ponedeljek, 01. junij 2015

114. dan: Utrujenost

Pri nas imamo kar dolgo dvorišče, nekdo je rekel, da celo ulico in danes sem skakala iz enegana drugi konec dvorišča. Prehodila sem zagotovo kar tako malo 1km ali pa še več, ter me noge bolijo na zanimiv način. In zakaj sem hodila? Ker se mi je dalo, saj lahko tudi nebi in bi poklicala po telefonu ali pa pač ne šla. Ampak sem hodila, ker ja no, sem nabirala kilometre. Zakaj sem hodila. Mogoče poznate pregovor, da ko mačke ni doma, miši plešejo. No, danes se je zgodilo pri nas nekaj takega. Ko čebelarja ni doma, čebele rojijo. Na srečo je bila v bližini oseba, ki se uči od tega čebelarja in je to uredila, ker sama ravno nisem najboljša prijateljica s čebelami. Na srečo se je vse rešilo, tudi moje boleče noge bodo se spočile kmalu.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati, da zato, ker ni bilo čebelarja, da je zato rojilo. Ko se zavem, da predvidevam, da zato, ker ni bilo čebelarja, da je zato rojilo, se ustavim in diham. Zavedam se, da rojilo je zato, ker so bili pogoji za roj in birojilo v vsakem primeru, ali bi čebelar bil prisoten ali ne. Nekaterih stvari se namreč ne more predvideti, spet druge stvari pa se lahko predvidi brez večjih problemov. Zavezujem se, da se ne sekiram, če gre kaj narobe ko sem sama doma in ne zmorem vsega obvladati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se sekirati, ker sem bila sama za vse in sem želela, da bi bilo vse prav, kot pričakujejo od mene. Ko se zavem, da se sekiram, ker sem bila sama za vse in sem želela, da bi bilo vse prav, kot pričakujejo od mene, se ustavim in diham. Zavedam se, da bi morale biti narejene določene stvari, brez da bi imela v glavi misel, da se to od mene pričakuje, da je to treba narediti in podobno. Po drugi strani pa nisem hotela, da čebele odletijo, ker ne bi preživele same v naravi in bi bila to velika izguba. Zavezujem se, da delam kolikor zmorem in stvari, ki jih zmorem, ter jih je potrebno narediti za preživetje, ne ker drugi to pričakujejo od mene.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se pustiti ukazovati drugim, kaj moram narediti in kaj moram delati. Ko se zavem, da se pustim ukazovati drugim, kaj moram narediti in kaj moram delati, se ustavim in diham. Zavedam se, da ko pustim, da mi drugi ukazujejo, da na ta način jim dam moč, ter se jaz njim podredim. Na ta način mislijo, da imajo oni avtoriteto nad menoj in lahko z mano delajo kar želijo. Ni narobe delati, če te nekdo prosi za pomoč, ali pa da narediš nekaj, kar on ne more, vendar če ti ukažejo, da moraš nekaj narediti, takrat pa je potrebno premisliti, ali boš naredil, kar ti je ukazano, ali na miren način povedati zakaj ne. Zavezujem se, da si ne pustim ukazovati drugim, pa tudi sama ne ukazujem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti vse pod kontrolo in biti na več koncih hkrati, čeprav to ni potrebno. Ko se zavem, da imam vse pod kontrolo in sem na več koncih hkrati, čeprav to ni potrebno, se ustavim in diham. Zavedam se, da moram ugotoviti kaj je moja prioriteta in narediti najprej eno, nato drugo stvar, ter ko eno končam iti na naslednjo, ne pa biti hkrati povsod in nikjer, saj nisi skoncentriran na določeno stvar in se še hitreje utrudiš. Ko razmišljaš o vsem kar je še potrebno narediti, ti pobira energijo um, potem pa energijo porabljaš tudi ko skačeš iz ene stvari k drugi fizično, saj če ne sediš ravno za računalnikom, potem te stvari ravno niso blizu skupaj, no vsaj pri nas ne. Zavezujem se, da se posvečam eni stvari in tej v popolnosti, dokler je potrebno.

Ni komentarjev:

Objavite komentar