petek, 10. april 2015

100. dan: Dan 100

Danes je zame res poseben dan. Pišem 100. slovenjski blog, 40. angleški blog in šla sem na višjo stopnjo, na Pro. Poleg tega pa je danes v koledarju tudi 100. dan v letu. Seveda vse to ni nič posebnega, vendar v meni kar vre od vsega tega. Zaradi tega imam današnji dan imam za nekaj posebnega. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti današnji dan za nekaj posebnega, za nekaj več, ker se mi je pač nekaj številk ujelo, ter so se tudi dogodki ujeli ravno ta dan. Ko se zavem, da imam današnji dan za nekaj posebnega, za nekaj več, ker se ji je pač nekaj številk ujelo, ter so se tudi dogodki ujeli ravno ta dan, se ustavim in diham. Zavedam se, da so vsi dnevi enako pomembni, ter enakovredni, noben dan ni nekaj več ali manj, pa čeprav so prazniki in rojstni dnevi na ta dan. Vsak dan je lahko poseben ali navaden, odvisno kaj in koliko se doživi v tem dnevu. In več in lažje se doživi in vidi ter sliši, če se živi v tem trenutku, ne pa razmišlja kaj se je zgodilo ali kaj se bo zgodilo. Trenutek je pomemben, saj če neživimo trenutka ne živimo. Zavezujem se, da dnevov ne poveličujem, ampak živim vsak trenutek tak, kakršen je v resnici.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o številkah in njihovem pomenu, ter da ene pomenijo več kot druge. Ko se zavem, da razmišljam o številkah in njihovem pomenu, ter da ene pomenijo več kot druge, se ustavim in diham. Zavedam se, da številka je pač številka in tako kot stvari so tudi številke enakovredne in nobena ni več kakor druga. Tokrat imajo številke večji pomen zame zato, ker sem pišla na tromestno cifro pri slovenskih blogih, to pa je tudi vse. Prav tako pa je lepa in neke vrste mejna tudi številka 40 pri angleških blogih. Je pa tako kot vsak človek, edinstvena tudi vsaka številka in vsaka številka ima za posameznika lahko svoj pomen, tak ali drugačen, vendar številke na splošno so enakovredne, nobena ni več in nobena manj. Zavezujem se, da so zame številke pač številke.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati/verjeti/predvidevati, da ljudje ne maramo številk, ker so tako enakovredne in nimajo pomena in jih razvrednotijo, ter jim dajo manjšo vrednost. Ko se zavem, da razmišljam/verjamem/predvidevam, da ljudje ne maramo številk, ker so take enakovredne in nimajo pomena in jih razvrednotijo, ter jim dajo manjšo vrednost, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsak človek ima kar nekaj številk, po katerih nas najdejo, dve izmed njih sta davčna in matična številka, potem se s številkamo srečujemo ko smo v vrstah za preglede, v šolah, in službah. Tudi plače so številke, ki nas spremljajo. Vse to ljudje sprejemamo kot nekaj, kar nas razvrednoti, saj pravi pomen dajemo imenu in priimku, vendar tudi številke so del nas in so ravno tako pomembne kot črke. In lahko nam povedo tudi toliko, kot nam povedo črke. Vendar številke so samo številke, do njih ne čutimo nič in jih imamo za nekaj manj. Niso vredne pozornosti. Čeprav nas v resnici ravno številke naredijo enakovredne, saj tudi predsedniki in viditelji držav imajo vsaj eno številko podobno naši, to pa je matična številka. Zavezujem se, da jemljem tudi številke kot pomembne, prav tako kot besede in dejanja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar