5. dan - Hrana

In smo prišli do zelo delikatne teme vsaj zame. Tako rada jem dobro hrano, tako rada uživam v njej, obenem pa je tudi moj največji problem. Prvi problem se nanaša na to, da pojem preveč hrane, ki pa je sploh ne porabim, zato sem močnejše postave. Drug problem pa je, da jem samo določeno vrsto hrane in mi sadje in zelenjava nista najbolj pri srcu. Vendar tudi na tem področju delam premike in to že veliko časa. Počasi poizkušam nove okuse in ja, počasi mi za silo uspeva.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prenajedati s hrano. Vem, da je poleg mojega razmišljanja, da potrebujem toliko hrane za to prenajedanje krivo tudi to, da pijem premalo tekočine, da zamenjujem žejo in lakoto, da jem takrat, ko sem jezna, žalostna ali v obdobju kakšnih drugih emocij.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zamenjavati žejo z lakoto. Res je, da je to težko prepoznati, vendar je potrebno najprej piti, ter če potem še vedno čutiš lakoto ješ.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila uživati premalo tekočine. Ni zdravo ne pitje ne preveč ne premalo tekočine. Potrebno je piti ravno prav tekočine, vendar če nekaj dni zapovrstjo spiješ zelo malo obstaja velika verjetnost, da si dehidriran.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila nekaj dni zapovrstjo piti premalo. Izgovor je pomanjkanje časa med delom, kar pa ne sme biti izgovor. Pravi razlog je lenoba.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predelovati emocije tako, da namesto dihanja uživam hrano. Na tak način jem emocije.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila priti v emocitivno stanje, saj mi taka stanja samo jemljejo enegijo.

Zavezujem se, da bom pazila na svoja čustva in emocije in bom pazila kdaj in koliko jem, ter pila več vode.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne jesti sadja in zelenjave, saj so to našemu telesu zelo potrebna živila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne jesti hrušk in jabolk. Nič posebnega niso in so sadje kot kakšno dugačno sadje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila jesti samo tisto domače sadje, ki ga sama odtrgam iz drevesa. Res je, da vsebuje največ dobrih lastnosti, vendar če bom jedla sadje, ki je že nekaj časa utrgano zaradi tega ne bo nič slabše.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne jesti kupljenega sadja, ne iz drugih regij ne eksotičnega, vsaj večine ne. Res je, da je lokalno pridelano in sezonsko sadje najboljše in najbolj zdravo, vendar tu nekje v glavi obstaja neka blokada.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne jesti določene zelenjave ali pa jo jesti pripravljene samo na določen način. To je samo zaradi tega, ker mislim, da zelenjava, katere ne jem pač ni dobra, čeprav je nisem niti poizkusila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti/predvidevati, da določena zelenjava ni dobra, čeprav je nisem titi poizkusila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila določati okus hrani, čeprav je nisem niti poizkusila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila reči, da določene hrane ne maram, čeprav niti ne poznam okusa te hrane.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila braniti se tako, da ne poizkusim niti poizkusiti hrane. To delajo otroci, jaz to nisem več.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zasovražiti paradižnik samo zaradi tega, ker so mi ga vsiljevali kot otroku in to še vedno občasno počnejo, čeprav je to zanje hec, meni to ni všeč.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila poizkusiti jesti paradižnik, vendar mi to ni uspelo. Imela sem ga v ustih in sicer češnjevega, vendar nisem ga mogla pregriznit, ampak sem ga plunila ven.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iti preko sebe s poizkušanjem, kateri se ni obrestoval. Ko bo čas bom naredila to.

Zavezujem se, da bom uživala več sadja in zelenjave, tako domačega iz vrta, kot tudi kupljenega.