sreda, 29. avgust 2018

205. dan: Počutje in krči

Mislila sem, da se moji pogosti krči pojavljajo zaradi pomanjkanja določenih hranil v telesu in sem ta hranila v velikih količinah umetno dodajala k prehrani, vendar stanje ni bilo boljše. Tudi močna zdravila proti krčem, ki sem jih jemala niso pomagala. Vendar ko je bil dopust so krči ponehali, čeprav nisem dodajala nobenih dodatkov telesu. In ti krči se niso pojavili še skoraj mesec po koncu dopusta, ves ta čas pa sem se dobro počutila v svojem telesu in v službi.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati izgovore v glavi, da se v službi lahko počutim dobro ali slabo. Ko se zavem, da iščem izgovore v glavi, da se v službi počutim dobro ali slabo, se ustavim in diham. Zavedam se, da ne morem v vsakem trenutku iskati izgovore, ali se hočem počutiti dobro ali slabo in za to kriviti od okolice do hormonov, ampak se postavim za svoje besede in dejanja in ne pustim, da me vsaka beseda ali pretirano razveseli, ali pa pretirano potre. Zavezujem se, da vidim celoto in se ne prepustim preveč nihanju svojih misli in čustev.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila dvomiti vase. Ko se zavem, da dvomim vase, se ustavim in diham. Zavedam se, da to, da dvomim vase, zelo negativno vpliva na moje zdravje. Dvomiti vase v mojem primeru pomeni, da si ne verjamem, da bom obdržala pogodbo, čeprav veliko sodelavcev me prepričuje, da bom obdržala, ker nimajo dovolj delavcev, ter ogromno dela. In tudi, če mi je uspelo zdržati eno leto, potem bom uspela zdržati še kako leto in napredovati, tako v okolju, kjer delam, tako pri sebi. Zavezujem se, da si zaupam, ter ko vidim, da začnem kolebati in dvomiti vase, da se zavem, da sem trmasta in da če si nekaj zapičim, da to tudi naredim.

torek, 28. avgust 2018

204. dan: Kako se vidim?

Po dolgem času sem se ponovno spraševala "Kdo sem?", vendar še vedno nisem dobila pravega odgovora. Sem človek, ženskega spola, ki misli, diha in živi, ter je vse s čemer se ukvarja in uživa v tem. Vendar še vedno nisem prepričana, ali sem to res jaz, ali samo moje predstave, iluzije in mišljenje o meni. Ker hkrati sem tudi vsa moja hrepenenja, želje in strahovi. Sem moja preteklost in moja prihodnost in hkrati in najbolj sem to, kar sem v tem trenutku. Samo sem.


Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne videti sebe kot osebo, z vsemi svojimi prednostmi in slabostmi. Ko se zavem, da si nisem dovolila se videti kot oseba, z vsemi svojimi prednostmi in slabostmi, se ustavim in diham. Zavedam se, da imam ogromno slabosti, ki jih tako rada izpostavljam in vidim, vendar hkrati se moram zavedati, da imam tudi veliko prednosti, ki jih je tako težko videti. Šele ko sem začela brati podporne misli drugih, žal ne vem točno kdo je kaj napisal, sem opazila, da je v meni veliko stvari, ki jih ne opazim. Zatorej naslednjič, ko opazim, da vidim v sebi samo negativne stvari, se ustavim, diham in poizkusim najti tudi kakšno pozitivno in tako, ki je podporna za mene. Zavezujem se, da ne iščem samo pozitivne in negativne stvari pri sebi, ampak v vsaki stvari, tako pozitivni kot negativni najdem nekaj, kar je lahko podporno za mene.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da lahko na vprašanje "kdo sem?" odgovorim samo z razmišljanjem, ne pa z delom na sebi. Ko se zavem, da verjamem, da lahko na vprašanje "Kdo sem?" odgovorim samo z razmišljanjem, ne pa z delom na sebi, se ustavim in diham. Zavedam se, da je tudi dihanje del dela na sebi, da je biti v tem trenutku tudi delo na sebi. Da je vse, kar počnem, ter je podporno, v resnici delo na sebi. Torej veliko delam na sebi. Vendar ne odstranjujem negativnih misli in ne spreminjam svojih vzorcev, zato sem še vedno v trenutku, da ne vem kdo sem in kam spadam. Čeprav se sedaj že bol jasno vidim, kot 2, 4 ali več let nazaj. Vem pa tudi, da bom čez 2, 4 ali več let, se videla drugače in bom drugačna, boljša, če bom le se premaknila in bila to, kar sem, kar si želim biti in kar vidim, da sem. Zavezujem se, da se ne omejujem pri razmišljanju o sebi, sploh pri kdo in kaj sem in kaj si želim biti, ker šele tako razmišljanje, ter še bolje delo na sebi spremeni človeka na bolje in je lahko kdor želi biti in kar je lahko.

sreda, 27. junij 2018

203. dan: Mentorstvo 1

Tudi sama imam mentorico in z njo imam tudi redne pogovore. Zame je moja mentorica nekdo, ki mi postavi ogledalo, da se lažje zazrem vase, me podpira, svetuje, ter tudi postavi izven cone udobja, da grem lahko naprej. Je človek, tako kot jaz.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila kriviti mentorico, ko me postavi izven cone udobja, da je to zaradi nje. Ko se zavem, da krivim mentorico, ko me postavi izven cone udobja, da je to zaradi nje, se ustavim in diham. Zavedam se, da ona nima ničesar pri tem, ne reagira na moje izpade, ampak me samo podpira in svetuje. Ko sem jezna nanjo je to samo začasno, kajti kmalu ugotovim, da je to, kar mi svetuje in v kar me spravi najboljše zame, da začnem delati na sebi in razmišljati o sebi. Če ne bi jaz naredila napake, ter bi me ona ne postavila pred dejstvo, bi bila še vedno nemočna in se smilila sama sebi, tako pa živim. Zavezujem se, da ko me mentorica postavi v neprijeten položaj pogledam kje sem naredila napako in se iz tega kaj novega o sebi naučim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se zanašati nanjo, namesto, da bi bila sama pobudnik za svojo spremembo. Ko se zavem, da se nanašam nanjo, namesto, da bi bila sama pobudnik za svojo spremembo, se ustavim in diham. Zavedam se, da ona mi je lahko samo podpora in kažipot, vse ostalo pa bom morala narediti sama in več ko naredim, bolje je zame. Čeprav imam večkrat probleme, ko ne gre nikamor, ko se mi ustavi, nimam volje, ne najdem nobene točke, nimam volje pisanja, bi se morala preprosto ustaviti, zadihati in kmalu bi se mi pojavilo kup točk, ki jih moram predelati. Zato se zavezujem, da delam na sebi, iščem točke in ne čakam na mentorico in njeno spodbudo in nasvete.

torek, 26. junij 2018

202. dan: Mentorstvo

Kdor me spremlja skozi bloge, je mogoče že ugotovil, da moje pisanje pa ima mogoče nek smisel. S pomočjo tega pisanja grem skozi proces in osnove sem se naučila s pomočjo brezplačnega tečaja. No, vendar ta tečaj ni kar nekaj. Imaš živega mentorja, ki bere tvoje objave in če je vse tako, kot mora biti, ti potrdi. Pisanje oz objave vidita samo tisti, ki piše in tvoj mentor, torej je vse strogo zaupno. Pa tudi če ima mentor več ljudi, ki jim potrjuje, sploh nima časa, da bi si vse zapomnil. In zakaj to pišem? Ker pred meseci sem prišla do točke, da sem lahko tudi sama mentor, ter potrjujem za ljudi, ki razumejo angleško, vendar pišejo slovensko. Tečaj namreč še ni preveden v Slovenščino, ker ni nikogar, ki bi prevedel. In ko sem dobila potrditev, da lahko sem mentor sem komaj čakala, da bom dobila prvega člana ali članico. In sem dobila. Bila sem vsa vzhičena, vendar je oseba obupala in je sedaj tišina od nje. Pred kratkim pa sem dobila nov mail, da sem dobila novo osebo. Moja reakcija je bila čisto drugačna kot prvič. Spraševala sem se, ali bom zmogla. In ja, odločila sem se, da je to tista točka, kjer moram dati še več od sebe in delati na sebi, da bom lahko bila stabilna podpora osebi, ki jo mentoriram.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti vzhičena, ko sem dobila sporočilo, da sem neki osebi mentorica. Ko se zavem, da sem vzhičena, ko dobim sporočilo, da sem neki osebi mentorica, se ustavim in diham. Zavedam se, da biti mentor ni nekaj enostavnega, ampak moraš biti dovolj stabilen, da lahko podporno svetuješ in daš nasvete, ki so najboljši za vse, oziroma poznaš svoje misli in misli drugih dovolj, da svetuješ tako, da oseba sama pride do rešitve. Večkrat opazim, da ko si nekaj želim, ter pridem do tistega, da imam zelo močna čustva, sem celo evforična. Čeprav za to, da pridem do tiste stvari potrebujem veliko časa, energije in veliko naredim za to. Največkrat se najbolj razveselim največjih malenkosti, saj če v neko stvar dam veliko energije, da pridem do nje, potem ni tolikšne evforije, ker vem, koliko dela je bilo potrebno za to. V teh primerih se moje telo sprosti, je evforično, se smejem, vriskam in bi vsem to povedala, vendar so ta moja čustva kratkotrajna in kmalu postanem enake volje, kot pred tem dogodkom. Zato se zavezujem, da naslednjič, ko se mi zgodi nekaj čudovitega in bi bila najraje vs evforična, se ustavim, zadiham in premislim, ali potrebujem vso to evforijo v tem trenutku, ali je bolje samo biti vesel v sebi in živeti to veselje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti prestrašena in se začela spraševati, ali bom dovolj dobra mentorica osebi, ki sem jo dobila. Ko se zavem, da sem prestrašena in se sprašujem, ali bom dovolj dobra mentorica osebi, ki sem jo dobila, se ustavim in diham. Zavedam se, da me ljudje, ki so mi dovolili biti mentorica poznajo skoraj bolje kot jaz in da se skozi nadaljevalni tečaj naučiš dovolj, da si lahko mentor ljudem v začetnem tečaju, potem ne bi smelo biti večjega problema. Še naprej se moram truditi, da sama delam na sebi, se izboljšujem, postajam stabilna, sem, ter spreminjam svoje slabe in negativne ter nepodporne miselne vzorce v podporne. Ko sem v takšnem negativnem razmišljanju se telo zapre, postane težko in moje misli so resnično negativne. Takrat se moram ustaviti in zadihati, ter se zavedati, da so to samo misli, ki so daleč od realnosti. V tistem trenutku se moram odločiti kako naprej, ter reagirati in začeti razmišljati drugače. Ko začnem drugače razmišljati se telo sprosti in nisem tako napeta in sem lahko to kar sem. Ne oviram sebe v izboljšavah in ko premislim, da če reagiram tako in tako in če naredim tako in tako, sem lahko uspešna v mentoriranju in dobra podpora sebi in svojemu telesu. Zato se zavezujem, ko začnem negativno razmišljati, ali bom to zmogla ali ne, se ustavim in premislim, kaj gre lahko narobe in kaj me ovira pri tem, ter ko pogledam iz daljave ugotovim, da so moje misli moja največja ovira.

Tukaj pa še povezava do brezplačnega tečaja. Mogoče ste že slišali zanj in vam ni všeč. Ne obsojajte mene, ker meni je pomagal. Niso posamezniki, ki hodijo proces vsi enaki. Vse je odvisno od posameznika in na podlagi ene osebe ne posplošujte, raje poizkusite sami in če vam osebno ne bo odgovarjal lahko v vsakem trenutku prenehate s tečajem. Prav tako vas ne vabim, da se sploh udeležite tečaja, lahko še naprej samo berete bloge, če so vam všeč.

torek, 29. maj 2018

201. dan: Sram in zardevanje 1

V prejšnjem blogu sem se na hitro dotaknila situacije, ko me je v nekem trenutku v en situaciji postalo sram in sem pričela zardevati. Vse to je bilo seveda zaradi misli v moji glavi. Nisem uspela izpolniti neke obljube, nisem vprašala osebe x, če bi lahko podarila tej osebi pri kateri sem se znašla nekaj sadik določene zelenjave. In to je bil največji problem mojega sramu in zardevanja. Naredila sem nekaj narobe, vsaj po mojih prepričanjih.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti slabo/ nelagodno/ imeti sram, ker mi ni uspelo, da bi vprašala osebo x, če podari sadike osebi pri kateri sem bila. Ko se zavem, da se počutim slabo/ nelagodno/ imam sram, ker mi nekaj ni uspelo vprašati, se ustavim in diham. Zavedam se, da nisem imela veliko časa stikov z osebo x, tako da tudi če bi se spomnila na vprašanje, mi verjetno ne bi uspelo se pogovoriti z osebo x, poleg tega pa sploh nisem vedela, da bom obiskala to osebo. Zavezujem se, da naslednjič, ko imam nekaj v glavi in hočejo izbruhniti neka čustva, se ustavim in diham in ugotovim, ali so ta čustva sploh potrebna ali ne.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti nelagodno, ker sem z osebo, h kateri sem prišla na obisk nekaj dni prej govorila o tem kje je doma. Ko se zavem, da se počutim nelagodno, ker sem z osebo, h kateri sem prišla na obisk nekaj dni prej govorila o tem kje je doma, se ustavim in diham. Zavedam se, da mi je ta oseba povedala samo kraj v katerem živi, poleg tega pa nisem imela pojma kam grem, ker sem se peljala z neko osebo, ki mi je samo hitro povedala kam greva. Torej moje nelagodje je bilo čisto nepotrebno. Zavezujem se, da moje reakcije niso tako intenzivne, ampak sprejmem vsak dogodek kot nekaj novega, ter če pridem h komu, ki ga poznam, toliko bolje, ker se mi ni potrebno spoznavat z njimi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna na osebo, ker me je pripeljala do njih in me poklicala iz avta. Ko se zavem, da sem jezna na osebo, ker me je pripeljala do njih in me poklicala iz avta, se ustavim in diham. Zavedam se, da čeprav ponavadi oseba, s katero sem prišla na obisk svoje obveznosti naredi na hitro in mi ponavadi sploh ni potrebno iz avta, da so lahko od časa do časa tudi kakšne izjeme. Ena taka izjema je bila tokrat in če se bom večkrat vozila z njim, se bom mogla pripravit tudi na takšna presenečenja. To je bil samo vmesni postanek in to je to. Zavezujem se, da se ustavim in diham, ter trezno premislim ali je moja jeza in ostala čustva sploh upravičena, če tega ne vidim v tistem trenutku, pogledam situacijo še malo kasneje in poizkusim takrat ugotoviti vzrok reakcijam.

ponedeljek, 28. maj 2018

200. dan: Sram in zardevanje

Po treningu me je trener vprašal, če bi šla z njim, ker mora nekaj odnest, ter potem na progo pogledat, če je ostalo še kaj od tekme, ki je bila dan prej. Ravno zaradi sprehoda po progi, sem se odločila, da grem z njim. In greva. Prideva v kraj, kjer mora oddati stvar, gre iz avta in potem pride nazaj, ter mi reče, da naj grem ven, ker bi še kaj spil. Grem iz avta, se usedem in ko pridejo gostitelji iz hiše doživim šok. Sodelavka, za katero sem vedela, da je iz tega kraja, ter sva se samo par dni prej pogovarjali o tem. Sram, jeza, želja po skriti se. Da pa je bilo presenečenje še večje, sem izvedela, da je njen partner bil moj šef 4 dni.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila doživeti sram ko sem videla pri kom sem. Ko se zavem, da doživim sram, se ustavim in diham. Zavedam se, da sram je, če se zaveš, da narediš nekaj proti svojim prepričanjem. Njej sem obljubila, da bom nekaj vprašala doma, vendar nazadnje nisem in me je to spravilo v neprijeten položaj. Bolj kot to, da je ta oseba doma tukaj. Nič nisem naredila narobe, nisem je mogla niti klicati, da ji povem ali lahko ali ne, tako da je bil sram čisto nepotreben. Zavezujem se, da ko zaznam sram, da premislim, ali je potrebno, da me je sram ali ne, in če je, ugotovim zakaj naj bi me bilo sploh sram in to čustvo prediham.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna na trenerja, ker me ni povedal kam me pelje. Ko se zavem, da sem bila jezna  nanj, ker nisem vedela kam me pelje, se ustavim in diham. Zavedam se, da greva večkrat skupaj okoli in obišče več ljudi, ki jih do sedaj še nisem poznala. Tako kot ponavadi sem mislila, da bom ostala v avtu in ga tam počakala, vendar se je situacija obrnila drugače. Tudi on ni vedel, da se poznamo, ker če bi vedel ali sklepal, bi mi verjetno povedal. No, čeprav mi je povedal ime, ki pa mi v tistem trenutku ni pomenilo nič. Zavezujem se, da biti jezen ni potrebno in da ko si jezen sploh nisi jezen na druge, ampak nase, ker si mislil drugače, kot je bilo v resnici.

petek, 27. april 2018

199.dan: Cmokanje 1

Včeraj sem pisala o cmokanju in danes nadaljujem s to temo. Kaj če je oseba, ki cmoka tvoj prijatelj/prijateljica in se mu/ji ne upaš povedati to, da te njegovo/njeno cmokanje moti? Kako se rešiti tega problema? Poglejmo.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati povedati, da mi ni všeč cmokanje osebe, s katero naj bi bila prijateljica. Ko se zavem, da se bojim povedati, da mi ni všeč cmokanje osebe, s katero naj bi bila prijateljica, se ustavim in diham. Zavedam se, da je strah samo v meni in moram sama raziskati kje je vzrok za ta strah, če pa nimam problema povedati osebam naravnost. Zavezujem se, da dobro premislim, preden se odločim povedati ali ne povedati drugim kaj me moti in ugotoviti ali je to podporno zame in druge.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati povedati osebi, da me moti njeno cmokanje, da ne izgubim njenega prijateljstva. Ko se zavem, da se bojim povedati osebi, da me moti njeno cmokanje, da ne izgubim njenega prijateljstva. Zavedam se, da se moram odločiti, ali je pomembnejši strah pred izgubo prijateljstva ali to, da povem osebi to, da me nekaj moti in sem poštena do te osebe in do sebe. Zavezujem se, da če nimam namena povedati kaj me moti pri drugih, pogledam raje sebe in ugotovim zakaj me to moti in kaj lahko spremenim pri sebi glede tega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati povedati osebi kaj me moti in morebiti izgubiti prijateljstvo, ker si v resnici ne zaupam. Ko se zavem, da se bojim povedati osebi kaj me moti in morebiti izgubiti prijateljstvo, ker si v resnici ne zaupam, se ustavim in diham. Zavedam se, da če se ne bi ozirala na druge in na njihova mnenja, ter ali bomo potem, ko ji povem nekaj težkih besed še ostali prijatelji ali ne, bi to pomenilo, da se imam rada, se spoštujem in se ne oziram na mnenja drugih. Tako pa opažam, da mi mnenja drugih še vedno veliko pomenijo in jih jemljem kot pomembno stvar v mojem življenju. Zavezujem se, da ugotovim zakaj imam nek strah in če je povezan s sprejemanjem same sebe, potem mi je lahko jasno, da nisem še dovolj naredila na sebi in naredim nekaj SF ali pa spremenim potek v realnem življenju, naprimer povem osebi, kar me moti, na način, da bi osebo kar najmanj prizadela oziroma spravila v reakcijo.

četrtek, 26. april 2018

198. dan: Cmokanje

Prijeten dan, klepet in uživanje s prijateljicami, večerja. Vse super, samo kaj ko ena izmed prijateljic cmoka. Ni me motilo, ko je naglušen stric srebal juho, ker sem se zavedla, da ni slišal kaj počne. Me pa zmoti, ko mlada, izobražena oseba ženskega spola je z odrtimi usti in cmoka. Še ko sem bila majhna punčka mi je mami govorila o obnašanju pri mizi, da se je z zaprtimi usti in da se ne sreba in cmoka. Tudi sama kdaj pa kdaj posrebam juho, vendar bolj zato, da to pokažem drugim, ki v tistem trenutku tudi to počnejo ali pa jih rada bi malo živcirala. Vendar cmokanje, ki ga ni mogoče prezreti in preslišati, čeprav bi rada. Vendar zaradi vljudnosti sem raje tiho in te osebe ne opozorim, da to ni vljudno, ni po bontonu in se sprašujem, kako jo sprejmejo ljudje, ko hodi na poslovna kosila in večerje, če tam tudi tako glasno je. Ali ji je sploh kdo povedal, da to ni lepo, prav? Ali pa je to le moj problem, ki ga moram predelati.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila reagirati na cmokanje mlade, izobražene ženske. Ko se zavem, da reagiram na cmokanje mlade, izobražene ženske, se ustavim in diham. Zavedam se, da njeno cmokanje moti le mene, nje prav nič. Torej je na meni, ali da sprejmem njeno obnašanje, ali pa grem. Zavezujem se, da naslednjič ko bom v njeni bližini in bo me njeno cmokanje ponovno močno motilo, se ustavim, diham, ter skušam spregledati to cmokanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da so starši vse otroke naučili obnašanja za mizo, ter da se po bontonu je z zaprtimi usti, ter se ne srka in cmoka. Ko se zavem, da verjamem, da so starši otroke naučili obnašanja za mizo, ter da se po bontonu je z zaprtimi usti, ter se ne srka in cmoka, se ustavim in diham. Zavedam se, da veliko ljudi ne zanima kaj dela otrok in kako se obnaša, zato otroka ne bodo učili kako se je, ter obnaša. So pa tudi ljudje, ki pazijo na vsak otrokov korak, vendar morajo otroci se vse naučiti sami. In če starši nekaj ne vedo in jih ne zanima, ne bodo učili otrok obnašanja za mizo. Zavezujem se, da se naslednjič zavem, da ljudje niso sami krivi, so tudi njihovi starši in drugi ljudje iz okolice, ki bi jim lahko pokazali osnove, ki pa so lahko tudi osnove obnašanja, drugje pa je srebanje juhe znak, da gost uživa v hrani.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da je srkanje in cmokanje znak za neolikanega človeka. Ko se zavem, da verjamem, da je srkanje in cmokanje znak za neolikanega človeka, se ustavim in diham. Zavedam se, da so mene učili, da se ne sme pri mizi srkati juhe in cmokati ko ješ, vendar na svetu nisem samo jaz, naša družina in naša pravila. Kolikor vem na japonskem je srebanje juhe znak, da uživamo pri hrani, ali nekaj takega, kar je zame nepredstavljivo, ter neolikano. Zato je dobro spoznavati tudi druge kulture, potovati in tako biti v stiku z različnimi običaji in navadami, da se spoznamo tudi z njimi in nam bodo nekatere stvari postale bolj všečne. Zavezujem se, da ne obtožujem ljudi, ki se obnašajo drugače pri mizi kot se sama, saj ne vem kake običaje imajo pri njih, ter se raje o tem prej pozanimam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da me glas cmokanja spravi v nervozo in se zato počutim slabo. Ko se zavem, da me glas cmokanja spravi v nervozo in se zato počutim slabo, se ustavim in diham. Zavedam se, da smo ljudje različni in sama imam zelo rada tišino, vse delam v tišini. Medtem pa drugi ljudje imajo radi glasbo in brez nje ne morejo živeti. Tudi sama se navajam na zvoke, vendar je še vedno tišina tista, ki mi pomeni največ, sploh ker imam v službi vse tako glasno. In ker imam rada tišino me vse, kar je glasno spravi v nervozo in se ne počutim dobro zaradi tega. Nekaj podobnega je tudi glasno cmokanje. Ko sama jem, potiho, ter sem zatopljena v to kar počnem, ne opazim cmokanja, če pa sem v tišini, ter počnem nekaj, pri čemer se moram zbrati, pa me moti tudi cmokanje. Zato se zavezujem, da se sprijaznim z glasnostjo okoli sebe, če nisem ravno sama, ter se zavedam, da je tudi v naravi lahko glasno, ko ptički pojejo in brenčijo čebelice, vendar si to predstavljam kot tišino.

torek, 27. marec 2018

197. dan: Potovanje 1

Včeraj sem površno pogledala čez potovanje, ki se mi obeta v kratkem, ter nekaterimi strahovi in željami povezanimi z njim. Tokrat pa bi pogledala nekaj točk pri potovanju vase. Kdo sem, kaj sem, kje sem.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati potovanja vase. Ko se zavem, da se bojim potovanja vase, se ustavim in diham. Zavedam se, da je potovanje vase najdaljše, največje in najbolj pomembno potovanje in se ga vsi bojimo, saj prinaša spoznanja o nas samih in na prvi pogled sploh ni poučno in zanimivo, vendar če se poglobiš, ugotoviš, da največ pomeni, ko spoznaš sebe. Zavezujem se, da se ne bojim potovanja vase.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati zvedeti novih stvari o sebi. Ko se zavem, da se bojim zvedeti novih stvari o sebi, se ustavim in diham. Zavedam se, da je najtežje videti, da nismo v resnici taki, za kakršne se imamo. Še težje pa je priti do tega sam. Vendar ko smo dovolj pošteni do sebe, lahko vidimo in sprejmemo in popravimo tudi naše napake in negativnosti in jih naredimo sprejemljive ali pozitivne. Oziroma se spremenimo v ljudi, ki delujemo po principu najboljše za vse, kar pa sploh ni enostavno. Zavezujem se, da se ne bojim zvedeti novih stvari o sebi, ter ko zvem kaj novega iz tega povlečem najboljše iz sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Ko se zavem, da se bojim prevzeti odgovornost za svoja dejanja se ustavim in diham. Zavedam se, da ko prejmem odgovornost za svoja dejanja, sprejmem tudi sebe prav tako, kot sem v resnici, brez lepotičenja in olepšav. Ko se bojim sprejeti odgovornost za eno dejanje, je to zato, ker se zavedam, da nisem naredila prav, da moje dejanje ni bilo pravo, nisem bila poštena do sebe in do drugih, vendar si tega ne upam priznati, ter raje molčim. Se potlačim vase. Velikokrat vmes premislim in ugotovim, da je bolje priznati, saj če priznaš napako, se potem sam počutiš bolje, čeprav boš v tistem trenutku najslabši človek. Poleg tega pa naslednjič premisliš, ali boš delal napačno, ali pošteno. Zavezujem se, da ko nočem priznati odgovornosti za svoja dejanja, se ustavim, zadiham, dobro premislim zakaj ne bi priznala in če sem poštena do sebe in drugih, nazadnje priznam.

ponedeljek, 26. marec 2018

196. dan: Potovanje

Ko po nekaj letih greš ponovno nekam na potovanje je to nekaj posebnega. Veseliš se vsakega trenutka, ter si poln pričakovanja. Ko pa se približuje čas odhoda, ter imaš še toliko postoriti, ter v miru gledaš ocene bivališča, pa letalskega ponudnika, pa ti počasi vse pade dol. Vendar ne gre na potovanju za bivanje in prevoz. Gre za celotno doživetje.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti nestrpna, ker grem po nekaj letih ponovno na potovanje. Ko se zavem, da sem nestrpna, ker grem po nekaj letih ponovno na potovanje, se ustavim in diham. Zavedam se, da potovanje je vznemirljivo za nekoga, ki gre nekam prvič, če pa je pogosto na poti ali v istem kraju večkrat, pa ni več tako vznemirljivo vse skupaj. Zato je najbolje, da se sprostim, se pripravim na vse in uživam. Zavezujem se, da če bom nestrpna in bom nekaj pričakovala, da bom lahko zelo razočarana, zato se umirim, diham, ter se zavedam, da se lahko na poti zgodi prav vse in situacije rešujem v trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pričakovati ogromno od mesta, ki sem si ga želela obiskati kar nekaj časa, to pa zato, ker je popularno. Ko se zavem, da ogromno pričakujem od mesta, ki sem si ga želela obiskati kar nekaj časa, to pa zato, ker je popularno, se ustavim in diham. Zavedam se, da so mesta, ki so najbolj oblegana tudi najbolj vabljiva za nepridiprave in tatove, zato se moja želja po srečanju z velemestom in multikulturnem utripu takega mesta lahko spremeni v razočaranje. Zavezujem se, da se pripravim na negativna in pozitivna presenečenja, vendar se ne smem bati, ker negativnost lahko ubije ves žar potovanja in zato ne bi uživala toliko, kolikor si želim in pričakujem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti negativna, se bati razočaranja z letalom, pa prenočiščem, se bati tatov in ostalih stvari. Ko se zavem, da sem zelo negativna, ker se bojim biti razočaranja z letalom, prenočiščem, bati tatov in ostalih stvari, se ustavim in diham. Zavedam se, da če bom pričakovala in računala na negativne stvari, da se mi bodo tudi zgodile. Saj ni problem, da spim v malo slabši postelji, glavno, da je samo doživetje pozitivno. Tudi z letalom ne more biti slabših izkušenj, kot sem jih že imela, čeprav sem se na ta račun kasneje še nasmejala, tatovi in slaba hrana pa so lahko tudi v domači državi in na dvorišču. Torej se zavezujem, da se ne sekiram glede negativnih stvari, ki mi padejo v glavo, ampak vsako negativno stvar proučim in sicer kaj je najslabša stvar, ki se mi lahko v določenem primeru zgodi in ugotovila bom, da ne more biti nič tako hudo, kot si predstavljam.

sreda, 28. februar 2018

195. dan: Delati iz veselja ali potrebe

Vsakdo ima ponavadi ločeno. Služba in hobiji. Služba je nekaj kar more delati, da dobi plačano in da preživi, ter hobiji, ki so odmaknitev stran, kjer uživa. Pred časom sem imela hobije za službo in službo za hobije, vendar mi ni delovalo, nato sem imela samo službo, ker sem bila okupirana z njo in sem se šele počasi uvajala. Sedaj pa imam oboje, tako službo kot hobije.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ločevati službo in hobije kot na pomembno in nepomembno. Ko se zavem, da ločujem službo in hobije na pomembno in nepomembno, se ustavim in diham. Zavedam se, da dajem drugačen pomen stvarem, ki jih počnem rada, kot stvarem, ki jih moram početi. Čeprav je delo delo, ter ne bi smelo biti večjih razlik med dojemanjem dela za denar in delom doma, delo za hobije, delo iz veselja, vendar se dogaja ravno to. Ljudje smo plačani premalo in delamo zaradi ljubega preživetja in ponavadi nimam več volje in energije, da počnemo nekaj, kar nas veseli in vedno bolj padamo v brezno slabega počutja in bežanja pred službo. In kmalu služba postane nujno zlo in če imamo pogum začnemo razmišljati o menjavi le te. Vendar velikokrat ni poguma, ni volje, ni prave izobrazbe in ostanemo ujeti in se vedno bolj pogrezamo. Vendar temu ni potrebno, da je tako. Tudi službo lahko začnemo jemati kot nekaj pozitivnega. Zavezujem se, da v vsakem delu vidim nekaj pozitivnega, zaradi česar grem rada na delo in uživam, kolikor je le mogoče, čeprav je fizično in psihično naporno.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila delovati tako, da mi je ljubše biti doma na bolniški z neprijetno boleznijo, kot pa biti v službi. Ko se zavem, da sem raje na bolniški, kot pa v službi, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem zaradi svojega načina razmišljanja svoje telo spravila do bolezni, saj se fizično počutim zdrava in tudi imunost je dobra, bolezen pa naj bi bila znak padca imunskega sistema, ker pa pri meni ni tako, predvidevam, da sem se s svojimi umskimi vzorci spravila v bolezen. In ta bolezen sploh ni prijetna, čeprav ne kiham, ne kašljam, ne smrkam, se počutim odlično, razen kadar me špika, srbi in se zvijam občasno od bolečin, pa tudi prijetno na pogled ni prav nič. Kako ima človek raje bolezen kot delo? Tako, da ko se na delu ne počuti dobro in premleva in razmišlja kako pobegniti, hkrati pa je ujet, ker nima poguma po spremembah. Zavezujem se, da sprejmem delo kot tako in se ne obremenjujem z njim, ampak ga živim vsak dan, ter se ne sekiram zaradi sodelavcev, ki me imajo lahko radi, ali pa me sovražijo, ker to ni pomembno, pomembna sem samo jaz in da se pri sebi počutim dobro in tako tudi ne bom priklicala bolezni nad sabo.

petek, 23. februar 2018

194. dan: Počutiti se dobro v svoji koži

Čeprav se navzven mi zdi, da se v svoji koži počutim odlično, razen s par izjemami. Prav tako imam občutek, da se je stanje v službi umirilo in je delo mi začelo postajati všeč in se navajamo en na drugega. Vendar v zadnjih dnevih mi telo sporoča nekaj drugega. Doživljam nekaj, kar se ne ujema z mojimi prepričanji. Realnost in moja prepričanja se razlikujejo. Vendar kje? Mogoče pa ugotovim.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da če se v enem trenutku počutim dobro, da bo vse dobro. Ko se zavem, da mislim, da če se v enem trenutku počutim dobro, da bo vse dobro, se ustavim in diham. Zavedam se, da je življenje sestavljeno iz trenutkov in manj kot razmišljam in več kot živim in sem, bolje se bom počutila in bolje bo. Vendar še vedno veliko razmišljam in tudi če se tega ne zavedam imam veliko nepodpornih misli. Zavezujem se, da se ustavim in diham, ko naletim, da imam nepodporne misli, ki lahko naredijo več škode kot koristi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila reagirati na vse moje neproduktivne misli. Ko se zavem, da reagiram na moje neproduktivne misli, se ustavim in diham. Zavedam se da je vsaka misel lahko produktivna samo takrat, ko iz nje nekaj nastane. Tudi če je negativna, vendar ne naredim nič, ni produktivna. Najbolje pa je negativne misli spreminjati v pozitivne na način, da spreminjaš sebe. Zavezujem se, da ko se zavem misli, ugotovim kaj produktivnega lahko naredim iz te misli in to naredim.


sreda, 31. januar 2018

193. dan: Utrujenost in reakcije 1

 Včeraj sem govorila o reakcijah na delovnem mestu, ko sem bila utrujena. In ravno utrujenost je ponavadi največji vzrok za naše reakcije. Imamo dve situaciji. V prvi smo utrujeni, v drugi ne in ponavadi se zgodi, da v situaciji v kateri smo utrujeni prej in močneje reagiramo. Vse naše reakcije so energija in preko reakcij jo izgubljamo, čeprav zgleda, da ko smo v reakciji, smo polni energije, ali pozitivne, ali negativne, vendar temu ni tako. Energija je pač energija in če se preveč ukvarjamo z mislimi in reagiramo na misli, smo utrujeni, če reagiramo, smo takrat polni energije, vendar zvečer smo ponovno bolj utrujeno, če delamo se tudi hitro utrudimo. Če pa smo utrujeni od dela, je utrujeno naše fizično telo, zaradi fizičnega dela, ter je poleg prisotna še energija iz reakcij, pa smo nazadnje popolnoma uničeni. Da temu ni tako, moramo ustavljati naše reakcije in umirjati naše misli, takoj, o se pojavijo. Kako lažje je delati, ko se ne sekiraš zaradi nečesa, na kar ne moreš vplivati, ampak samo delaš, ter si miren v sebi, ti misli ne bežijo po glavi.


Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljat o stvareh na katere nimam vpliva in me to razmišljanje samo ovira pri fizičnem delu in povečuje mojo utrujenost. Ko se zavem, da razmišljam o stvareh na katere nimam vpliva, se ustavim in diham. Zavedam se, da ne morem biti prijateljica z vsemi in se bodo ljudje povezali med seboj tako, da bodo pri sebi imeli zaveznike, ki bodo sodelovali. Vse to me pri delu ponavadi najbolj moti, saj si najstarejša in najhitrejša oseba izbere tako osebo, ki je tudi zelo hitra in jaz z novincem ne morem se primerjati z njihovo hitrostjo, vendar če želimo, da delo poteka nemoteno, mora vse potekati zelo hitro in neovirano. O tej nepravični razdelitvi večkrat med samim delom razpravljam s seboj, čeprav vem, da si ne bodo premislili zaradi mojih misli v moji glavi, zato je bolje, da umirim svoje misli in delam kar lahko in kolikor hitro lahko. Zavezujem se, da ko razmišljam o stvareh na katere nimam vpliva, da se vprašam, ali mi to koristi ali ne in če mi ne koristi, ter če ne morem vplivati se umirim, diham in poizkušam pozabiti na vse skupaj, diham, ter se zavem, da to ni nič odvisno od mene, ter delam v miru brez misli v glavi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna zaradi nepravične porazdelitve dela v skupini. Ko se zavem, da sem jezna zaradi nepravične porazdelitve dela v skupini, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsakemu paše nekaj in da je najbolje se prilagajati drugim in molčati, če vse skupaj seveda ni proti mojim lastnim načelom. Skušam biti kar najmanj konfliktna, čeprav ko več ljudi dela skupaj 8 ur na dan, 5 dni na teden, v treh izmenah, ko je vsak spočit, utrujen, razpoložen ali nerazpoložen, da prihaja do konfliktov in moram biti jaz sama dovolj stabilna, da ne klonim pred njimi in nisem glavni povzročitelj konfliktov. Zavezujem se, da se ne sekiram zaradi tega, če je nekdo raje z drugim, ker tako ali tako moramo vsi kot skupina nazadnje narediti delo, ter če si pomagamo in sodelujemo je rezultat boljši in smo skupaj hitrejši, zato se trudim biti hitra, ne razmišljam, da se ne utrudim preveč in se zaradi istega razloga ne sekiram, ampak samo sem in delam kar moram narediti.

torek, 30. januar 2018

192. dan: Utrujenost in reakcije

Vsak dan je drugačen. In tudi mi vsak dan reagiramo drugače na določene situacije. En dan v podobni situaciji reagiramo tako, v drugi drugače. Ponavadi v službi se vedno v svoji glavi in tudi drugače pritožujem. No, največkrat v svoji glavi. Sem pa danes bila cel dan tiho, delala, se nisem nič pritoževala, naredila kolikor sem lahko, še več kot sem mogla. Samo, da se je premaknilo kam. Nisem najhitrejša, vendar sem vseeno hitrejša od novega, tako, da sem še namesto njega naredila kolikor sem lahko, poimenovala bi ga sodelavec A. In ko sem bila proti koncu službe tako v delu in utrujena od dela in od spraševanja sodelavca A, ali je nekaj že narejeno, ali ne, se je drug sodelavec B obregnil ob to, da sem nekaj naredila sama, čeprav je to timsko delo. Zato me je sodelavec A, ki je bil vpleten je začel me spraševat, zakaj sem se pritožila, čeprav tega nisem naredila in to mu nisem mogla pojasniti. Čeprav se je sodelavec B sam javil, da je to on opazil, mi sodelavec A še vedno ni dal miru, zato sem povzdignila glas in mu povedala, da naj bo popolnoma tiho in naj me ne sprašuje ničesar več, kar je slišal tudi vodja izmene in po možnosti tudi vodja oddelka, ki je prišel tja v tistem trenutku. Sama sem se kmalu pomirila, ter energijo, ki se je razvila ob reakciji porabila za delo.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila povišati glas na delu, ker se mi ni dalo se pogovarjat z ljudmi in jih prepričevati v nekaj, kar po moje niso hoteli slišati. Ko se zavem, da sem povišala glas na delu, ker se mi ni dalo se pogovarjat z ljudmi in jih prepričevati v nekaj, kar po moje niso hoteli slišati, se ustavim in diham. Zavedam se, da so tako kot jaz tudi oni utrujeni, ter bi radi čimprej končali z delom in odšli domov. Vsak naredi po svojih močeh in to je potrebno spoštovati. Zavedam se, da sama premalo delam na sebi, svoji kondiciji in hitrosti, saj če sem eno uro hitra, potem ostanem brez energije in ne morem več jih loviti. Zato moram delati na sebi in svoji kondiciji in me tako tudi neumestna vprašanja ne bodo motila. Zavezujem se, da če me bodo ljudje spravili ob živce, se z dihanjem umirim, ker s kričanjem bom samo izgubljala energijo in delam dalje, kar moram narediti, ter se z njimi pogovarjam na normalen način, z normalno jakostjo glasu, kolikor je v hrupu mogoče.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da me utrujenost in neumestna vprašanja in pripombe vržejo iz tira. Ko se zavem, da me utrujenost in neumestna vprašanja in pripombe vržejo iz tira, se ustavim in diham. Zavedam se, da utrujeni ljudje so bolj konfliktni oziroma zaradi utrujenosti hitreje pride do konfliktov. Ugotovila sem, da lahko mi gre vse narobe, vendar če uspem kontrolirati, gre to lahko dolgo časa dalje, če pa se vmes nekdo umeša, me vpraša kaj, karkoli, se ves moj sistem poruši in pride do konfliktov in vsa nabrana energija eksplodira. Prav zato, ker se tega zavedam, moram še toliko bolj paziti na svoje reakcije in delati na sebi. Zavezujem se, da se poizkušam zadrževati, čeprav me sprašujejo nepotrebne stvari, če sem utrujena, ali pa me zajebavajo namenoma, da se umirim, diham in jih odmislim, ter delam svoje, kar lahko in kolikor lahko oz nadaljujem z delom, ki ga počnem.