torek, 30. junij 2015

119. dan: Narediti nekaj iz sebe

Ne vem kako je drugod, vendar sama sem večkrat slišala, da ne bo nič iz mene, ker se premalo učim, ker ne delam dovolj, ker ne mislim tako, kot drugi, ker sem drugačna. Mogoče pa ravno zaradi te drugačnosti bo nekoč nekaj iz mene. Ali je mogoče kaj iz mene že sedaj.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti ljudem, ki so mi govorili, da ne bo nikoli nič iz mene in mi to še vedno govorijo. Ko se zavem, da verjamem ljudem, ki so mi govorili, da ne bo nikoli nič iz mene in mi to še vedo govorijo, se ustavim in diham. Zavedam se, da to je njihovo videnje sveta, ne moje. To je njihova definicija pojma, ne moja. To je njihov problem, ne moj. Sama se trudim po najboljših močeh narediti kar zmorem in znam in tu kjer sem, je to kar najbolje vem in znam. Zavezujem se, da preden sprejmem neko stvar kot resnično, da pregledam, ali se res navezuje name ali ne.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila govoriti, da ni nič iz mene, ker nisem dokončala faksa. Ko se zavem, da govorim, da ni nič iz mene, ker nisem dokončala faksa, se ustavim in diham. Zavedam se, da je izobrazba pomembna, vendar poleg formalne - šola, obstaja tudi neformalna izobrazba, ki je ponavadi pomembnejša in je bolj življenjska. So stvari, ki jih je bolje vedeti, da preživiš, kot pa imetni ne vem kako formalno izobrazbo, ki je čisto brez pomena. Zavezujem se, da si ne govorim, da sem nič vredna samo zato, ker nisem dokončala faksa.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da je formalna izobrazba pomembnejša od neformalne. Ko se zavem, da verjamem, da je formalna izobrazba pomembnejša od neformalne, se ustavim in diham. Zavedam se, da v teh časih, ko se težko pride do službe, če nimaš vez, si zelo iznajdliv, zelo nadarjen, prideš zelo težko, razen če tvegaš z zelo noro idejo, ter odpreš podjetje sam in upaš, da idejo sprejmejo tudi drugi, ter ti prične pritekati denar. V tem primeru, ko odpreš podjetje, ti nobena formalna izobrazba ne pomaga toliko, kot izkušnje ljudi, ki so šli že skozi začetke odpiranja podjetja. Tudi sama sem odprla podjetje, ki pa ne deluje po mojih zamislih, vendar mi je več kot formalna, pomagala neformalna izobrazba. Zavezujem se, da izobrazbe ne delim na formalno in nefirmalno, saj je oboje izobrazba in ni pomembno kako dobiš znanje, pomembneje ga je imeti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se obsojati, da nisem nič vredna, ker mi ne uspeva s podjetjem. Ko se zavem, da se obsojam, da nisem nič vredna, ker mi ne uspeva s podjetjem, se ustavim in diham. Zavedam se, da v teh časih je težko začeti posel, če že nimaš dovolj strank, ki bi jih zanimala tvoja ponudba. Poleg tega imam sama tako delo, da potrebujem ljudi, ki si želijo določenega znanja, ter imajo denar. Ponavadi tisti, ki imajo denar, ne potrebujejo tega, tisti, pa ki potrebujejo to znanje pa nimajo denarja. Torej sem v začaranem krogu, imam odprto podjetje in dajem dajatve državi, čeprav sama nimam strank in dohodka. Zapreti podjetje nočem še. Zavezujem se, da se ne obsojam in se zavedam, da sem pogumna, da sem se odločila za to pot.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati zapreti podjetje, ker bom v očeh drugih nič vredna. Ko se zavem, da se bojim zapreti podjetje, ker bom v očeh drugih nič vredna, se ustavim in diham. Zavedam se, da v naši državi so ljudje ljubosumni n aposameznike, ki si upajo stopiti iz okvirja, ter jim še mečejo polena pod noge. Ko človek en zdrži pritiska okolice in zapre podjetje, potem se mu ljudje smejejo, namesto da bi mu čestitali za pogum. V drugih državah je, če odpreš podjetje in ga zapreš in potem ponovno odpreš nekaj velikega, pomembnega, si upaš, imaš pogum, tukaj pa je to znak da nekaj skrivaš ali si nesposoben. Zavezujem se, da se nimam za nič vredno če bom morala zapreti podjetje. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se obsojati, da nisem nič vredna in ne bo nikoli nič iz mene, ker nočem biti v kalupu. Ko se zavem, da se obsojam, da nisem nič vredna in ne bo nikoli nič iz mene, ker nočem biti v kalupu, se ustavim in diham. Zavedam se, da ljudje so navajeni na določene stvari. Če ne delaš tako, kot kažejo kalupi si izločen iz družbe. Sama se izogibam tem kalupom, čeprav sem na nek način že ukalupljena, saj želim delati tako, da bom ugajala drugim. Zavezujem se, da se ne bom podrejala drugim, saj sem jaz človek in sem zmožna delati tako, kot mislim, da je najbolje, ter zato se mi še ni potrebno počutiti manj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se obsojati in si govoriti, da ni nič iz mene. Ko se zavem, da se obsojam in si govorim, da ni nič iz mene, se ustavim in diham. Zavedam se, da iz nekega človeka lahko nastane boljši človek, nikoli pa ne more nastati nič. Čeprav, ko človek umre, ter ga sežgejo, je še vedno od njega vsaj pepel, pa tudi ko pepel strohni ali se razkroji, še vedno so minerali, kateri preidejo v zemljo in druga živa bitja, torej je v vsakem telesu nekaj in vsak posameznik je pomemben. Zavezujem se, da si ne govorim, da ne bo nič iz mene, ker nič ne obstaja.

sreda, 24. junij 2015

118. dan: Z glavo v zid

Zadnjič sem pisala o strahu pred bolečino, ter to povezala s strahom pred višino. Danes sem zaradi tega uspela parkrat iti go in dol po 4m visoki lestvi, kar je zame velik uspeh, ker je ponavadi zame 2m nad tlemi že velik podvig. Ko sem tako hodila gor in dol po lestvi. Da, nisem šla samo enkrat, ampak večkrat in to brez strahu, no z manjšim nelagodjem, ker sem nekako premagala samo sebe. Ko sem šla že tretjič ali četrtič gor po lestvi sem bila že tako prepričana vase, da sem razmišljala že o drugih stvareh, bila hitra in nepozorna. Ko sem z lestve stopila na balkon, ter bila trdno na tleh, sem z roko zamahnila, tako, da se mi je ura, katero nosim, ter je pašček scela, zataknila in sem pričela leteti proti zidu. Z glavo sem se udarila ob zid, ujela pa sem se ob punto, to je debelejša lesena palica, ki drži desko na kateri je preklada, to je tisti beton nad vrati in okni. Bolečina ni bila prehuda, vendar ponovno se je vame naselil strah. Po tej nezgodi mi je uspelo priti dol, vendar ko sem morala naslednjič gor je bilo že huje, čeprav sem se prepričevala, da se mi je to zgodilo samo zato, ker sem bila prehitra in nepazljiva. Največji problem je bilo iti dol, saj mi prvi poizkus ni uspel, vendar mi je v drugem, vendar šele potem, ko sem naredila samoodpuščanje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti ponoven strah pred višino zaradi te nesreče. Ko se zavem, da imam ponoven strah pred višino zaradi te nesreče, se ustavim in diham. Zavedam se, da ta nesreča je bila samo opozorilo, da naj bom previdnejša, pazlivejša, ne hitim, razmišljam to kar počnem, ter ne ogrožam sebe. Zavezujem se, da sem previdnejša in pazim nase, če se bojim višine ali ne.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila obuditi spomine in povezati to nesrečo s podobno nesrečo iz osnovne šole zaradi katere me je pričelo biti strah višine. Ko se zavem, da obujam spomine in povezovati to nesrečo s podobno nesrečo iz osnovne šole zaradi katere me je pričelo biti strah višine, se ustavim in diham. Zavedam se, da se nesreči razlikujeta v tem, da sem takrat padla v nezavest in imela pretres možganov. Takrat sem stala na debelejši vrvi, ki je bila spodaj zavezana v vozel, ter me je sošolka porinila, sama pa sem se udarila v leseno oblogo, ki je bila na zidu. Ob udarcu sem padla na tla, ter zgubila zavest, kasneje pa sem bruhala, kar je znak pretresa možganov. Tudi tokrat mi je bilo rahlo slabo, zato sem takoj pomislila na tisto nesrečo. Zavezujem se, da če se mi zgodi nek dogodek, ki ga povežem s preteklostjo, predelam oba dogodka.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila povezovati slabost, po udarcu z glavo kam, s pretresom možganov. Ko se zavem, da povezujem slabost, po udarcu z glavo kam, s pretresom možganov, se ustavim in diham. Zavedam se, da čeprav se z glavo zaletiš kam, ter ti je rahlo slabo, ali pa si to samo domišljaš, da to še ne more biti pretres možganov. Če pa bi slučajo bil udarec zelo močan in bi prišlo do bruhanja pa je dobro obiskati zdravnika. Zavezujem se, da ne povezujem vsako najmanjšo slabost po tistem, ko sem se kam udarila z glavo s pretresom možganov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o drugih stvareh in ne o tem kar počnem. Ko se zavem, da azmišljam o drugih stvareh in ne o tem kar počnem, se ustavim in diham. Zavedam se, da če bi bila pazljiva in bi razmišljala o tem kako hodim po lestvi in kaj počnem, da do tega ne bi prišlo. Zavezujem se, da se posvetim temu kar počnem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila opletati z roko po zraku. Ko se zavem, da opletam z roko po zraku, se ustavim in diham. Zavedam se, da če ne bi opletala z roko po zraku ozioma imela hitrih gibov z roko, da do tega ne bi prišlo. Poleg tega je bila na roku še ura, na lestvi pa stvar, ob katero se je ura zataknila in se odprla. Če bi bila počasnejša, do tega ne bi moglo priti. Zavezujem se, da se ne gibljem prehitro in ne opletam z rokami po zraku če ni potrebno.

sobota, 20. junij 2015

117. dan: Strah pred bolečino

Ko se zbodeš boli, ko se urežeš boli, ko padeš boli, ko si kaj zlomiš boli. Vedno kaj boli. Mene boli koleno še vedno, čeprav mi je že leto nazaj padel nanj poleno, tisto meterško, kriva sem bila pa sama, ker sem nastavila koleno, da je gor padlo in sicer zato, ker se mi ni dalo delati. Vedno, ko nočem delati se na nek način poškodujem. In potem me boli, čeprav se bolečini izogibam. Ne maram bolečine, sploh take, pri kateri si ne morem pomagati, to je ko me boli glava ali pa ob menstruaciji. Zaradi tega, ker se bojim bolečin, se bojim špikanja z iglami, to je dajanja inekcij in jemanja krvi, bojim se poškodovati, si kaj zlomiti, bojim se bolečin na splošno.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se bolečin. Ko se zavem, da se bojim bolečin, se ustavim in diham. Zavedam se, da bolečine bodo, ali se jih bom bala ali pa jih bom sprejela. Če jih bom sprejela in se bom sprijaznila z njimi bo vse lažje. Zavezujem se, da bom sprejela bolečine kot nekaj normalnega in vsakodnevnega in če bodo prehude jih bom predihala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred bolečino.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se igelj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se inekcij.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se jemanja krvi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se urezati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se zvinov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se zlomov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se poškodb.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se opeklin.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se samopoškodovati ali si sama dati inekcijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti neprijeten občutek ob skelenju, kateri je posledica ureznin ali odrgnin ali jemanja inekcije/igle iz kože.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se padcev.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se vsega, kar ima za posledico bolečino. Ko se zavem, da se bojim vsega, kar ima za posledico bolečino, se ustavim in diham. Zavedam se, da če se ne bom bala nekaterih malenkosti, da bo moje življenje lažje. Nekatere bolečine so kratkotrajne in minejo hitro, druge minejo hitreje, če se jih prediha, so pa tudi bolečine, ki so dolgotrajne in jih zmanjšajo tablete proti bolečinam. Tabletam se v zadnjem času poizkušam izogibati, vendar opažam, da s pomočjo samoodpuščanj se lahko zmanjša bolečine. Zavezujem se, da se ne bojim bolečine, ker se jo lahko odstrani, zmanjša in prepreči.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se bolečine, ker bolečino povezujem s trpljenjem. Ko se zavem, da se bojim bolečine, ker bolečino povezujem s trpljenjem, se ustavim in diham. Zavedam se, da bolečina in trpljenje nimata povezave, vsaj ne take, kakršno si jaz predstavljam. Torej če me nekaj boli, je to fizična bolečina in je ponavadi kratkotrajna, ter samo boli, ter s časom bolečina preneha. Zavezujem se, da ne povezujem bolečine s trpljenjem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati višine, ker se bojim padca in poškodb, ter s tem bolečine. Ko se zavem, da se bojim višine, ker se bojim padca in poškodb, ter s tem bolečine, se ustavim in diham. Zavedam se, da četudi sem visoko, da je majhna možnost za padec in poškodbo, če delujem tako, da varujem sebe pred padcem in poškodbami in sem previdna pri premikih na višini. Če drugi zmorejo iti neko pot na višini, ter ne padejo in se ne poškodujejo, potem to zmorem tudi sama. Zavezujem se, da se ne bojim višine, ker to povezujem s bolečino in padcem, saj to s previdnim ravnanjem lahko preprečim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se poškodb, ker jih povezujem z bolečino. Ko se zavem, da se bojim poškodb, ker jih povezujem z bolečino, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to dvoje povezano, vendar če sem previdna in delujem tako, da se posvečam tistemu kar delam, je manjša verjetnost poškodb in s tem tudi manjša verjetnost bolečin. Če sem skoncentrirana na neko stvar in jo delam tako, kot je najbolj varno, se ji popolnoma posvetim, potem ne more priti do poškodb. Če ne pride do poškodb, potem ne pride tudi do bolečin. Zavezujem se, da se koncentriram na to kar počnem in tako preprečim poškodbe in s tem bolečine.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o stvareh, katere posledica so nepojasnene bolečine na fizičnem telesu. Ko se zavem, da razmišljam o stvareh, katere posledica so nepojasnene bolečine na fizičnem telesu, se ustavim in diham. Zavedam se, da nekatere misli niso potrebne in kot posledica so nepojasnene bolečine. Če me nekaj boli, ne da bi se udarila, potem moram ugotoviti o čem razmišljam in predelati tisto stvar, saj misli o določeni stvari imajo rezultat nepojasneno bolečino. Zavezujem se, da če se mi pojavi nepojasnena bolečina, da pogledam o čem razmišljam in predelam misli.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila si želeti otroka, obenem pa imeti pomisleke glede tega, saj nosečnica mora opraviti veliko pregledov in večkrat oddati kri, ter tudi porodne bolečine naj bi bile hude. Ko se zavem, da si želim otroka, obenem pa imam pomisleke glede tega, saj nosečnica mora opraviti veliko pregledov in večkrat oddati kri, ter tudi porodne bolečine naj bi bile hude, se ustavim in diham. Zavedam se, da nobena bolečina ni tako velika, da je nebi mogla zdržati. Če jo druge ženske zdržijo, potem jo lahko tudi jaz. Ne vem zakaj se bojim nečesa, o čemer drugi ljudje pravijo, da boli, čeprav sama nisem izkusila. To velja za porod. Tudi dajanje krvi ni tak problem, saj ni velikih bolečin, vendar mene je strah tega skelenja, ko ti potegnejo iglo iz kože. Zavezujem se, da se ne obremenjujem z bolečinami, katere ne poznam in ne vem kako hude so, ker jih poznam samo iz poslušanj drugih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila da se bojim bolečine, ker se ob njej počutim nemočna. Ko se zavem, da se bojim bolečine, ker se ob njej počutim nemočna, se ustavim in diham. Zavedam se, da bolečina ni nikoli tako močna, da bi me ustavila, če tega ne želim. Lahko jo premagam in odstranim, saj poznam vse načine, kako se spopasti z njo. Zavezujem se, da se zavedam, da bolečina me ne more ustaviti, če tega sama ne želim.

petek, 19. junij 2015

116. dan: Planeti in jaz

Luna vpliva na Zemljo. To je najbolj vidno na obali. Ravno plima in oseka sta pokazatelj vpliva Lune na Zemljo. Torej Luna vpliva na vodo in tudi človek je iz vode, torej luna vpliva tudi na ljudi. Potem pa še horoskopi in astroliške napovedi in ne vem kaj vse. Torej po tem prepričanju bi morali vsi planeti vplivati na nas in odvisno kako so postavljeni v določenem trenutku, bi imeli slabši ali boljši dan. Astroligija me zanima, vendar horoskopov v časopisih in revijah ne berem veš, saj ti horoskopi so zame navadno nakladanje, saj nihče ne more vedeti, ali bo ne vem koliko ljudi, ki so rojeni v določenem astrološkem znamenju resnično imelo identično izkušnjo v tistem dnevu. Vendar če ljudje berejo horoskope in mislijo, da se jim bo nekaj dogodilo v tistem dnevu, potem se jim tudi zgodi. Če bi brali za drugo znamenje in razmišljali o tej stvari, da se lahko zgodi vam, bi se vam res zgodilo. Horoskop nas ukalupi, nam da navodila kako se moramo obnašati in kaj nam je dovoljeno, če smo se rodili v določenem obdobju. Vendar ali je to sploh potrebno, smo lahko drugačni od kalupa, ali planeti res vplivajo na nas. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti horoskopom, da tako kot piše v njih, da se mi bo to tudi zgodilo. Ko se zavem, da verjamem horoskopom, da tako kot piše v njih, da se mi bo to tudi zgodilo, se ustavim in diham. Zavedam se, da horoskope v revijah in časopisih pišejo ljudje, ki lahko nimajo nobene veze z astrologijo, pa tudi če imajo, ne morejo napovedati za več ljudi, rojenih v istem znamenju, da se jim bo zgodilo ravno to, kar piše. Vsak človek je namreč unikum in ne more nekdo napovedovati nekaj splošnega za več ljudi, različnih starosti in izkušenj, da se jim bo zgodila ista stvar. Zavezujem se, da ne berem horoskopov, če pa jih že, jim ne posvečam velike pozornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila obnašati se tako, kot je zapisano v napovedih za posamezna znamenja kakšna naj bi bila. Ko se zavem, da se obnašam tako, kot je zapisano v napovedih za posamezna znamenja kakšna naj bi bila, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to eden od predprogramiranih vzorcev, ki jih dobimo od prednikov in ljudi okoli sebe. Če je v horoskopu podano, da je neko znamenje trmasto, to še ne pomeni, da če se oseba, ki je rojena v tem znamenju, trmi, da je to nekaj normalnega in sprejemljivega, če pa ni, potem je nesprejemljivo. Sama še vedno ločujem ljudi glede na horoskop, vendar mi to vedno manj pomeni in poizkušam spremeniti vzorce. Zavezujem se, da se ne obnašam tako, kot ej zapisano v horoskopu in tako obnašanje jemljem kot večvredno, ampak se obnašam in delujem tako, kot želim, da se drugi obnašajo do mene.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati izgovore za moje izpade v Luni. Ko se zavem, da iščem izgovore za moje izpade v Luni, se ustavim in diham. Zavedam se, da Luna vpliva name, vendar zakaj bi morala ob različnih menah spreminjati razpoloženje, če to niti ni potrebno. Zakaj je sprejemljivo, da kričim na ljudi, ko je polna luna, ko je prazna pa to ni sprejemljivo. Vem, da ko bom dovolj stabilna, da noben planet, niti luna ne bodo vplivali name in tudi če dan ravno ne bo idealen, to ne bo vplivalo na moje obnašanje. Zavezujem se, da ne iščem nobenih izgovorov v planetih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da je luna kriva za povečani število nesreč. Ko se zavem, da verjamem, da je luna kriva za povečano število nesreč, se ustavim in diham. Zavedam se, da to je možno, vendar ne more biti luna izgovor, da človek ni pozoren na cesto in kako vozi, ter ogroža sebe in ostale ljudi v prometu. Zavezujem se, da se vedno obnašam odgovorno na cesti in sem pozorna na dogajanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati izgovore, da Luna ni tako slaba in da vpliva name, ter da tudi drugi planeti vplivajo name in na moje obnašanje, ter zagovarjam horoskope in jim verjamem, ker imam še svoje stare vzorce in prepričanja. Ko se zavem, da iščem izgovore, da Luna ni tako slaba in da vpliva name, ter da tudi drugi planeti vpplivajo name in na moje obnašanje, ter zagovarjam horoskope in jim verjamem, ker imam še svoje stare vzorce in prepričanja, se ustavim in diham. Zavedam se, da so ti vzorci zakoreninjeni v meni in bom jih lahko samo počasi, vendar vstrajno lahko odstranjevala in nenazadnje odstranila. Ne samo prepričanje, da planeti vplivajo name, ter da horoskop je nekaj, kar je treba verjeti, na moje obnašanje vplivajo tudi druge stvari, katere moram spremeniti in predelati določene vzorce. Šele ko bom stabilna, ne bom iskala vzroke za moje obnašanje izven mene. Zavezujem se, da delam na sebi in vztrajno spreminjam svoje vzorce, ter ne posvečam veliko pozornosti planetom in horoskopom.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti napovedim, ki jih preberem v horoskopih. Ko se zavem, da verjamem napovedim, ki jih preberem v horoskopih, se ustavim in diham. Zavedam se, da če nekaj preberem, ter mi ustreza, ali pa ne ustreza, bom delovala tako, čeprav se tega ne bom zavedala, da bo prišlo do te situacije. Torej moram prenehati brati horoskope, saj mi lahko prinesejo več škode kot koristi, obenem pa moram delovati v smeri, kamor si želim priti. Zavezujem se, da ne berem horoskopov, ter če jih že preberem, jim ne dam nobene možnosti, da vplivajo name.

petek, 5. junij 2015

115. dan: Boleče mišice

Pričenja se poletje in s tem povečano delo zunaj, za tiste, ki ravno ne gremo na zrak s prvimi sončnimi žarki, ter prekopavamo vrtičke. No, pričenja se košnja in s tem sezona žuljev na rokah. Ker pri nas ne baliramo sena, ampak ga iz nakladalke mečemo v puhalnik, je logično, da dobiš žulje, če prej nisi utrdil rok. Sama poleg žuljev, čeprav sem našla način, ki jih prepreči, imam še en problem. Namreč vsake toliko časa me prične boleti mišica na levi roki, vedno ista in samo ena. Do sedaj sem poizkusila vse, počitek pomaga samo trenutno. Dovolj velika hidracija tudi ni kaj dosti pomagala. No, tokrat sem naredila nekaj drugega. Čeprav ni ravno najbolje, sem si v mislih naredila SF (self-forgivness) oziroma samoodpuščanje, kjer si v samoiskrenosti odpustiš stvari, ki te ovirajo. No, čeprav sem to naredila samo v mislih, čeprav bi bilo bolje, da bi izgovorila naglas, me je prenehala boleti ta mišica. Res je, da naslednjič ko sem metala, se je bolečina ponovno pojavila, vendar to ni dokaz, da ne deluje, ampak da nisem prišla do bistva problema.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila sovražiti metanje sena, ker se to počne v največji vročini in mi le-ta ravno za fizično delo ne odgovarja. Ko se zavem, da sovražim metanje sena, ker se to počne v največji vročini in mi le-ta ravno za fizično delo ne odgovarja, se ustavim in diham. Zavedam se, da se seno ne more sušiti, če ni vroče. Ponavadi je ob prvi hujši in dolgotrajnejši vročini trava že dovolj velika, da se jo kosi, vendar telo se še vedno počasi privaja na višje temperature in ob prvi hujši vročini telo še ni navajeno nanjo. Zato če ni nujno biti na soncu, se zadržujemo v senci in hladnih prostorih, ter dovolj pijemo, da ko gremo na sonce ne občutimo tolikšne vročine. Prav tako pa vročina in to, da se sovraži neko stvar, nista v resnici niti malo povezana, saj je to sovraštvo do metanja sena samo v glavi. Zavezujem se, da se ne izgovarjam na to, da ne maram metati sena, ker se meče ko je vroče.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti prepričanje, da sovražim metanje sena. Ko se zavem, da imam prepričanje, da sovražim metanje sena, se ustavim in diham. Zavedam se, da če sem tako prepričana, da sovražim metanje sena, potem obstaja neka druga stvar, katero obožujem, saj ne more biti pozitivnih stvari brez negativnih in negativnih brez pozitivnih, razen če imaš  razčiščene pojme in gledaš na stvari realno. Torej to, da sovražim je samo moj pogled na situacijo, ki je kakršna je. Zakaj pa sovražim pa moram sama razčistit, čeprav ravno ne sovražim, ampak mi samo ni ravno najbolj všeč opravilo. Vendar to je skoraj isto. Zavezujem se, da za nobeno delo ne rečem, da ga sovražim ali ga obožujem, vendar najdem nevtralne izraze.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti metanje sena kot manj priljubljeno, ker večinoma pomagam metati jaz, čeprav je v družini še več ljudi, ki bi lahko pomagali oziroma metali. Ko se zavem, da imam metanje sena kot manj priljubljeno, ker večinoma pomagam metati jaz, čeprav je v družini še več ljudi, ki bi lahko pomagali oziroma metali, se ustavim in diham. Zavedam se, da imam največ časa, ter sem najmočnejša od vseh žensk, tako da se je brezpredmetno obremenjevati s temi malenkostmi in je bolje, da mečem in sem tiho, saj z ugovarjanjem samo tratim svojo energijo. Zavezujem se, da se ne oziram na druge in povsod kjer in kar delam, dam vse od sebe, pa če mi je delo všeč ali ne.

ponedeljek, 1. junij 2015

114. dan: Utrujenost

Pri nas imamo kar dolgo dvorišče, nekdo je rekel, da celo ulico in danes sem skakala iz enegana drugi konec dvorišča. Prehodila sem zagotovo kar tako malo 1km ali pa še več, ter me noge bolijo na zanimiv način. In zakaj sem hodila? Ker se mi je dalo, saj lahko tudi nebi in bi poklicala po telefonu ali pa pač ne šla. Ampak sem hodila, ker ja no, sem nabirala kilometre. Zakaj sem hodila. Mogoče poznate pregovor, da ko mačke ni doma, miši plešejo. No, danes se je zgodilo pri nas nekaj takega. Ko čebelarja ni doma, čebele rojijo. Na srečo je bila v bližini oseba, ki se uči od tega čebelarja in je to uredila, ker sama ravno nisem najboljša prijateljica s čebelami. Na srečo se je vse rešilo, tudi moje boleče noge bodo se spočile kmalu.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati, da zato, ker ni bilo čebelarja, da je zato rojilo. Ko se zavem, da predvidevam, da zato, ker ni bilo čebelarja, da je zato rojilo, se ustavim in diham. Zavedam se, da rojilo je zato, ker so bili pogoji za roj in birojilo v vsakem primeru, ali bi čebelar bil prisoten ali ne. Nekaterih stvari se namreč ne more predvideti, spet druge stvari pa se lahko predvidi brez večjih problemov. Zavezujem se, da se ne sekiram, če gre kaj narobe ko sem sama doma in ne zmorem vsega obvladati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se sekirati, ker sem bila sama za vse in sem želela, da bi bilo vse prav, kot pričakujejo od mene. Ko se zavem, da se sekiram, ker sem bila sama za vse in sem želela, da bi bilo vse prav, kot pričakujejo od mene, se ustavim in diham. Zavedam se, da bi morale biti narejene določene stvari, brez da bi imela v glavi misel, da se to od mene pričakuje, da je to treba narediti in podobno. Po drugi strani pa nisem hotela, da čebele odletijo, ker ne bi preživele same v naravi in bi bila to velika izguba. Zavezujem se, da delam kolikor zmorem in stvari, ki jih zmorem, ter jih je potrebno narediti za preživetje, ne ker drugi to pričakujejo od mene.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se pustiti ukazovati drugim, kaj moram narediti in kaj moram delati. Ko se zavem, da se pustim ukazovati drugim, kaj moram narediti in kaj moram delati, se ustavim in diham. Zavedam se, da ko pustim, da mi drugi ukazujejo, da na ta način jim dam moč, ter se jaz njim podredim. Na ta način mislijo, da imajo oni avtoriteto nad menoj in lahko z mano delajo kar želijo. Ni narobe delati, če te nekdo prosi za pomoč, ali pa da narediš nekaj, kar on ne more, vendar če ti ukažejo, da moraš nekaj narediti, takrat pa je potrebno premisliti, ali boš naredil, kar ti je ukazano, ali na miren način povedati zakaj ne. Zavezujem se, da si ne pustim ukazovati drugim, pa tudi sama ne ukazujem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti vse pod kontrolo in biti na več koncih hkrati, čeprav to ni potrebno. Ko se zavem, da imam vse pod kontrolo in sem na več koncih hkrati, čeprav to ni potrebno, se ustavim in diham. Zavedam se, da moram ugotoviti kaj je moja prioriteta in narediti najprej eno, nato drugo stvar, ter ko eno končam iti na naslednjo, ne pa biti hkrati povsod in nikjer, saj nisi skoncentriran na določeno stvar in se še hitreje utrudiš. Ko razmišljaš o vsem kar je še potrebno narediti, ti pobira energijo um, potem pa energijo porabljaš tudi ko skačeš iz ene stvari k drugi fizično, saj če ne sediš ravno za računalnikom, potem te stvari ravno niso blizu skupaj, no vsaj pri nas ne. Zavezujem se, da se posvečam eni stvari in tej v popolnosti, dokler je potrebno.