nedelja, 04. oktober 2015

132. dan: Partnerska veza

Sem v nekem čudnem obdobju, ko ne vem kaj bi sama s seboj. Sem v obdobju, ko imam preveč problemov sama s seboj, saj sem jih začela videti, spoznavati in odpravljati. Za silo sem zmanjšala potrebo po pozornosti, torej tudi po partnerjih, vendar še vedno ne dovolj. Sem pa dva meseca nazaj spoznala enega moškega, s katerim sva postala, nimam pojma kaj. Po eni strani si želim biti z njim v vezi, po drugi bi ga rada pustila. Pa bojim se ga pustiti, ker ga ne bi rada prizadela, če pa bom jaz vztrajala, pa se bom sama počutila ujeto. Poleg tega pa imam še toliko, tako negativnih, kot pozitivnih spominov, ki mi zamegljujejo realen pogled na situacijo. Osebi J sem že povedala kar si mislim, vendar občutek imam, da me sploh ni razumel, ker niti sama se ne razumem in se mi trenutno niti ne sanja kaj bi rada z njim in od njega.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah nad reakcijami J-ja, če mu povem, da z njim nočem v vezo, saj še vedno lahko ostaneva prijatelja in se lahko ščasoma prijateljstvo razvije v vezo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila kolebati ali naj ostanem v takem odnosu z J kot ga imam sedaj, ali naj vse skupaj prekinem, saj tak odnos, kot ga imava sedaj, je samo občasno pogovarjanje po telefonu, saj se mi zdi razdalja, ki je med nama prevelika in mi je škoda časa in denarja zapravljati za nekaj, za kar ne vem ali bo obstalo ali ne, vendar ga nočem razočarati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, da je razdalja pomemben faktor, saj če sta partnerja za to, bosta vse naredila, da si bosta bližje, to pa so klici, sporočila, video pogovori, pa tudi obiski. Tudi veze, kjer je med partnerji večja razdalja obstanejo, če je interes iz obeh strani, vendar pri tej vezi se zdi, da ni prave energije, saj je edina komunikacija med nama preko telefonskih klicev, kar pa se meni osebno zdi veliko premalo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imela slabo vest v primeru, da bi ga zapustila, saj nočem da bi trpel. Do sedaj sem večino vez končala jaz, v zadnjem času pa vezo prekinejo moški, to pa mene na nek način boli, ter nočem takih bolečin povzročati drugim, ker meni se je uspelo pobrati, za njega pa nisem prepričala, da se mu bo uspelo v solidnem času pobrati in zaživeti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila skrbeti kako bo reagiral, če bi se odločila, da nočem v vezo z njim, saj si želim ostati z njim v korektnih odnosih in ne veljati za slabo osebo, ki takoj, ko ni po njeno prekine vezo, ker nisem takšna. Zadnja daljša veza je trajala predolgo, saj je bila mučenje zame, ker nisem videla očitnega in sicer, da takratnem partnerju ne pomenim dovolj, saj so mu bile nekatere stvari pomembnejše tudi po preteku dveh let, ko sva bila v vezi. Take veze nočem več imeti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila izogibati se intimnim odnosom, ker mi preprosto ni do njih in to zaradi neke osebe, s katero sem želela biti intimna, kasneje pa me je razočaral in kot kaže si še vedno želim biti z njim, čeprav obenem ne želim več biti z njim. Končati moram umske igre okoli njega, ga pozabiti in začeti živeti življenje brez takih ljudi, ki me ovirajo pri mojem razvoju.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati kako naj se odločim in kaj naj storim, glede tega, ali naj grem v vezo ali ne, čeprav bi morala samo poslušati sebe in pogledat realno na vso situacijo in rešitev pride sama od sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne vedeti kaj bi rada od sebe in kaj si želim, saj to bi mi moralo biti jasno. Čeprav sem v obdobju, ko se mi je življenje tako spremenilo, ko sem si tako izboljšala kvaliteto življenja, odpravila probleme, no veliko problemov, ki so me ovirali, se zavedam, da je pred mano še dolga pot, še veliko preprek, ki jih bom morala rešiti, ter iti dalje. Res je, da sem sedaj v vmesni fazi, ko puščam staro za sabo, za novo pa še nisem pripravljena, vendar vsak korak, vsaka malenkost je pomembna. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati kaj hočem od sebe, ker me je strah, kaj bodo rekli drugi. So stvari, ki jih je potrebno predelati, vzeti ali pustiti in iti naprej, ter ena stvar je tudi ta, saj me že nekaj časa drži na mestu, namesto, da bi rastla zaradi nje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zavlačevati in mu ne sporočiti kaj si želim do sedaj, ker mi še vedno godi pozornost in je bil on samo rešitev za moje probleme, namesto, da bi bila nevtralna in mu pomagala pri grajenju veze.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila mu očitati nepomembne stvari, ker sem mu dala priložnost, da bi me vprašal vse, kar bi si zamislil, pa je ni izkoristil, čez čas pa me spraševal stvari, ki bi jih lahko vprašal že takrat. To sploh ni pomembno, saj se ljudje spoznavamo veliko časa in še po preteku več let ne poznamo partnerja toliko, da nas ne bi mogel presenetiti.

Odpustim si, da sem sprejla in si dovolila v njemu videti oporo da lažje rešim svoje probleme, njegovih problemov pa se nisva niti dotaknila, čeprav bi se lahko s pogovorom veliko stvari razjasnilo. Zavezujem se, da ko opazim, da je moja opora, se ustavim in diham, ter pričnem delati fizične stvari, ter se z njim več pogovarjam tudi o njegovih problemih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila premalo komunicirati z njim in se skoraj ne pogovarjati z njim, saj mi pogovor z njim ni bil po godu. Prav tako sem se kmalu naveličala njegovega vprašanja, kaj še povem, ker če me je on klical bi mi on moral povedati kar si želi povedati, ali pa me vprašati kar si želi zvedeti od mene. Zaradi tega njegovega vprašanja sem postala živčna. Zavezujem se, da naslednjič ob temu vprašanju se ustavim in diham, ter mu povem kar je novega ali pa njemu zastavim vprašanje, ki bi ga rada zvedela.

Ni komentarjev:

Objavite komentar