Danes sem se uspela spoznati, bežno srečati, rokovati, pač kakor se vzame z neko osebo, katero sem imela že nekaj časa namen spoznati tudi v živo, saj mi je bil v pogovoru zanimiv in sem pač imela željo. Vendar kaj se je zgodilo. Videla sem njegovo fotografijo, ter si dobila mnenje o njemu. Vse lepo in prav. Saj ponavadi sem se dobila s kom, sem takoj ugotovila, s kom se bom dobila, saj sem osebo prepoznala iz slike. Vendar tukaj mi je popolnoma vse ušlo, vse je šlo preko mej. Predstavljala sem si drugačno osebo, kot je v resnici. Najraje bi se pogreznila v zemljo, ko mi je oseba podala roko in se predstavila. Bila sem šokirana in v tistem trenutku sem nekaj bleknila, kar mi je prišlo na pamet, da sem razbila tremo, povezano pa je bilo z dnevom prej, ko se je ta oseba javila na telefon druge osebe.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila delati predstave o drugih ljudeh, saj so ljudje na fotografijah drugačni kot v resničnem življenju.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila vizualizirati si osebo na podlagi fotografije, ki ne pokaže nič.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti mnenje o neki osebi, čeprav je še nisem spoznala v živo.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila osebi dati nek status, čeprav smo vsi enaki.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila osebi dati neko podobo, čeprav ni pomembno kakšen je človek.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predstavljati si nekaj, kar ne obstaja, ni realno.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila da me um zapelje iz poti.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti razočarana, ker resničnost ni taka, kot sem si jo predstavljala v umu.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila gledati človeka vizualno, namesto ga poslušati in ga slišati kaj želi in hoče povedati, ker lepota in zunanji izgled so nepomembni.
Zavezujem se, da ne gledam več ljudi glede na njihovo zunanjost, ampak kakšni so kot človek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar