oba računalnika, ter na starem še vedno izgubljala živce zaradi prepočasnega delovanja, namesto, da bi ga lepo spraznila in upokojila, ter uživala v delu an novem računalniku. Zavezujem se, da ko kupim novo stvar, da jo zamenjam za staro, staro takoj odstranim, jo vržem v koš, ter je ne uporabljam, to pa velja čisto za vse, ne samo za računalnike in telefone, pač pa tudi za oblačila in obutev.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne metati starih stvari stran, ampak jih kopičim, čeprav so neuporabne. Ko se zavem, da ne mečem starih stvari stran, ampak jih kopičim, čeprav so neuporabne, se ustavim in diham. Zavedam se, da v zadnjem letu je bilo v mojem življenju veliko sprememb in so star računalnik, stari, ponošeni copati, stari, škornji, celo ovitki od hrane nekaj, kar me spominja na preteklost, na stalnost, na nekaj poznanega, saj v zadnjem času je vse sprememba, saj sem spremenila življenje, dobila novo službo, spoznala nove ljudi, v zadnjem času so v mojem življenju edina stalnica spremembe in zato imam vsaj nekje rada neko kontrolo, stabilnost, čeprav stari izdelki in oblačila ter obutev to ne more biti. Zavezujem se, da se zavem, da sem edina stalnica sama sebi in čeprav se bom spreminjala, bom še vedno jaz in ko bom s seboj spletla dovolj trdno vez, tudi spremembe ne bodo imele tak vpliv v mojem življenju.

189. dan: Bog pomagaj

Jah, tako je to. Saj se vsi trudimo, ter ker stvar ne pride do nas v najkrajšem možnem času, se ustavimo in prepustimo, da se dogodi. Vmes tudi pozabimo na tisto stvari. In ne pride. Tudi če molimo k bogu, stvarniku, kličemo angele in svetnike. Spremeni pa se nič ne. Tudi sama kako stvar izpustim, ker ne gre naprej, vendar ves čas delam stvari, ki so povezane z njo in potem se zgodi, da pridem do stvari. In ko pogledam nazaj, sem da sem prišla do želene stvari naredila ogromno in delala ves čas. Najbolj pa so tisti ljudje, ki si nekaj zamislijo, ter samo prosijo nekoga ali nekaj v stvarstvu, da naredi zanje in namesto njih. Žal se njihove želje ne bodo izpolnile. To pa zato, ker za vse kar se ti zgodi ali ne zgodi, si odgovoren sam. In tudi to, da nimaš pri sebi želene stvari, čeprav prosiš zanjo, si si kriv sam. Tako, kot sem jaz prosila za neko stvar in jo dobila šele, ko sem si ji kupila sama.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da se bodo zgodile stvari ali pa bom dobila stvari za katere bom prosila nekoga ali nekaj od zunaj, ter bo naredil zame ali namesto mene. Ko se zavem, da verjamem, da se bodo zgodile stvari ali pa bom dobila stvari za katere bom prosila nekoga ali nekaj od zunaj, ter bo naredil zame ali namesto mene, se ustavim in diham. Zavedam se, da če ne bom stvari naredila sama in zaradi sebe, ne bo nič in nihče jih naredil namesto mene. Zavezujem se, da ne razmišljam o pomoči od nobene osebe ali nekoga, ker če ne bom naredila stvari sama zase, ne bo nič in nihče naredil to zame ali namesto mene.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da bo vesolje/bog izpolnil moje želje in meni ni za to potrebno narediti čisto nič. Ko se zavem, da verjamem, da bo vesolje/bog izpolnil moje žeje in meni ni za to potrebno narediti čisto nič, se ustavim in diham. Zavedam se, da če sama ne naredim čisto nič, da pridem do želene stvari, te stvari tudi ne bom dobila. Podobno je, ko si želim nekaj, delam pa ravno proti želeni stvari. To je kot si želeti mir, hkrati pa pobijati ljudi. Pač to ne gre skupaj. In ko bom dovolj stabilna, ko bom naredila dovolj, bo mi tudi samo vesolje pomagalo, da pridem hitreje do želene stvari, ali pa bom samo dovolj naredila v povezavi do želene stvari. Zavezujem se, da ko pomislim, da bi imela nekaj, ter začnem prositi stvarstvo, vesolje, boga, se raje ustavim, diham, ter preverim kaj potrebujem, da pridem do želene stvari, ter če je do nje v tem trenutku mogoče priti brez večjih naporov, če ja, super, če ne, pa delam, da v najkrajšem možnem času pridem do te stvari, pa čeprav je najkrajši možni čas nekaj let.