201. dan: Sram in zardevanje 1

V prejšnjem blogu sem se na hitro dotaknila situacije, ko me je v nekem trenutku v en situaciji postalo sram in sem pričela zardevati. Vse to je bilo seveda zaradi misli v moji glavi. Nisem uspela izpolniti neke obljube, nisem vprašala osebe x, če bi lahko podarila tej osebi pri kateri sem se znašla nekaj sadik določene zelenjave. In to je bil največji problem mojega sramu in zardevanja. Naredila sem nekaj narobe, vsaj po mojih prepričanjih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti slabo/ nelagodno/ imeti sram, ker mi ni uspelo, da bi vprašala osebo x, če podari sadike osebi pri kateri sem bila. Ko se zavem, da se počutim slabo/ nelagodno/ imam sram, ker mi nekaj ni uspelo vprašati, se ustavim in diham. Zavedam se, da nisem imela veliko časa stikov z osebo x, tako da tudi če bi se spomnila na vprašanje, mi verjetno ne bi uspelo se pogovoriti z osebo x, poleg tega pa sploh nisem vedela, da bom obiskala to osebo. Zavezujem se, da naslednjič, ko imam nekaj v glavi in hočejo izbruhniti neka čustva, se ustavim in diham in ugotovim, ali so ta čustva sploh potrebna ali ne.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti nelagodno, ker sem z osebo, h kateri sem prišla na obisk nekaj dni prej govorila o tem kje je doma. Ko se zavem, da se počutim nelagodno, ker sem z osebo, h kateri sem prišla na obisk nekaj dni prej govorila o tem kje je doma, se ustavim in diham. Zavedam se, da mi je ta oseba povedala samo kraj v katerem živi, poleg tega pa nisem imela pojma kam grem, ker sem se peljala z neko osebo, ki mi je samo hitro povedala kam greva. Torej moje nelagodje je bilo čisto nepotrebno. Zavezujem se, da moje reakcije niso tako intenzivne, ampak sprejmem vsak dogodek kot nekaj novega, ter če pridem h komu, ki ga poznam, toliko bolje, ker se mi ni potrebno spoznavat z njimi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna na osebo, ker me je pripeljala do njih in me poklicala iz avta. Ko se zavem, da sem jezna na osebo, ker me je pripeljala do njih in me poklicala iz avta, se ustavim in diham. Zavedam se, da čeprav ponavadi oseba, s katero sem prišla na obisk svoje obveznosti naredi na hitro in mi ponavadi sploh ni potrebno iz avta, da so lahko od časa do časa tudi kakšne izjeme. Ena taka izjema je bila tokrat in če se bom večkrat vozila z njim, se bom mogla pripravit tudi na takšna presenečenja. To je bil samo vmesni postanek in to je to. Zavezujem se, da se ustavim in diham, ter trezno premislim ali je moja jeza in ostala čustva sploh upravičena, če tega ne vidim v tistem trenutku, pogledam situacijo še malo kasneje in poizkusim takrat ugotoviti vzrok reakcijam.