sreda, 30. december 2015

142. dan: Novoletne zaobljube

Silvestrovo in novo leto je čas pogleda v preteklost, ter iskanje izgovorov, zakaj nismo izpolnili zaobljub, ter delanje novih zaobljub za novo leto. Jaz ne delam zaobljub. Že lani nisem pričela s pisanjem blogov s prvim v mesecu oz letu, ampak ko sem se odločila, da ga bom začela pisati, sem ga napisala in ga še vedno pišem. Tudi letos si ne bom dajala nekih zaobljub, ki se jih nenazadnje sploh ne držim. Kaj sploh so zaobljube? Zaobljube so naše želje, ki nam pomagajo, da bi se spremenili na bolje, shujšali, dobili delo, vendar ko vidimo, da ni uspeha takoj, sčasoma obupamo. Ne pravim, da zaobljube niso tisto pravo. Vendar je nesmiselno jih delati ravno za novo leto. V vsakem dnevu leta, lahko se odločimo in pričnemo telovaditi, aktivno iskati delo, oziroma se zaobljubimo. Zakaj bi morali to početi ravno za novo leto, ker tudi novo leto je samo dan kot vsi ostali. Je dan, ko zamenjamo koledarje, ki so nam dobra pomoč, da se lahko dobro časovno orientiramo in se dogovorimo za sestanke in druženja, prav tako je dobro pomagalo tudi ura. Časa ni, saj je v našem življenju pomemben samo ta trenutek, vdih in izdih, dihanje, ki se ga ne zavedamo, ampak dihamo čisto spontano. 

Prav tako pa ima vsakdo tudi želje za sočloveka in ljudi po svetu. Vsak želi srečo, zdravje, denar in mir. Ko bomo odstranili denar, ali pa ga bomo imeli vsi zemljani dovolj za dostojno življenje, ko se bomo zavedali, da nam naše isli uničujejo zdravje, takrat bomo živeli v tem trenutki in bili srečni, vendar ne začasno, ampak resnično, ki je ne bomo čutili, ampak živeli. No, takrat bo tudi mir in dali bomo priložnost tudi drugim, da nam pokažejo, kar si ne želimo videti, ker nas je strah neznanega in drugačnega.  

Ker pa je čas pravi bom vseeno napisala tudi svoje želje in svoje zaobljube:

Želim vam veliko dihov, ki se jih zavedate, besed, ki jim poznate pravi pomen, pogovorov, ki so produktivni, ter lahko sogovorniku govorite in vas razume, ter živeti in ne čutiti pristna čustva. Želim vam, da si date nove priložnosti (for-give myself), ter se hkrati zaobljubljam oz raje zavezujem, da si jih bom sama dala veliko. Spreminjala bom sebe, ter želim si, da se izboljšate tudi vi sami, na svoj način, ki vam je najljubši. Dajte si priložnost, če ne veste kako, spodaj je primer.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila želeti stvari drugim ljudem. Ko se zavem, da želim drugim ljudem, se ustavim in diham. Zavedam se, da želja ni dovolj. Če si nekaj želiš in samo čakaš, se ti želja ne bo nikoli izpolnila. Za izpolnitev želja je treba nekaj fizično narediti, če ne drugega povedati svoje želje drugim. Torej besedna zveza, želim si, da si zdrav, je najbolj neuporabna besedna zveza. Veliko boljše je, pridi, greva na sprehod, saj gibanje na svežem zraku je boljše od sedenja v zaprtih prostorih in tako boš tudi bolj zdrav. In tako delaš vsak dan, ter narediš več dobrih stvari zase in druge. Zavezujem se, da pazim kakšne želje imam in se poizkušam izogibati besedni zvezi želim ti,...

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati, da sem dovolj stabilna in se večino časa zavedam dihanja. Ko se zavem, da predvidevam, da sem dovolj stabilna in se večino časa zavedam dihanja, se ustavim in diham. Zavedam se, da ko sem stabilna, takrat se ni problem zavedati dihanja, vendar ko pride do reakcij, takrat pa, ko nisi stabilen, ampak v čustveni reakciji, pa pozabiš na dihanje, ampak misliš na vse drugo. Zato je potrebno biti stabilen, da se vedno zavedaš dihanja in si v tem trenutku. Zavezujem se, da delam na tem, da sem stabilna in se v vsakem trenutku zavedam dihanja.

petek, 25. december 2015

141. dan: Prava odločitev ali ne

Lani sem 24.12. napisala prvi blog. Od takrat se je moje pisanje zelo spremenilo in moje življenje tudi. Tokrat je naslov isti kot v prvem blogu. Zakaj? Da pogledam malo nazaj in ugotovim, ali je bila odločitev prava ali ne. Takrat sem se bala kako bodo na moje pisanje reagirali drugi. Sedaj me to ne zanima več, ker če jim ni všeč, je to njihov problem ne moj. Takrat sem imela probleme z osnovnimi stvarmi, kako pisati in podobno. Sedaj lahko svetujem in pomagam drugim. Nekaj pa še vedno ne morem početi. Ne more živeti življenja drugih. Lahko sem jim zgled, lahko jim povem nekaj stvari, vendar ne morem delati procesa in živeti njihovega življenja. Sama se trudim zaživeti, čeprav imam vzpone in padce. Ti padci so še vedno zelo globoki, vendar imam podporo, ki me dvigne. Prav tako so mi blogi pomagali spremeniti nekatere vzorce in na določene situacije reagiram drugače. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati kako bodo drugi reagirali na moje pisanje. Ko se zavem, da se bojim kako bodo drugi reagirali na moje pisanje, se ustavim in diham. Zavedam se, da pišem o sebi, kaj se mi dogaja, kako reagiram, kaj bi rada spremenila. Hodim svoj proces, ki je hkrati lahek in težak. Najtežje je spustiti neko prepričanje. Vendar s pomočjo pisanje gre tudi to, vendar samo, če si dovolj samodirektiven. Prav tako si je dobro že na začetku odstraniti predsodke, kaj bodo rekli drugi na to kar pišem. Nekateri bodo sprejeli, drugi ne bodo sprejeli. Napisal si eno objavo, ki je taka, kot je najboljša zate, ti najbolj pomaga. Če so vidne spremembe na meni, potem se ne obračaj an menenja drugih, ker niso pomembna. Zavezujem se, da se ne bom ozirala na mnenja drugih in pisala še naprej na način, kot sem pisala do sedaj, ter tako kot do sedaj se bom izogibala občutljivih osebnih tem, katere pišem zasebno.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da je spustiti neko prepričanje zelo težko. Ko se zavem, da verjamem, da je spustiti neko prepričanje zelo težko, se ustavim in diham. Zavedam se, da če si samoiskren in vidiš, da te prepričanje samo ovira, ter je bolje, da ga odstraniš iz svojega življenja, da je spustiti prepričanje najbolj enostavno. Težje je priti do vzroka, ki je pripeljal do tega prepričanja, saj se ga včasih sploh ne zavedamo in je odkitje res tisti trenutek, ko vse napetosti v telesu ob misli na določeno stvar popustijo in lahko zadihaš. Zavezujem se, da ko pridem do nekega prepričanja vase pogledam samoiskreno in vidim, ali je to prepričanje sploh potrebno ali ne in če ni potrebno ga odstranim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti predsodke ter slabo mnenje o sebi. Ko se zavem, da imam predsodke ter slabo mnenje o sebi, se ustavim in diham. Zavedam se, da lahko poslušaš pedsodke in slabo mnenje o meni, lahko pa imam tudi predsode in slabo mnenje o sebi. Poslušati duge je lažje, saj te ne boli to toliko, sploh ko se zaveš, da to je samo njihovo mnenje. Ko pa določeno mnenje o sebi poslušaš več časa od ene in iste osebe, potem si prepričan, da je to to, da si res tak, kot te vidijo drugi. Čeprav to sploh ni res in to prepričanje je napačno in eno od mnogih, katerega je potrebno spustiti in iti naprej. Zavezujem se, da predsodke in slabo mnenje o sebi odstranjujem, ter pričnem živeti in dihati s polnimi pljuči. 

ponedeljek, 14. december 2015

140. dan: Ego ali zdrava pamet

Stvari uspejo ali pa ne uspejo. Uspeh je odvisen, od veliko dejavnikov, še najbolj pa od začetne točke (starting pointa). To je v mojem primeru, ali začenš nekaj delati zaradi sebe, ali zato, da drugim ustrežeš. Sama veliko stvari delam, da ustrežem drugim, da me lahko drugi pohvalijo, no to pričakujem, čeprav je realnost drugačna. Potem pa je še tukaj moj ego, saj ko se nekaj odločim, mora biti tako in nič drugače, čeprav vem, da se ne bo izšlo najbolje. Ko se nekaj odločim, me nič ne premakne, tudi če s tem škodujem sebi. Včasih tako škodujem tudi drugim, čeprav si tega en želim početi, ker nisem človek, ki bi škodoval drugim.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da bom uspešna, če delam tako, kot si zamislim in ne poslušam nikogar, ki me želi prepričati, da moj način ne deluje. Ko se zavem, da verjamem, da bom uspešna, če delam tako, kot si zamislim in en poslušam nikogar, ki me želi prepričati, da moj način ne deluje, se ustavim in diham. Zavedam se, da človek ne more z glavo skozi zid, pa tudi oponašanje osla z njegovo trmo ne deluje. Najbolje je na svet gledati z zdravo pametjo, pač odločati se je treba tako, da nikomur ne škoduješ, ne sebi ne drugim. Če škodiš sebi ali drugim, ta odločitev ni prava in jo je potrebno spremeniti. Zavezujem se, da pred odločitvijo pogledam ali s svojo odločitvijo komu škodujem, če ne, potem se odločim za, če škodujem, se ne odločim ali spremenim odločitev.

Odustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti napačne začetne točke, ter se zaradi tega napačno odločati. Ko se zavem, da imam napačne začetne točke, ter se zaradi tega napačno odločam, se ustavim in diham. Zavedam se, da to, da iščem delo, se prijavim na izpit in se ne odjavim, čeprav ne znam dovolj in bi se lahko odjavila, nočem sprejeti denarja, čeprav ga potrebujem, so rezultat tega, da hočem nekaj storiti, da bi bila pomembnejša v očeh drugih, oziroma se hočem ljudem pokazati v najboljši luči. Ne upam si zapreti podjetja, ker me bodo tako imeli ljudje okoli mene nesposobno. Nočem sprejeti denarja, ker nočem prejemati miloščine, če nisem naredila tako, kot bi morala. Zavezujem se, da ne bom več egoistična, da bom našla pravo začetno točko, ter delovala tako, da ne bom več trpela in škodila sebi in drugim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila kolebati med zapreti podjetje ali ne zapreti podjetje. Ko se zavem, da kolebam, ali naj zaprem podjetje ali ne, se ustavim in diham. Zavedam se, da v vsakem primeru moram najti boljše delo, no moram najti nekaj, kar mi bo prinašalo denar. Do sedaj, karkoli sem naredila, ni bilo pravega učinka, ker imam podjetje samo zato, da ga imam, ker če bi delala karkoli drugega bi se počutila manj vredno, čeprav sedaj ne delam nič. Sedaj se bojim zapreti podjetje, ker je edina možnost delo v tovarni, kjer pa ponavadi delajo tisti, ki nimajo visoke izobrazbe, čeprav je tudi sama nimam. Zavezujem se, da iščem delo in ko ga dobim zaprem podjetje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se imeti za nekaj več, samo zato, ker sem faliran študent. Ko se zavem, da se imam za nekaj več, ker sem faliran študent, se ustavim in diham. Zavedam se, da nisem nič, vendar nočem, da drugi to zvedo. Nočem, da vedo, da sem hodila na fax, vendar ga nisem naredila. Zaradi tega se počutim slabšo, manj vredno. Vendar v resnici sem navaden človek, ki se trudi. Zavezujem se, da se zavedam, da izobrazba ne prinese statusa in možnosti, da se imaš lahko za nekaj več.

torek, 8. december 2015

139. dan: Iskanje pozornosti malo drugače

Pred časom sem napisala serijo blogov na temo iskanje pozornosti, saj sem ugotovila, da vse kar iščem in potrebujem je pozornost. Od takrat do sedaj se je malo spremenilo. Namreč sedaj opazim večkrat kdaj potrebujem pozornost in včasih se z ljudmi resnično pogovarjam zaradi pogovora in ne ker bi iskala pozornost. Še več. Sedaj se mi včasih celo zdi, da preveč iščem pozornost, čeprav temu ni tako. Včasih tudi navaden pogovor, če se mi zdi, da govorim malo več kot ponavadi imam za iskanje pozornosti. Pa je res temu tako? 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati, da če govorim več kot ponavadi, da že iščem pozornost. Ko se zavem, da predvidevam, da če govorim več kot ponavadi, da že iščem pozornost, se ustavim in diham. Zavedam se, da še vedno ne vidim mejo med pogovorom in iskanjem pozornosti, saj sem večino časa mislila, da iščem pogovor, vendar sem iskala pozornost in sedaj, ko se tega zavedam, mislim, da v vsakem trenutku iščem pozornost, čeprav iščem tudi navaden klepet. Meja med iskanjem pozornosti in klepetom je tanka, ter razlika je samo v namenu. Če želiš klepet zato, ker ti je dolgčas, ker bi moral nekaj delati, pa se ti ne da, to je iskanje pozornosti, če pa klepetaš kar tako, pa je navaden klepet. Zavezujem se, da bom pozorna na namen pričetka klepeta, da bom lažje ugotovila ali si v resnici želim samo klepet ali še vedno iščem pozornost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se obsojati, ker si včasih želim pogovora in govorim malo več, ker želim dati določene stvari iz sebe, saj glasno govorjenje zelo pomaga. Ko se zavem, da se obsojam, ker si včasih želim pogovora in govorim malo več, ker želim določene stvari dati it sebe, saj glasno govorjenje zelo pomaga, se ustavim in diham. Zavedam se, da daš iz sebe lahko na več načinov. Lahko izpišeš, poveš, lahko pa napišeš in potem glasno prebereš. Glasno branje mi dela še največ težav, zato to poizkušam rečiti tako, da probleme povem drugi osebi, ki mi lahko hkrati tudi svetuje kaj in kako lahko naredim. Zavezujem se, da bom pogovore nadomeščala z glasnim branjem zapisanjega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti odpor do glasnega branja. Ko se zavem, da imam odpor do glasnega branja, se ustavim in diham. Zavedam se, da je glasno braje zelo pomembno saj so vibracije našega glasu blagodejne za naše telo, ter glas pomaga zdraviti naše telo. Torej če imamo določene probleme, je najbolje odkriti vzrok problemov in delati na vzroku in sicer glasno. Zavezujem se, da bom več glasno brala, da ne bom več imela odpora do glasnega branja.

četrtek, 3. december 2015

138.dan: Kaznovanje napak

V zadnjem času poslušam dobronamerne nasvete, ki se glasijo. Nisi še pripravljena na to, nisi na ono, nisi še pripravljena na tretje. Povsod je razlog ena stvar. Moj glas. Namreč drugi slišijo, da kričim, oz govorim jezno. Ko sem prvič to od prve osebe slišala, se mi je zdelo nenavadno, čeprav verjetno, ker pač se ne zmorem tako dobro poslušati. Ko pa sem drugič slišala od druge osebe pa sem se zamislila. Tukaj je nek vzrok, vendar kjer. Začela sem tuhtati, ter prišla do neke točke, ki se mi zdi smiselna in sicer, da ko sem ko sem bila mlajša in sem naredila napako, bila kregana, ter vsako napako, tako mojo, kot od drugih povežem s kreganjem, tako sebe, kot drugih, oziroma, da sem jezna ali nase ali na druge, če ne mislijo tako, kot mislim sama. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila kaznovati sebe za svoje napake tako, da kričim nase. Ko se zavem, da se kaznujem tako, da kričim nase, se ustavim in diham. Zavedam se, da so ti vzorci prinešeni iz preteklosti in so v meni tako prisotni, da se jih niti ne zavem. Sama tega kričanja nase sploh ne opazim, večkrat pa opazim, da povišam glas, ko hočem nekomu dokazati svoje, čeprav v sebi čutim mir in nisem razburjena. Zavezujem se, da se bom opazovala in poslušala kaj in kako govorim, ter če se zavem, da kričim, zadiham in umirim sebe in svojo tonaliteto glasu.

Odpustim si, da sem seprejela in si dovolila se kaznovati za svoje napake. Ko se zavem, da se kaznujem za svoje napake, se ustavim in diham. Zavedam se, da bolje kot kaznovanje je ozaveščanje napak in ko se naslednjič zgodi podobna situacija,reagiram drugače, pravilneje. S kaznovanjem če se stori napako, se ne naredi nič dobrega, ampak se stanje še poslabša. Sploh otrok velikokrat ne ve, zakaj je kaznovan, ker starši nimajo časa razlagati otroku vzrok za kazen oziroma zakaj kričijo nanj. Zavezujem se, da ko opazim, da se kaznujem, se ustavim in diham, ter najdem napako, ter jo popravim tako, da je pravilna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred delanjem napak. Ko se zavem, da imam strah pred delanjem napak, se ustavim in diham. Zavedam se, da nihče ni popoln in vsi delamo napake. Eni večje, drugi manjše, eni večkrat, drugi manjkrat, vsi pa jih delamo. Tisti, ki počnejo nekaj že dalj časa, so izurnjeni v določeni stvari, tisti pa ki delamo stvari prvič, pa potrebujemo več truda, vendar sčasoma lahko vsi delamo enako dobro, ter se znajdemo enako. Ljudje s prakso izurijo svoj glas, način govora in ostale stvari, ki so potrebne, da lahko nemoteno opravljajo svoje delo. Za treniranje svojega glasu je pomembno glasno govorjenje, kar je mene strah na nek način. Kje je vzrok tega, še nisem raziskala. Zavezujem se, da se bom trudila v glasnem govorjenju, kot pomoč bom posnela še kakšen blog, ker tudi na tak način vadim govorjenje in nastopanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati glasno govoriti. Ko se zave, da se bojim glasno govoriti, se ustavim in diham. Zavedam se, da glasno branje je pomembno. Še vedno ne znam tekoče brati glasno in se mi zatika, ker pač ne berem dovolj glasno, ampak je moge branje tiho, v mislih, kar pa je najslabše. Zavezujem se, da vsak dan vadim glasno govorjenje, branje in komuniciranje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti odpor do glasnega branja. Ko se zavem, da imam odpor do glasnega branja se ustavim in diham. Zavedam se, da ta odpor izhaja od nekje. Lahko je iz šole, ko smo se učili brati, lahko pa tudi od doma, kjer si zaradi hrupa čez cel dan, želim malo tišine, rada se odmikam v svoj svet in slišati svoj glas kot edini glas v prostoru je odbijajoče. Čisto drugače je, če z nekom govoriš, komuniciraš, saj imaš odziv. Večino časa sem bila v osnovni in tudi srednji šoli sama s seboj in sem se ponavadi pogovarjala v mislih, saj če bi me kdo slišal, bi mislil, da nisem normalna, ker že tako ali tako nisem bila preveč priljubljena. Zavezujem se, da grem preko sebe in pričnem z glasnim branjem in govorjenjem, kadar ej to potrebno, saj mojih misli nihče ne sliši in ne ve, kaj se dogaja v njih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pogrezati v sebe zaradi tega, ker sem bila nepriljubljena v šoli, čeprav sem želela si najti prijatelje. Ko se zavem, da se pogrezam v sebe zaradi tega, ker sem nepriljubljena v šoli, čeprav želim najti prijatelje, se ustavim in diham. Zavedam se, da je najbolje pustiti preteklost tam kjer je, vendar hkrati jo je dobro predelati, saj vzroki iz preteklosti imajo posledice v prihodnosti. Ko predelaš vso preteklost in ne misliš na prihodnost, ter si samo v tem trenutku, šele takrat lahko rečeš, da resnično živiš. Zavezujem se, da se odprem, najdem prijatelje in živim ta trenutek, ki je najbolj pomemben.