četrtek, 03. december 2015

138.dan: Kaznovanje napak

V zadnjem času poslušam dobronamerne nasvete, ki se glasijo. Nisi še pripravljena na to, nisi na ono, nisi še pripravljena na tretje. Povsod je razlog ena stvar. Moj glas. Namreč drugi slišijo, da kričim, oz govorim jezno. Ko sem prvič to od prve osebe slišala, se mi je zdelo nenavadno, čeprav verjetno, ker pač se ne zmorem tako dobro poslušati. Ko pa sem drugič slišala od druge osebe pa sem se zamislila. Tukaj je nek vzrok, vendar kjer. Začela sem tuhtati, ter prišla do neke točke, ki se mi zdi smiselna in sicer, da ko sem ko sem bila mlajša in sem naredila napako, bila kregana, ter vsako napako, tako mojo, kot od drugih povežem s kreganjem, tako sebe, kot drugih, oziroma, da sem jezna ali nase ali na druge, če ne mislijo tako, kot mislim sama. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila kaznovati sebe za svoje napake tako, da kričim nase. Ko se zavem, da se kaznujem tako, da kričim nase, se ustavim in diham. Zavedam se, da so ti vzorci prinešeni iz preteklosti in so v meni tako prisotni, da se jih niti ne zavem. Sama tega kričanja nase sploh ne opazim, večkrat pa opazim, da povišam glas, ko hočem nekomu dokazati svoje, čeprav v sebi čutim mir in nisem razburjena. Zavezujem se, da se bom opazovala in poslušala kaj in kako govorim, ter če se zavem, da kričim, zadiham in umirim sebe in svojo tonaliteto glasu.

Odpustim si, da sem seprejela in si dovolila se kaznovati za svoje napake. Ko se zavem, da se kaznujem za svoje napake, se ustavim in diham. Zavedam se, da bolje kot kaznovanje je ozaveščanje napak in ko se naslednjič zgodi podobna situacija,reagiram drugače, pravilneje. S kaznovanjem če se stori napako, se ne naredi nič dobrega, ampak se stanje še poslabša. Sploh otrok velikokrat ne ve, zakaj je kaznovan, ker starši nimajo časa razlagati otroku vzrok za kazen oziroma zakaj kričijo nanj. Zavezujem se, da ko opazim, da se kaznujem, se ustavim in diham, ter najdem napako, ter jo popravim tako, da je pravilna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred delanjem napak. Ko se zavem, da imam strah pred delanjem napak, se ustavim in diham. Zavedam se, da nihče ni popoln in vsi delamo napake. Eni večje, drugi manjše, eni večkrat, drugi manjkrat, vsi pa jih delamo. Tisti, ki počnejo nekaj že dalj časa, so izurnjeni v določeni stvari, tisti pa ki delamo stvari prvič, pa potrebujemo več truda, vendar sčasoma lahko vsi delamo enako dobro, ter se znajdemo enako. Ljudje s prakso izurijo svoj glas, način govora in ostale stvari, ki so potrebne, da lahko nemoteno opravljajo svoje delo. Za treniranje svojega glasu je pomembno glasno govorjenje, kar je mene strah na nek način. Kje je vzrok tega, še nisem raziskala. Zavezujem se, da se bom trudila v glasnem govorjenju, kot pomoč bom posnela še kakšen blog, ker tudi na tak način vadim govorjenje in nastopanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati glasno govoriti. Ko se zave, da se bojim glasno govoriti, se ustavim in diham. Zavedam se, da glasno branje je pomembno. Še vedno ne znam tekoče brati glasno in se mi zatika, ker pač ne berem dovolj glasno, ampak je moge branje tiho, v mislih, kar pa je najslabše. Zavezujem se, da vsak dan vadim glasno govorjenje, branje in komuniciranje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti odpor do glasnega branja. Ko se zavem, da imam odpor do glasnega branja se ustavim in diham. Zavedam se, da ta odpor izhaja od nekje. Lahko je iz šole, ko smo se učili brati, lahko pa tudi od doma, kjer si zaradi hrupa čez cel dan, želim malo tišine, rada se odmikam v svoj svet in slišati svoj glas kot edini glas v prostoru je odbijajoče. Čisto drugače je, če z nekom govoriš, komuniciraš, saj imaš odziv. Večino časa sem bila v osnovni in tudi srednji šoli sama s seboj in sem se ponavadi pogovarjala v mislih, saj če bi me kdo slišal, bi mislil, da nisem normalna, ker že tako ali tako nisem bila preveč priljubljena. Zavezujem se, da grem preko sebe in pričnem z glasnim branjem in govorjenjem, kadar ej to potrebno, saj mojih misli nihče ne sliši in ne ve, kaj se dogaja v njih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pogrezati v sebe zaradi tega, ker sem bila nepriljubljena v šoli, čeprav sem želela si najti prijatelje. Ko se zavem, da se pogrezam v sebe zaradi tega, ker sem nepriljubljena v šoli, čeprav želim najti prijatelje, se ustavim in diham. Zavedam se, da je najbolje pustiti preteklost tam kjer je, vendar hkrati jo je dobro predelati, saj vzroki iz preteklosti imajo posledice v prihodnosti. Ko predelaš vso preteklost in ne misliš na prihodnost, ter si samo v tem trenutku, šele takrat lahko rečeš, da resnično živiš. Zavezujem se, da se odprem, najdem prijatelje in živim ta trenutek, ki je najbolj pomemben.

Ni komentarjev:

Objavite komentar