sobota, 31. januar 2015

37. dan: Voda in hrbet

Ne vem zakaj, vendar trenutno sem se ustavila pri teh dveh temah. No vem, da jih razčistim, ker me zdaj najbolj motita in mogoče s pomočjo pisanja o tem ozavestim še kaj drugega, globljega. Prvo par besed o vodi. Kot otrok naj bi se zelo rada kopala, vendar vedno manj. Že dolgo časa tudi opažam, da ko se tuširam, in teče voda preko hrbta, da mi ni všeč, ter se slabo počutim. Takega občutka v morju oziroma bazenu nimam. Večji problem je, da voda teče, zato se poizkusim izogniti temu, da voda teče preko hrbta. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predstavljati, da je moj hrbet najpomembnejši del mojega telesa. Ko se zavem, da si predstavljam, da je moj hrbet najpomembnejši del telesa, se ustavim in diham. Zavedam se, da je hrbet zelo pomemben del telesa, vendar nič bolj, kot drugi deli telesa, je pa vsaj moj zelo občutljiv in ker ga ne vidim in se ga ne morem dotakniti ga imam za nekaj več. Zavezujem se, da hrbtu ne pripisujem nobenih drugih lastnosti, kot jih ima v resnici, saj je to dovolj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila reagirati, ko teče voda preko hrbta. Ko se zavem, da reagiram, ko voda teče preko hrbta, se usavim in diham. Zavedam se, da mora voda teči preko hrbta, če si ga hočem umiti. Obenem nimam večjih problemov, če se hrbta dotakne človek z roko. Če ima človek mrzlo roko, mi celo malo paše in so mi všeč ti dotiki na nek način. Zavezujem se, da ne bom več reagirala ko bo voda tekla preko hrbta.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o tem, da mi ni všeč, da mi voda teče preko hrbta. Ko se zavem, da razmišljam o tem, da mi ni všeč, da mi voda teče preko hrbta, se ustavim in diham. Zavedam se, da če se želim umiti, da mi mora voda teči preko hrbta. Res si ga težko umiješ, ker se ga težko povsod dotakneš in zdrgneš, vendar včasih je dovolj, da si ga samo spereš z vodo in obrišeš. Zavezujem se, da ne bom več razmišljala kako mi voda teče preko hrbta.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predstavljati, da če se nekaj dogaja za hrbtom, da ne more biti to dobro. Ko se zavem, da si predstavljam, da se nekaj dogaja za mojim hrbtom in to ni dobro, se ustavim in diham. Zavedam se, da je težko, ko si v družbi, da nikomur ne kažeš hrbta, vendar če gledamo v prenesenem pomenu, naj bi bili zahrbtni ljudje slabi, in naj bi počeli slabe stvari. Prav zato ne maram čestitk, ker imam predstavo, da ko mi čestitajo, ter ko se obrnem, da se mi smejijo za hrbtom. Zavezujem se, da ne razmišljam, da so vsi ljudje, ki ti stojijo za hrbtom zahrbtni in zato slabi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati/predstavljati, da ko ti človek vošči, ter potem ko se obrne, da te opravlja. Ko se zavem, da razmišljam o tem, da ko ti človek vošči, ter potem ko se obrne, da te opravlja, se ustavim in diham. Zavedam se, da ni nujno, da se pogovarjajo o meni in me opravljajo, če mi stojijo za hrbtom. Zavezujem se, da ne razmišljam o tem, da me ljudje, ko mi voščijo in se postavijo za mano ali stran od mene, opravljivci.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predstavljati, da je vse kar se dogaja za hrbtom nekaj slabega in grdega. Ko se zavem, da si predstavljam, da je vse kar se zgodi za hrbtom nekaj slabega in grdega, se ustavim in diham. Zavedam se, da samo v filmih se morilci prikradejo za tabo in te umorijo, to pa se ne dogaja pogosto. Res je hrbet zelo zanimiv telesa, saj ga ne vidiš in tudi težko se ga sam dotakneš, zato imaš občutek, da si najbolj ranljiv takrat, ko se nekaj dogaja za tvojim hrbtom, ko ti je nekaj nevidnega, se ne moreš nečesa dotankiti. Zavezujem se, da si ne predstavljam več, da kar se zgodi za hrbtom, da je slabo in gdo, ter tudi nisi toliko bolj ranjiv, če je kdo za tabo.

petek, 30. januar 2015

36. dan: Osebe moškega spola in jaz

Kar nekaj oseb moškega spola me na nek način privlači, nekateri vizualno, nekateri pa kako drugače. Vem in zavedam se, da so nekatere osebe o katerih je govora zasedene in imajo svoje partnerice oz so v vezi. Vendar do nobenega od teh ljudi ne čutim nobenega čustva, no mogoče malo, simpatijo, ker mi je en vizualno simpatičen, pri ostalih pa mi je všeč, ker me podpirajo, to pa je tudi vse. Vendar dogaja se, da ko govorim o nekaterih izmed teh moških, da mi gre na smeh in zgleda, kot da bi bila noro zaljubljena vanj, čeprav v resnici nisem. Všeč mi je in godi mi njihova pozornost in to je to.

    Barcelona ZOO, avgust 2011
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila smejati se, ko govorim o določenih osebah moškega spola. Ko se zavem, da se smejim ko govorim o določenih osebah, se ustavim in diham. Zavedam se, da to smejanje in preveliko omenjanje določenih oseb v javnosti lahko drugim ljudem pomeni, da čutim kaj do oseb, katere omenjam in jim tako sporočam napačne informacije. S tem tudi sporočam okolici, da mi človek pomeni več, kot mi v resnici pomeni. Zavezujem se, da ne govorilm o ljudeh moškega spola več toliko, pa tudi ko govorim, de ne bom poleg tako smejala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila smejati se ko pomislim na osebo moškega spola. Ko se zavem, da se smejim ko mislim na osebe moškega spola, se ustavim in diham. Zavedam se, da to smejanje mi nič ne pripomore k povezovanju z osebo o kateri govorim, pa tudi ljudi v moji okolici ne morem potem prepričat, da do te osebe ne čutim nič. Zavezujem se, da ko mislim na osebo moškega spola, da imam nevtralen obraz. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misliti/predvidevati, da če je meni neka oseba moškega spola všeč in me podpira, da ta oseba isto čuti do mene. Ko se zavem, da mislim/predvidevam, da če je meni neka oseba moškega spola všeč in me podpira, da ta oseba isto čuti do mene, se ustavim in diham. Zavedam se, da moje mišljenje/predvidevanje je samo moje in nima nobene veze z realnostjo in pogledom druge osebe name. Zavezujem se, da gledam na osebe naspreothega spola realno in če imam kakšna predvidevanja, da namesto da ugibam, to osebo raje vprašam kako ona jemlje to situacijo v resnici.

četrtek, 29. januar 2015

35. dan: Strah pred...

Sem v napetem pričakovanju, da končno tudi v živo spoznam osebo, ki je kar poznana v Sloveniji, ter me je obenem strah, da se bom predstavila tej osebi v drugačni luči, kot me pozna že do sedaj. Namreč preko socialnih medijev komunicirava že dva meseca in sva se tudi videla preko skype-a, to pa je vse. Imam velik strah, da ko to osebo srečam v živo, da ne bom sproščena in komunikativna, vsaj ne toliko, kot sem se izkazala v zadnjem času, ko sem pričela voditi zadnjo debato manjše skupine, čeprav sem se tej skupini priključila med zadnjimi. Ko se sprostim sem zelo komunikativna, vendar ko spoznavam ljudi v živo sem malo bolj zadržana, vsaj na začetku, vendar tokrat se bojim, da bom preveč zadržana, čeprav verjamem, da me bo ta oseba znala in uspela sprostiti, če pa se to zgodi, pa se bojim, da bom si upala preveč in bom s svojimi izjavami celo žaljiva na nek način, ker bi bile lahko zelo spontane in konkretne.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predstavljati/misliti/predvidevati, da me bo strah, ko se srečam z določeno osebo. Saj vem, da se s to osebo ne bom srečala sama, ampak bodo zraven ljudje, ki jih jaz in ta oseba poznava že od prej, vendar je vseeno nek strah v meni. Saj ponavadi nikoli ne ostanem brez besed, ampak vseeno sem bolj molčeča kot če se poznamo dalj časa, pa tudi v živo si ponavadi upam manj kot prek spleta.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predstavljati/misliti/predvidevati, da bom imela strah pred to osebo, čeprav je znana, vendar je človek tako kot ostali in se nima za nič več.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati svojih reakcij, čeprav niti ne vem kaj se bo zgodilo. Ne bom upala, da bo vse se izšlo dobro, ampak se bom ustavila in dihala, če bo prišlo do dogodka, kjer se bom počutila nelagodno ali pa se bom počutila manjvredna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, da sem manj vredna, saj smo vsi ljudje vredni enako in ti ljudje s katerimi se dobim so preprosti in se brez problema sprostiš, vendar če imaš prepreke v glavi, tako kot jaz, nastanejo problemi, kateri ne obstajajo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predstavljati omejitve in prepreke v glavi, ter si predstavljati kaj se bo in kaj se ne bo zgodilo. Najbolje se je prepustiti toku dogajanj in se kmalu vidi kako bo vse skupaj potekalo. Zagotovo bo potekalo brez večjih poblemov in težav.


Zavezujem se, da ne razmišljam več kaj se bo zgodilo, ter ko bom v kakšni situaciji, ki mi ne bo všeč, jo prediham in grem naprej. 

sreda, 28. januar 2015

34. dan: Iskanje izgovorov

"Joj kako sem meni danes nič ne da. Najbolje je, da cel dan ostanem v postelji in ne naredim ničesar." Takšni in podobni izgovori so večkrat na mojem seznamu. Prav tako se znajdejo gor "ne znam", "ne zmorem", "nočem",.... Tako obožujem iskati izgovore, samo da mi ne bi bilo potrebno narediti nekaj, kaj mi v tistem trenutku ne paše. Vendar tudi iskanje izgovorov te utrudi in mogoče porabim več časa, da jih najdem, kot potrebujem časa, da naredim kakšno preprosto delo. Ta lenoba in iskanje izgovorov pa je kriva tudi, da ne pospravim stvari za sabo, ampak dajem vse na en kup in to tam, kamor ne spada.


Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati izgovore. Z iskanjem izgovorov izgubljam čas in energijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti lena. Če ne takoj, enkrat bom morala narediti določeno delo in če ne delam ter počivam, ima takrat um žurko in prevlada nad telesom. Pa še če lenarim sem na izgubi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se izgovarjati, da ne bi naredila nekega dela. S časom sem ugotovila, da če nekaj ne znaš, da te domači ne silijo, da narediš tisto stvar, zato je v večini moj izgovor "ne znam", čeprav znam, vendar se nočem potruditi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila govoriti "ne znam", "ne zmorem", "nočem" in druge podobne besede in besedne zveze. To je čisto otročje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se izgovarjati, saj sem bila to navajena kot obrambni mehanizem, saj nisem znala postaviti meje, da bi ljudje okoli mene vedeli do kje smejo in kje ne. Res je, da otroci staršem ne smejo postavljati mej, vendar če gre kaj predaleč in za vse rečeš ja, čeprav to ni dobro zame, potem pridejo samo izgovori v poštev.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se ljudi, ki so povezani z mano imajo malo več denarja in zato tudi malo več moči, sploh nad mano, ker sama nimam denarja, saj mislim, da če se jim bom zamerila, da bom ostala brez strehe nad glavo in brez denarja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da sem tako malo vredna, da če ostanem brez strehe nad glavo in denarja, da ne bi preživela. Res bi bilo težko prvi mesec, vendar bi preživela, ter postala še boljša kot sem, vendar v meni je še vedno strah pred izgubo. Bojim se biti sama, osamljena in zapuščena.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da če me vržejo iz hiše, da je to zato, ker me ne marajo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati biti sama, osamljena in zapuščena. Med toliko ljudmi, kolikor jih je na tem planetu človek ne more biti osamljen in slej ko prej najde nekoga, ki mu pomaga, če si le človek želi pomagati sam.


Zavezujem se, da ne iščem izgovorov in naredim vse, kar je v moji moči dovolj hitro, da ne zgubljam energije in časa, ter se ne sekiram za mnenja drugih, bo kar bo, je kar je.

torek, 27. januar 2015

33. dan: Planiranje in načrtovanje

Ko grem na pot ponavadi vzamem ogromno prtljage, čeprav ni nujno, saj sem pred leti za poleti vzela s seboj en kovček za en teden, sedaj pa ta isti kovček vzamem tudi, če samo prespim čez noč kje. Torej, kolikor gre v kovček, toliko vzamem, pa ni pomembno kam in za koliko časa grem. Prav tako si tudi prej vse do potankosti splaniram, od tega kdaj grem, kam grem, kje je cilj in podobno, da pridem na mesto, kamor moram priti brez uporabe navigacije in spraševanja drugih ljudi. Prav tako se mi dogaja sedaj, ko za vikend načrtujem pot na drugi konec Slo k prijateljem, vendar ne vem kako bo bilo, saj napovedujejo sneg in to mene ubija in me spravlja ob pamet, saj nimam nobenega podatka o tem kaj in kako bo. Vem, da bi mi moralo biti vseeno in se ne bi smela toliko obremenjevati s tem, kolikor se, vendar je že to, da se obremenjujem manj, kot bi se ponavadi velik napredek. Zato pa.


Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pretiravati s količino oblek, obutve in pripomočkov za higieno, ki jih nazadnje sploh ne potrebujem. Vse te stvari me samo ovirajo, saj če imam preveč stvari, ne morem nesti vsega skupaj in potem moram iti večkrat, če pa spravim vse v en kovček, je le ta težak.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila delati tako, da moram vse vnaprej splanirati. Včasih je to dobro, spet drugič pa te samo ovira. Včasih je spontanost dobrodošla.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila vse prej pripraviti. Saj ni narobe, da pogledaš kam moraš priti, ampak da to počneš en teden prej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati in načrtovati kako bo vse skupaj potekalo. Veliko je zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na potek dogodkov, od bolezni do vremena. Če se nekaj ne zgodi tako, kot načrtujem, ne smem poleg vmešavat svojih čustev in se sekirati zaradi tega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila sekirati se zaradi stvari, katere ne morem nadzirati in načrtovati. Res je, da če nekomu obljubiš, da prideš, da je lepo da prideš, vendar če zunanje okoliščine tega ne dovolijo, potem se človeku opravičiš in poveš zakaj nisi mogel priti, obenem pa ne vpletaš zraven čustev.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da sem v nekaterih stvareh prevelika perfekcionistka, ter mora biti tako, kot si zamislim, obenem pa imam v sobi "ustvarjalni nered" kakor se lepše reče razsulu, ki vlada v moji sobi. 


Zavezujem se, da s seboj vzamem samo toliko, kot potrebujem in se ne sekiram in ne vpletam čustev glede stvari, katere ne morem nadzorovati, ter ko načrtujem, načrtujem dan pred odhodom, ne pa teden prej.

ponedeljek, 26. januar 2015

32. dan: Življenje

Ko sem pred enim mesecem govorila, da si želim umreti, sem dobila nazaj boleč udarec. Odgovor se je namreč glasil, da to, kar mislim, da je življenje, da to sploh ni to. Takrat nisem verjela v te besede. Vmes sem tudi pozabila na ta pogovor, sedaj pa imam neko obdobje, ko gledam nazaj na pot, ki sem jo prehodila do sedaj v tem mesecu pisanja dnevnika in dober mesec in pol dela na DIP lite. Sedaj vem, da to, kar sem imela za življenje pred dvema mesecema ni bilo življenje, ampak tavanje. V zadnjem tednu dobivam neke signale, medtem ko gledam nazaj in se hvalim s svojim napredkom, čeprav v resnici ni tako velik za kolikor velikega si jaz predstavljam in občutim. Do sedaj sem se skrivala, nisem želela, da bi nepovabljeni ljudje videli moje objave in poslušali moje vloge. Vendar zakaj pa ne. Včeraj sem si zaželela in naredila, da se javno vidi vse moje vloge (video bloge) na YouTubu. No, zakaj sem skrivala vem, ker sem ugotovila, da moje objave berejo ljudje, ki se potem naslajajo nad mano in govorijo ljudem kaj piše, čeprav teh ljudi prav nič ne briga. Sedaj sem spremenila način pisanja in opisan je dogodek in moje reakcije, vendar kdo, kaj, kako in zakaj se ne razbere več iz njih, saj to tudi ni bistvo tega.


Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila dvomiti v proces, ki ga je prehodilo že nekaj ljudi širom sveta in so dosegli pozitivne učinke v svojem življenju in ga spremenili, preobrazili.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati/misliti, da je trpljenje in slaba volja tisto, kar se reče življenje. Nihče si tega ne želi in to resnično ni to. Bistvo življenja je živeti ta trenutek brez da bi vsak trenutek motil um, ki te želi speljati na stranpoti. Dihanje je pomembno pri tej spremembi in se mu veliko posvečamo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati/misliti, da to, da živim, da je dihanje, čeprav se ga sploh nisem zavedala večino časa. Ko se posvečaš dihanju, ki je tako pomembno, potem ugotoviš, da v istem trenutku ne moreš biti tudi v umu in deluješ in ne zgubljaš energije.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila reči, da je moj napredek velik/majhen. Napredek v mojem življenju je viden in brez problema lahko razložim kako je bilo kaj prej in sedaj, to pa ne pomeni, da je možno sam napredek opisat z velik ali majhen, ampak samo kot napredek.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila skrivati svoje objave pred drugimi, samo zato, ker nisem želela, da pride do ljudi, ki takega procesa še ne priznavajo ali so proti njemu. Zakaj bi mogla skrbeti kaj druge zanima ali ne zanima, saj je pomemben moj razvoj. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila reči, da mi ni potrebno skrebi za druge in sem pomembna samo jaz. To je mišljeno na način, da vseeno delam tako, da je dobro za vse in smo vsi enaki in enakopravni. Pomembna sem jaz, pomembni pa so tudi drugi, vendar če me nekdo žali s komentarji, to še ne pomeni, da moram zato svoje objave skrivati pred vsemi.

31. dan: Veze in partnerstvo

V kratkim sem povabljena na neko poroko in sem se zato pogovarjala danes z eno osebo, ki je mlajš od mene in v vezi, kdaj se bo ona poročila in imela otroke. Odgovorila mi je, da naj se brigam zase, jaz pa njej nazaj, da ne potrebujem partnerja. Odvrnila mi je, da ga nimam zato, ker ga nisem sposobna imeti. To me je zabolelo, čeprav sem na nek način vedela, da ima ta oseba tako mnenje o meni. Trenutno imam res obdobje, ko si ne želim partnerja, ko iščem sama sebe in se hočem spraviti v red in ko končam s preobrazbo bi si želela partnerja, ki ima podobno razmišljanje kot jaz in se ne bi dopolnjevala, ampak podpirala in skupaj razvojno rastla. Nikoli mi ni bilo pomembno kakšen je patner po zunanjosti in sem imela zelo različne partnerje, ki pa so imeli eno skupno lastnost. Niso bili pravi zame. Da, še vedno so ljudje, ki so mi vizualno všeč in baje tudi se vidi, kot da bi bila v take ljudi noro zacopana, saj naj bi se smejala ko govorim o tem človeku in kar naprej ponavljam njihova imena, vendar je vizualna privlačnost to, kar je, nič drugega. Vsak dan je več ljudi, ki me vizualno privlačijo, vendar vsi so mi nedosegljivi. Pa tudi če bi mi bili dosegljivi, to še ne pomeni, da bi z njimi imela vezo. Ne znam pravilno razložit mojih mišljenj, pa tudi če bi znala jih je zelo težko razložit. Od partnerja si želim, da se ne kregava in me fizično in psihično ne muči, ter me podpira. Potem pa tudi, da se ob njem dobro počutim. Več pa skoraj ne rabim. Ja, dobro je imeti nekoga ob sebi, vendar moraš biti najprej sam svoj najboljši partner, potem pa lahko še najdeš partnerja v nasprotnem spolu.


Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila čustveno reagirati na pripombo, da nisem sposobna imeti partnerja. Do sedaj sem imela zelo različne partnerje, s katerimi sem bila v vezi več ali manj časa, vendar kot je razvidno se nobena veza ni obdržala. Domači so za vse partnerje, ki so jih spoznali ugotovili, da niso dovolj dobri zame in da so zgube in nič vredni. Ne morem pomagat, da se name lepijo ljudje, katerim v resnici ne pomenim nič, ampak me samo izkoriščajo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila delovati tako, da sem k sebi privlačila partnerje, ki so me samo izkoristili, saj sem preveč dober človek in hočem vsem pomagati na najboljši možen način in drugi vidijo to dobroto in jo izkoristijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da je občasna pomoč nekaterim posameznikom delovanje v dobro stvarstva.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predstavljati si idealnega partnerja kot nekoga, ki bi mi stal ob strani in mi pomagal v hudih časih, saj to zgoraj predstavljeno je najnovejše razmišljanje in povzetek nekega vloga.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o vezi preden sem sama dovolj zrela zanjo, saj si s časom dokazujem, da moja pot da postanem resnično zrela in čustveno stabilna ne bo kratka in lahka, ampak dolga in težka. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila upati, da sem sposobna dobiti in obdržati partnerja že sedaj, ko sem šele na začetku poti. Sedaj se zavedam, da tega nisem sposobna, kaj šele prej, ko sem še nisem se zavedala vsega kar premorem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da me moški vizualno privlačijo, saj to ni realni pogled na človeka.

Zavezujem se, da delam na sebi, da postanem sama sebi najboljši partner in šele potem pričnem z iskanjem partnerja s katerim bi si ustvarila družino.

sobota, 24. januar 2015

30. dan: O čem pisati?

Večkrat sem mi je že zgodilo, da nisem vedela o čem pisati, ter sem dobila temo zadnji trenutek. Nazadnje, ko sem druge spraševala za pomoč kaj naj pišem, sem dobila odgovor, da naj pišem o tem, da nimam teme in ne vem o čem pisati. Sedaj sem ugotovila, da je to kar zanimiva tema, pri kateri ne veš kaj bo prinesel konec, ker niti začetka ne veš. V takih primerih, ko ne vem o čem pisati, imam ponavadi preveč tem, ki sem mi zdijo prekratke, premalo vredne ali nevredne omembe, saj so za samoiskren pogled nanje in samoodpuščanje vredne samo teme, kjer je veliko za napisati in predelati, ter so zanimive teme za širši krog bralcev. Vendar temu ni tako. Vsaka misel, ki pride je pomembna, da se jo takoj predela, še bolje je, da ne pride do misli, saj to pomeni, da se nahajaš v umu, kar pa sploh ni dobro. Torej kako naj bom samoiskrena in kakšno samoodpuščanje naj naredim danes? Najbolj temeljito do sedaj, ker imam toliko stvari za predelati samo v tem besedilu, nihče pa še ne ve, kaj se lahko razvije iz tega, ko greš globlje in globje.


Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti/predvidevati, da so nekatere teme manj pomembne od drugih. Ko je potrebno nekaj predelat, je potrebno predelat vse, od A do Ž, ne samo tiste teme, ki jih slepec vidi na daleč, ampak tudi tiste, skrite globoko v meni, za katere sedaj še ne vem da obstajajo. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne predelati sproti vseh tem, ki so mi prišle na misel. Toliko je stvari za predelat, vendar tako malo časa, čeprav si vsak dan vzamem čas, da predelam eno temo javno, ter eno v DIP Lite je to premalo, saj se vsak dan odpre veliko novih tem, jaz pa bi rada na nek način vse predelala javno, kar ni možno. Počasi si bim mogla delat tudi zapiske, kjer si bom delala samoiskrene vpoglede in samoodpuščanja še izven objav v blogu in v DIP Lite. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da bo to dovolj, da v enem dnevu predelam eno temo, saj imam več let časa za napredovanje in samoodpuščanje, vendar časa ni, saj ta leta minejo prehitro in napredovanje se počasi ustavlja in zmanjšuje, če se ne dela sproti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila upati, da mi bo uspelo rešiti vse probleme, če bom predelala en problem na dan, vendar to se ne bo zgodilo, saj trenutno predelujem zelo površno in bom morala kmalu priti na isti problem na drugem nivoju, ki je globlji in pomembnejši. Trenutno so spremembe zelo konkretne, vendar kaj bo, če bom s tem tempom nadaljevala tudi v prihodnje. Vse skupaj se bo ustavilo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti/predvidevati, da so teme, ki so prijetne za pisanje in branje pomembnejše za predelavo javno, vendar je vsaka tema enako pomembna in nas lahko veliko nauči o nas samih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti lena in ne pisati izvem bloga, prav tako pa je tudi to, da nisem našla prave teme izgovor pred lenobo. Da, včasih me premaga lenoba in najraje ne bi nič počela, ter zato iščem izgovore, kateri sploh niso pravi izgovori, ampak več kot to. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati izgovore, da ne naredim kakšne stvari tako, kot bi jo mogla. Za to iskanje je kriva lenoba, pa tudi včasih utrujenost, ki je večinoma zaradi tega, ker se človek nahaja v umu, ne pa zato, ker je fizično utrujen.


Zavezujem se, da sem manj v umu in razmišljam o čem bom pisala, ampak pričnem s pisanjem prve teme, ki mi pride na misel. Prav tako obdelam pri sebi še nekaj drugih tem, ki so pomembne za tisti dan, da jih obdelam, saj je vedno dovolj tem za obdelavo. Tudi izgovorov, da ne naredim nekaj, kar je potrebno narediti ne iščem več.

petek, 23. januar 2015

29. dan: Glasni pogovori same s seboj

Pravijo, da si sam svoj najboljši sogovornik, vendar ali to res drži? Ko se pogovarjaš sam samo v mislih zagotovo ni dobro. Prav tako ni dobro, da svoje misli, ki so pozitivne ali negativne. Vendar misli se nahajajo samo v umu in nam preprečujejo, da smo tukaj in zdaj, ampak tavamo okoli brez krajevnih in časovnih omejitev in brez ozira na druge ljudi. Danes sem med nekim delom močno odtavala. Ugotovila sem že pred časom, da sem zelo precizna za določene stvari in zato zelo, zelo, zelo prepočasna za normalno delo. Tokrat me je zmotila čisto banalna stvar in sem tako se spozabila, da sem govorila na glas, kako mi gre ta določena stvar na živce in jetra in ostale organe in to naglas, medtem pa sem se v mislih prepričevala, da to ni dobro govoriti, ker sem to si sama kriva, da sem jezna, ne tista oseba, katero sem krivila. V vsej tej jezi, ker ni bilo tako, kot sem si želela, da bi bilo, sem naredila tako, da je potem bilo tako, kot sem upala, da bo že prej. Jeza je, ko je v tebi emociotivna energija, katro ustvariš tako, da si zadaš nekaj v mislih in če ni tako, si jezen nase ali na druge, če je v to vpleten še kdo drug. Primer je, ko se z nekom dogovorita, da bosta šla na igrišče in ker se oseba ni prikazala, je človek jezen nanjo. Vendar ta oseba ni kriva za jezo, ampak je človek sm kriv zanjo, saj si je predstavil v mislih kako bosta igala. Potem pa je še tu glasno govorjenje, ki poudari vse. Vsa samoodpuščanja naj bi prebrali na glas, da resnično delujejo, ni potrebno jih pisati, če najdete samoodpuščanje na podobno temo, kot teži vas, ga samo preberete in tako že pomaga, saj "razbija" kristalčke, ki nastajajo zaradi čustev in emocij.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila napisat toliko izven teme, čeprav bi lahko o tem posnela vlog, vendar to besedilo paše zraven in vlog bom lahko še vedno posnela tudi na to temo posnela.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila tako konkretno zaiti v misli. Vem, da bo to zgledalo kot iskanje izgovorov, vendar če delaš cel teden po več ur na dan in premalo spiš, potem kaj hitro zaideš v "prepovedana" območja, kot je v um. Ko je telo fizično utrujeno je krhko, tako da ga ko si v umu lahko še bolj izčrpaš in potem težko prideš k sebi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna na določeno osebo oziroma v mislih predvidevati da bo stanje drugačno, kot je bilo v reali.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila govoriti, da mi gre določena oseba na živče, jetra in ostale organe, iz česar je jasno razvidno, da naj bi bila jezna nanjo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati, da bo oseba delala tako, kot sem si jaz zamislila, čeprav ima ona drugačne delovne navade.


Zavezujem se, da pazim na svoje misli, da nisem v umu, besedah, da govorim kar je potrebno in dejanjih, da delam to, kar je najbolje za vse.

četrtek, 22. januar 2015

28. dan: Tankanje avtomobila

V nalogi od DIP Lite, kot imenujem vaje, katere se rešuje dnevno ali po zmožnostih sem pričela s pisanjem o tanknju in prišla do zanimivih rezultatov razmišljanja, katere bom poizkusila povzeti še tukaj in jih še bolj poglobljeno predelati. Zakaj pa si še želim predelat to. Res je, da sem šla preko tega, vendar sem bila skoraj prisiljena v to in imam še vedno slab občutek. Na tak način se nameravam znebiti travme, ter pomagati še drugim s podobnimi težavami, saj vam pomaga že tako, da besedilo preberete naglas, če želite, da deluje tudi na vas.

Izpit za avto imam nekaj malega več kot 10 let in pred štirimi leti sem dobila v uporabo avto osebe X. V tem času nisem nikoli tankala tega avtomobila, ker sem se odločila in prepričala sama sebe, da če ni moj lasten avto, da ne bom tankala. In to mi je uspelo tako, da sem potunkala osebo H, katera je tudi upoabljala isti avto, ali pa prosila ljudi na črpalki, če mi ga oni natankajo. Sem pa pred časom dobila v uporabo avtomobil osebe Y, prejšnji avto pa je dobila oseba H. Pa se mi je zgodilo, da se mi je en dan mudilo, potem pa se je na bencinsko čpalko pripeljal še policijski avto in sem zato morala kar najhitreje speljati, saj so v službi in če bi rabili iti na intervencijo, bi bila kriza. No, takrat sem tankala prvič in od takrat vsakič tankam sedaj sama. Vendar zakaj sploh prepričanje, da je tankanje nekaj, kar počnejo samo lastniki avtomobilov. Mislim, da sem se bala tankat, bala sem se tankat, ker nisem znala. Res je, v avto šoli naj bi te naučili, vendar sem se jaz temu po ne vem kakemu čudežu izognila. In ker nisem znala nisem vedela kaj in kako in sem se bala, da bi s tem izgubljala čas, pa se polila in smrdela, ko bi se mi najbolj mudilo, ter ne bi imela nič za obleč in podobno. Vendar to ni res, kar vidim, odkar sem si upala in spremenila svoje mišljenje. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila v sebi gojiti prepričanje, da avtomobile tankajo samo njihovi lastniki. Voznikov avtomobilov, ki imajo avtomobile za vožnjo je več, kot lastnikov avtomobilov, torej vsak človek lahko tanka avtomobil.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zadati nalogo, da bom tankala samo tisti avtomobil, čigar lastnica bom jaz. To je pravi absurd glede na to, da imam zelo nizke prihodke, oz jih skoraj nimam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila spremeniti mnenje o tankanju in sama poizkusiti šele, ko sem bila skoraj prisiljena to narediti po spletu okoliščin.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti/predvidevati, da če tankaš, da ti smrdijo roke.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti/predvidevati, da če tankaš, da je velika verjetnost, da ti smrdi obleka, tudi če se ne poliješ.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se imeti za nekaj več, ko sem bila bolje oblečena, saj sem se ko so mi drugi tankali včasih, ko sem bila lepše oblečena počutila kot pomembna oseba.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati/razmišljati nekaj o stvareh, ki so v realnosti čisto drugačne in nočem poizkusiti narediti nekaj in pogledati, ali se moje predvidevanje/mišljenje sploh ujema z realnostjo.

ponedeljek, 19. januar 2015

27. dan: Napričakovani klic

Ponavadi ne slišim oz čutim telefona, niti ko mi na 10min včasih zvoni budilka. Pač preveč glasno je tam kjer delam. No, ni nemogoče ga čutiti, saj sem ga že parkrat. Tudi danes, ko sem ravno počepnila, ter tako čutila, da mi v žepu vibrira, telefon seveda. Javim se in zvem neprijetno novico. Ta novica je bila tako slaba, da sem v obupu, ker nisem vedela kaj narediti potočila nekaj solz, vendar sem se kmalu zbrala in pričela z dihanjem, da sem se spravila v boljšo voljo in s kolikor toliko trezno glavo premislila kaj naprej. Najprej sem tekala okoli kot kura brez glave, saj bi najraje pustila vse in šla domov to zrihtat, ter se nato vrnila nazaj, vendar to ni bilo mogoče, zato sem raje govorila s krivcem za to situacijo, saj je oseba mi obljubila, da nekaj naredi, kar pa ni naredila. V pogovoru s to osebo sem se počutila močno in me ne bi mogla spravit v jok. Spomnim se, da sem se naslonila ob vrata, z dvignjeno roko, da bom višja in pomembnejša, da sem v tem "boju" enako močna kot moj nasprotnik. Vse se je mirno končalo in kljub še enemu prerekanju s to osebo sem od te osebe slišala tudi hec, ko me je vprašala kam sem šla in sem rekla da delat, oseba pa je odvrnila če nisem še slišala, da pravijo, delo krepa. Ja, včasih sem bila res utrujena, ko sem delala, sedaj nisem več toliko.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila čustvovati. To, da sem padla v jok zaradi tega, kar se je tisti trenutek zgrnilo nad mano in nisem vedela kako rešiti vse skupaj je znak, da še nisem stabilna. Kar nekaj ljudi, če bi bili v mojem položaju, tudi če bi bili bolj stabilni bi reagirali, ni nujno da tako močno kot jaz, vendar bi težko ostali popolnoma mirni. Kljub temu sem ponosna nase, da sem jok premagala z dihanjem, kateri me je pripeljal pravilno do cilja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti zmedena. Res je bila novica neprijetna in nepredvidljiva, vendar bi se morala kar najhitreje popolnoma umirit in trezno razmislit. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila obtoževati zgoraj omenjeno osebo, da je kriva za moje stanje, čeprav sem jo obtožila samo v mislih. V pogovoru sem ji predstavila samo realno situacijo in jo vprašala kako je na stvari. Dobila sem tudi tak odgovor. Ker sem bila poštena do osebe, je bila tudi ta oseba poštena do mene in se je vse uredilo samo z besedo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pri pogovoru se dvigniti, biti nekaj več, vendar sem ponavadi, tako se namreč izražam, manj od te osebe, in sem tokrat hotela biti videna in slišana, ter biti vsaj malo več vredna v tem trenutnem pogovoru, kot sem za to osebo ponavadi. Ja, vem, da smo vsi ljudje enakovredni, vendar v tem trenutku so še razlike in to zelo vidne.

nedelja, 18. januar 2015

26. dan: Preizkus samega sebe

Odvisna sem od FB, čeprav po drugi strani tudi nisem odvisna od njega. Pač, ko sem doma, sem nonstop prijavljena nanj, ko pa nisem pa nimam pretirane potrebe po tem, da bi gledala kaj se gor dogaja. Imam tudi navado, da ljudi ne blokiram, čeprav se z njimi ne razumem, jih pa odprijateljim. Že to je dovolj za začetek, saj ne vidijo mojega profila, no toliko zasebnosti pa res želim imeti. Imam osebo X, s katero vedno znova pridem do "kratkega stika" potem, ko ga zopet sprejmem med svoje FB prijatelje. Sedaj sem to osebo ponovno sprejela, da sem videla, oz da sem naredila preizkus na sebi. Pred časom sem govorila, ko sem se zaradi njega sekirala, ko mu nisem mogla dopovedat, da mi tisti trenutek preseda, da mi krade energijo. Potem sem poslušala vlog, kjer je bilo povedano, da to ni možno, da si energijo porabljaš sam, ker sesekiraš in nisi energijsko stabilen. Verjamem temu vlogu, saj sedaj bi najraje to osebo nekam poslala, vendar se zadržim, se umirim in mu skušam povedat kaj si želim na njemu razumen način, čeprav me X tlači dol, ponižuje in žali, vendar sama sem stabilna in nisem izmozgana, kot sem bila poprej. Na seznamu imam še eno osebo, ki je prav tako zavzeta, da bi rada govorila z mano, čeprav jaz ne morem z njo, ker mi prerekanje z njo pobere preveč energije, zato jo bom še nekaj časa ignorirala, dokler ne bom pripravljena tusi s to osebo komunicirat, vendar je oseba X pokazatelj, ali bom zmogla zdržati tudi pri drugi osebi ali ne.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila še vedno biti rahlo odvisna od FB, čeprav sama sebi govorim, da nisem odvisna od tega družbenega omrežja. Kdor da na svoj zid vsaj eno objavo na dan, potem ne more zdržati brez njega, čeprav ga uporablja lahko v večini samo za poselj, ali pa pokaže kako napreduje v določenem procesu. Rahla odvisnost od družbenih omrežjih je sprejemljiva, dokler ni življenej odvisno od njih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila odprijateljiti ljudi na FB s katerimi se ne razumem. Naslednjič je bolje, da pustim, da me drugi odprijateljijo, če jim jaz nisem všeč. Ali mi je neka oseba všeč ali ne, je polarno in tako osebam pripisujem večji ali manjši pomen, kar pa ni v skladju z enakopravnostjo in enakostjo vseh.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila dajati osebam večji ali manjši pomen s tem, ali so mi všeč ali ne. S tem, ko za človeka rečeš, da ti ni všeč, mu pripišeš manjši pomen, kot ga ima v resnici, ko pa rečeš, da ti je oseba všeč, pa mu prišišeš večji pomen kot ga ima v resnici. Realnost je zelo zanimiva in je določene stvari težko opisati realno, ampak vanje vpletaš čustva, katera sploh ne bi bilo potrebno vpletat.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, da mi drugi poberejo vso energijo, čeprav v resnici se sama razburjam in jo trošim po nepotrebnem, ker sem bila čustveno nestabilna. Sedaj sem bolj čustveno stabilna in nimam več tolikšne želje po tem, da drugim rečem, da mi kradejo energijo, saj po pogovoru z drugimi osebami nisem več tako utrujena, ker se pogovarjam brez čustvenih reakcij in se ne razburjam, če ni v skladu z mojimi prepričanji, če pa se že razburim pa ne porabim za to toliko energije, kot sem jo poprej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ignorirati osebo, zaradi katere porabim še vedno preveč energije. Počasi se moram odločiti in povedati osebi, kar ji gre. Lahko jo sprejmem kot FB prijatelja, lahko pa prekinem vse veze s to osebo, vendar tega ne naredim zaradi tega, ker mi porabi preveč energije, ampak moram skupaj s to osebo to soglasno sprejeti. To bo še dolga pot, katera upam, da se bo končala tako, da bo dobro za vse vpletene v tej situaciji.


Zavezujem se, da se pogovorim z osebo, katero sedaj ignoriram, sem psihično stabilna in me nobene provokacije ne zmotijo, ne odstranjujem ljudi iz FB prijateljstva samo zaradi nekega mojega prepričanja in se z ljudmi, kateri se želijo pogovarjat z mano pogovarjam enakovredno in spoštljivo, ter ne porabim energije, s čustvenim vpletanjem sebe v pogovor.

sobota, 17. januar 2015

25. dan: Biti sam

Prva štiri leta mojega življenja sem preživela sama, kot edinka, nato sem dobila sorojenca. Ves ta čas, te štiri leta sem bila večinoma sama, s starimi starši, kateri so pazili name. Nisem imela prijateljev, bila sem sama. Tudi ko nisem bila več "edinka" se nisem mogla igrat z dojenčkom, ne še več, kolikor so mi pripovedovali ga sploh nisem marala in mi nova pridobitev v hiši sploh ni bila všeč. Prvo leto je bilo to bitje tako nebogljeno, da se niti igrat nisem mogla z njim, pa tudi vedno sem imela občutek, da so leta med nama prevelika. Tudi ko sem hodila v šolo sem bila večinoma sama, saj nisem našla prijateljev. Tako tudi vse do sedaj, sem bila večinoma sama, sem imela ljudi, ki sem jim lahko zaupala, vendar nikomur dovolj, da bi ga imela za nekaj več, za prijatelja/prijateljico.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne imeti rada svojega sorojenca. Imava iste starše, vendar sva popolnoma drugačna. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti sama v svojih mislih in se igrati sama s seboj. To me je naučilo, da moram vedno se zanesti samo nase, vendar zaradi tega se nisem znala/zmogla povezati z drugimi otroci.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti drugačna od drugih, saj imam rada drugačne stvari kot drugi, prav tako pa mi niso všeč stvari, ki jih imajo drugi radi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti/predvidevati, da mora vsak človek imeti prave prijatelje. Pravi prijatelj si lahko samo sam sebi. Lahko imaš ljudi, katerim zaupaš, vendar najbolj lahko verjameš in zaupaš samo sam sebi in si samo ti pomemben.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila gledati na samoto kot nekaj manj vrednega. Če si sam, to ne pomeni, da si osamljen ali si vreden nekaj manj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila videti ljudi, ki imajo pijatelje, da so vredni veš, da so pomembnejši od mene, ki sem sama. Vsi ljudje smo vredni enako.

Zavezujem se, da se čeprav sem sama ne počutim osamljeno in manj vredno.

petek, 16. januar 2015

24. dan: Ugotovitve- prenajedanje

Dolgo časa nisem vedela o čem naj pišem, dokler nisem z roko segla po hrani, ki ni primerna v tem trenutku za uživanje. Saj sem prej jedla kakav v zrnu, vendar nisem občutila ničesar, nisem pomislila, da to ni dobro, ko pa sem vzela neko drugo hrano pa sem se zavedla, da sem se pričela prenajedat. Imam slabo navado, da ne zajtrkujem, ampak jem kosilo in potem proti večeru še enkrat jem in to je to. No, tako je bilo do sedaj. Sedaj pa imam pozno kosilo, ker delam, jem še enkrat okoli šestih popoldne in zvečer oz že ponoči, okoli desetih postanem lačna. Takrat če imam možnost spravim vase kar morem, če pa ne, pa pač ne. Čez dan tudi ne pijem ali pa zelo malo pijem, vendar danes sem spila že skoraj liter in pol vode. Ne vem zakaj sem lačna, vem pa, da je mogoče krivo tudi to, da danes komaj zadržujem čustva, da ne bi pričela s vpitjem ali čem podobnim. Sem močnejše postave, vendar sem bila do pubertete vitka. Hormoni in velike količine hrane, ki sem jo morala pojesti v otroštvu so mogoče razlog za mojo močnejšo postavo. Naj povem o čem govorim. Ko sem bila mala sem morala pojesti vse, kar so mi dali na krožnik, ker hrane se pač ne pušča, ter kako šele trpijo otroci v Afriki, ki stradajo. Ko pa sem bila že močnejše postave pa je bil to razlog, da sem se lahko prenajedala, ter jedla ko sem bila slabe volje, čeprav se spomnim, da sem večkrat, ko sem bila jezna hrano zavračala, kar spet ni prav in ni dobro za telo.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pozno posegati po hrani, čeprav je prepozno, da bi še jedla. S tem sem hotela se pomiriti in utišati svoja čustva, namesto da bi se umirila s pomočjo samoodpuščanja in dihanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila jesti preveč hrane, kot je moje telo potrebuje za normalno funkcioniranje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila jesti hrano iz navade v poznih urah, čeprav bi brez problema lahko zdržala do jutra.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila očitati drugim, da sem močnejše postave, ker so me v otroštvu silili, da pojem vse, kar je na krožniku, da ne bodo otroci v Afriki lačni. To ni res in ko sem se tega zavedala, bi sama morala prilagoditi količino hrane in se več gibala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila izbrati slabo navado, da ne jem zajtrka, ter imam neredne obroke. Res je, da so primeri, ko ne moreš imeti rednih obrokov in jesti zajtrka, ampak ko je to mogoče jem zajtrk in imam redne obroke.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se premalo gibati. Ne samo preveč hrane, tudi premalo gibanja je krivo, da imam močnejšo postavo. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila svoja čustva nadomeščati s potrebo po hrani. Preden sem prišla v Desteni bi morala spraviti čustva iz sebe in se s pomočjo sprehoda ali česa drugaga umiriti, sedaj pa vem, da je najbolje, da vse skupaj prediham, predelam in si naredim samoodpuščanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zavračati hrano in stradati, ko sem bila jezna na ljudi okoli sebe. To ni zdravo za telo, saj po vsakem stradanju si hoče narediti telo zalogo za naslednje pomanjkanje hrane in to pripelje do zvečanja in ne zmanjšanja teže.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila čustveno reagirati na provokacije ljudi okoli sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti se za nekaj manj, ker imam močnejšo postavo. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o tem, da so drugi krivi za mojo postavo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pisati ta blog na principu "ubogi jaz", tega se zavedam, da je notri veliko zametkov tega, vendar nisem to naredila namenoma, saj sem hotela vse samo realno predstaviti in če mi ni uspelo, mi pač ni uspelo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o stavkih, da me ne obtožujte in da nisem hotela tako pisati. Že s temi stavki delujem na principu "ubogi jaz" in ravno tega sem se hotela znebiti.

Zavezujem se, da bom jedla manjše količine hrane, vsak dan dovolj pila, se več gibala in preden bom posegla po hrani predelala svoja čustva.

četrtek, 15. januar 2015

23. dan- Ugotovitve- smrt

Včeraj sem na FB dala to objavo:

Noro kako hitro čas leti. Jutri (danes 15.1.) bo že 3 leta je odkar so trije mladi umrli na Rogli zaradi monoksida. Kdo je kriv in kdo ni kriv pa še vedno niso rešili, čeprav so padle prve ovadbe. Sram naj bo vse, ki se ne premaknejo, vendar oživet jih ne more nihče več.

Dobila pa ta odgovor:

K, pa ti razmišljaš še vedno le o smrti. Kaj misliš, da ti je bilo življenje podarjeno zato, da ga ne boš živela?

Nisem mogla bit tiho in sem se tako branila:
Govorim o mali sestrični ki je v tem dogodku umrla.

Dobim odgovor: 
Vem, K, pa ti veš, da nisi prerasla tega območja, govoriš o smrti in o mrtvih in umrlih, kakor da se s takšnimi stvarmi hraniš. Sicer pa, ni bil moj namen oporekati, nekaj sem ti želela sporočiti, če boš dojela, je v redu, drugače pa tudi, v obeh primerih si ti kot ti.

Nisem več vedela kaj naj odgovorim, nisem bila pripravljena na to, samo to sem uspela odgovoriti:
M tud prov. Itak na koncu vsi umremo a ne.


Vendar to se ni tu zaključilo on sem o tem še in še razmišljala, da pa ta oseba ima pa mogoče prav in celo toliko sem se poglabljala v to, da sem zaradi tega jokala. Žal ne vem zakaj, ampak mogoče zato, ker globoko v sebi sem čutila, da ima celo prav. Morala sem se o tem pogovoriti z nekom in sem dobila osebo X na telefon, ter se dogovorila za daljši pogovor preko skype-a, kjer sem dobila vse pojasnjeno. S pomočjo te osebe sem ugotovila, da govorjenje o sami smrti in misel nanjo ni nič narobe, če čustveno ne vpliva nate. Prav tako z izpostavljanjem ene osebe delaš sebi več škode kot koristi, ter s tem, ko eno izpostaviš, ostale mrtve ljudi narediš manj vredne, to je govora o popolnoma vseh ljudeh, ki so kadarkoli do sedaj umrli. Še ena večja napaka pri pisanju pa se zgodila, ko sem obtolžila ljudi za njihovo smrt, ter da se nič ne premakne. To je samo povzetek pogovora in vrstni red ni nujno pravi, bistvene so samo glavne ugotovitve.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila izpostaviti njihovo smrt, ter jih tako narediti pomembnejše od drugih ljudi, kateri so umrli so sedaj. Nihče na tem svetu ni, ni bil in ne bo pomembnejši od drugega, vsi ljudje smo enakovredni.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila očitati ljudem, da so krivi za njihovo smrt, ter da se sodniki ne premaknejo, da bi obtožili ljudi, ki so povzročili smrt. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila toliko razmišljati o smrti. Res je, da nazadnje vsi umremo, vendar zakaj še preden človek resnično prične živeti misliti na smrt.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati in govoriti, da si želim umreti, čeprav je bil to v resnici klic na pomoč. V tistem trenutku sem bila slabe volje, se mogoče skregala s kom in si mislila, da je samo smrt rešitev, da se vse skupaj konča in umiri, vendar je to moje napačno razmišljanje in prepričanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila jokati ker sem se počutila nemočno ob misli na smrt, ter sem upala, da bo tako lažje vse skupaj predelati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila čustvovati/ biti emociotivna ko sem pomislila na smrt, vendar kolikor kaže še vedno nisem prebolela smrti starih staršev, vsaj enega od njiju, ki sta umrla skoraj že eno leto nazaj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila odlašati s tem, da predelam smrt osebe, katere še nisem prebolela.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti "ubogi jaz" ter na tak način iskati pozornost, ki sem jo tako potrebovala. Ugotavljam, da vedno manj potrebujem pozornosti, vendar še velikokrat delam na tem principu, katerega moram izbrisati in odstraniti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila sprijazniti se s smrtjo, čeprav globoko v sebi vem, da še nisem pripravljena nanjo, saj me je še vedno strah veliko stvari.

Zavezujem se, da delam na prebolevanju bližnjih, ne krivim drugih za smrt bližnjih in vseh oseb, ki so umrli prehitro in bi lahko še vedno živeli če ne bi bilo nesreč.

sreda, 14. januar 2015

22. dan: Ugotovitve- strah

Imam štiri večje strahove, ki jih v sebi nosim še od otroštva in jih še nisem prerastla. Za tri od štirih vem tudi razlog zakaj se tega bojim, za zadnji strah pa ne vem. Ti strahovi so: grmenje, višina, let vojaškega letala na nizkih višinah in biti sama v dvigalu. Začuda se vožnje v potniškem letalu ne bojim, pa tudi majhnih, ozkih in temnih prostorov ne bojim. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se grmenja. Ko zagrmi je vsega hudega že konec in je to samo stranski produkt strele in hitrega raztezanja in krčenja zraka ko gre strela skozi zrak. Do tega strahu je po pripovedi prišlo, ko sem bila tako mala, da še nisem hodila in je blizu naju z osebo, ki me je držala v naročju udarila vodena strela. Prvi dogodek, ki se ga spomnim v povezavi z grmenjem pa je bil, da sem bila na stopnicah, si tiščala ušesa in jokala, ker me je bilo tako strah. Tudi sedaj so plišasta igračka in tiščanje ušes moj redni spremljevalec neviht z grmenjem. Včasih se groma tudi ustrašim in takrat tako zakričim, da ga preglasim.

Zavezujem se, da se ne bojim grmenja, ker ko zagrmi ni več nevarnosti.


Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se višine. V drugem razredu osnovne šole sem stala na debeli vrvi, ki je bila pri dnu zavezana v vozal in ko me je oseba x porinila, sem z glavo treščila v leseno oblogo, padla v nezavest in dobila pretres možganov. Od takrat imam strah pred višino, ki ga premagujem na različne načine. Malo straha je dobrega, vendar če te omejuje, to ni reveč dobro.

Zavezujem se, da se ne bojim višine, kadar me omejuje pri mojem početju.


Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se nizke prelete vojaških letal. Ko je bila "vojna" za Slovenijo sem imela 4 leta. Takrat so me osebe ženskega spola, ko so bile na travniku posadile v grmovje, da pazim sestro in mi povedale, da naj bom tam pridna, če bodo prišla letala, da se bodo one ulegle na tla, ter se naredile mrtve, jaz pa da sem še premlada za kaj takega. Ena izmed oseb je preživela pravo vojno in jo je bilo seveda upravičeno strah. S temi besedami pa so tudi meni, kot mali punčki povedale, da se je treba vojaških letal, ki letijo nizko se bati, saj so nevarni in povzročajo smrt. Sedaj vem, da letala ne pobijajo vse povprek, vendar se še vedno nelagodno počutim, ko imajo na drugi strani hriba, na Počku vojaške vaje in letala zavijejo tudi v našo dolino.

Zavezujem se, da se ne bojim nizkih preletov vojaških letal, ker mi nočejo nič in mi niso nevarni.


Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati voziti se sama z dvigalom. Bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da je ta strah samo v moji glavi, saj nočem ostati sama v dvigalu, če se v nekem trenutku ustavi. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolia, da me je strah, da sama obtičim v dvigalu in da ne bom vedela kako ravnati in koga in kako poklicati. Če ne drugače bodo ljudje, ki so izven dvigala klicali pomoč.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ustvariti mnenje, da če se ustaviš z dvigalom, da si ti kriv. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ustvariti videnje, kako bi me bilo sram, ko me rešijo iz dvigala.

Zavezujem se, da se ne bojim voziti se sama z dvigalom in če se dvigalo v primeru okvare ustavi in me rešujejo iz njega ni  to nič sramotnega.

torek, 13. januar 2015

21. dan: Ugotovitve- sram

Ugotavljam, da sem drugačna, kot si predstavljam sama sebe. Zadnje čase opažam, da imam ogromno problemov s katerimi se soočam in jih želim predelat, vendar se jih v resnici samo malo dotaknem in jih ne predelam popolnoma. Včeraj sem se dotaknila sramu, vendar res samo dotaknila. Nisem namreč prišla do odgovorov na vprašanja zakaj in od kje sram, kdaj je mene sram in tako naprej. Upam, da danes pridem malo globlje pri tej temi.

Odpustim si, da sem sprejela in se sramovala karkoli in česarkoli. Opažam, da me postane sram, ko kdo v moji bližini naredi nekaj, kar ni v skladu z mojim mišljenjem in mojimi predstavami o neki stvari. 

Odpustim si, da sem sprejela in se sramovala dogodkov, ki niso v skladu z mojim mišljenjem, prepričanjem, predstavami v glavi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila delati meje v svoji glavi. Te meje so odraz, da še nisem dovolj naredila glede same sebe in sem še vedno globoko v mislih, čeprav si sama sebi govorim, da nisem več toliko. Res je, da nisem toliko kot prej, vendar še vedno sem globoko v mislih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti/predvidevati, da so meje pri vseh enake, vendar niso. Nekateri so glede nekaterih stvari tolerantnejši, drugi manj. Kolikor opažam, so moje meje zelo visoko.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zakoreniniti sram globoko vase, saj me je še vedno zaradi veliko stvari sram, če naredim jaz drugače kot velevajo zakoni, predpisi, obvestila, navodila, bonton, ali pa drugi. 

Odpustim si, da sem sprejela in se prepričala, da je če potrkaš na vrata neznanca in ga vprašaš za pomoč sramotna stvar zame, golota pa ni, čeprav sta obe stvari naravni.

Zavezujem se, da se ne sramujem več stvari, katerih se ni potrebno sramovati.