Na začetku sem želela napisati nekaj drugega, imela sem že drug naslov, vendar sem ugotovila, da potrebujem nujno predelati stvari v naslovu. Že včeraj sem imela pogovor na to temo, da kako se lahko človek počuti osamljen, ko pa je na našem planetu 7 milijard ljudi. Da, to si je težko predstavljat, ampak misli delajo svoje. Prav tako je veliko ljudi osamljenih, prav tako, ko se počutim osamljena tudi sama, zato pa imam željo po nekom, ki bi mu zaupala, po nekom, za katerega bi vedela, da bi bil ob meni, ko bi mi bilo najtežje in mi pomagal to prebroditi, ter ko bi zaspala, da bi mi dal eno veliko brco v rit, na tak način pa bi ga tudi jaz podpirala. Da vem, sem nekje med dvema svetovoma. Do vseh dosedanjih partnerjev nisem čutila nič posebnega, vendar sem zaradi razloga, ker sva se pogovarjala, sva si pomagala, zaupala in bila intimna imela za partnerja. Do sedaj sem iskala čustva okoli sebe, katera nisem poznala, sedaj pa ko sem končno ugotovila, da premorem ta čustva jih hočem zabrisat, odstranit. Da, sem nekje med dvema svetovoma in nikamo resnično ne spadam. Prav tako upam, da če bom imela otroka, da bom manj osamljena, ampak ne, tako ne gre in če sama ne bom dovolj notranje stabilna, mi noben partner ali otrok ne mo mogel pomagati se izviti iz moje osamljenosti.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti/predvidevati, da sem lahko na tem svetu sama, čeprav je okoli toliko ljudi.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da če takrat, ko ni nikogar v bližini, ko potrebujem pogovor, da sem osamljen človek.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da ne bostaja družba, skupina ljudi, v kateri bi se počutila dobro, brez da bi se jim prilagajala.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila prilagajati se družbi, da se počutim sprejeta v družbo.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila počutiti se v družbi odrinjeno, čeprav se ji poizkušam prilagajati.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne biti to, kar sem v resnici in se že od samega začetka družiti z ljudmi, s katerimi se dobro razumem.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ostati doma, namesto iti ven v družbo.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da me premaga strah pred ljudmi okoli sebe. Če sem spoznala eno slabo osebo, ter zaradi nje trpela, to še ne pomeni, da so vsi taki.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da se bojim hoditi na zmenke zaradi ene slabe izkušnje s slabim človekom, saj niso vse osebe moškega spola slabe.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila skrivati se doma pred ljudmi, da me nebi prizadeli. Tako se nisem čisto nič zaščitila.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati izgovore, kateri so čisto banalni, da ne grem ven v družbo, saj to še povečuje moj občutek osamljenosti.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila odkloniti zmenke z ljudmi, ki so mi hoteli dobro.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o potomcih in nekomu ob meni, čeprav nimam pogojev za to.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o potomcih, čeprav nimam nikogar, s katerim bi jih imela.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila upati, da bom dobila nekoga, ki bi bil ob meni, čeprav se obnašam na momente preveč otročje in nisem še čustveno stabilna.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da hormoni in um vplivajo na moje počutje in razmišljanje o potomcih.
Zavezujem se, da bom prenehala razmišljati, da sem osamljena, iti večkrat v družbo ljudi, ki mi usterezajo in to brez izgovorov, prenehati moram razmišljati o otrocih dokler ne bom čustveno stabilna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar