torek, 27. junij 2017

179.dan: Jeza zaradi javnega nastopanja

Sedim v miru sama s seboj, ter telefonom in dobim mail. Do četrtka moraš pripraviti govor do dveh minut. Kaj? Zakaj spet to? A se morajo res kaj takega spomnit? Zakaj moramo spet govoriti pred ljudmi na končni podelitvi? A še ne bo tega konec? In tako ne občutim strahu, ampak jezo. Jezo in vprašanje zakaj.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna, ko sem zvedela, da bom mogla govoriti na zaključni prireditvi. Ko se zavem, da sem jezna, ko se zavem, da bom mogla govoriti na zaključni prireditvi, se ustavim in diham. Zavedam se, da ljudje v tem času premalo govorimo v javnosti, premalo govorimo in ne znamo povedati naših želja in predlogov na enostaven in razumljiv način za širšo javnost. Zavezujem se, da če moram govoriti v javnosti se ustavim, diham in se pripravim, ter povem kratko in jedrnato kar moram sporočiti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna, ker bom mogla ponovno govoriti v javnosti. Ko se zavem, da sem jezna, ker bom mogla ponovno govoriti v javnosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da ljudje smo preveč zaprti sami vase in če nas drugi postavijo pred izzive smo jezni nanje in nenazadnje tudi nase, da zakaj smo šli v to, če pa nismo govorci, nismo pripravljeni govorit v javnosti. Iti moramo preko sebe, čeprav nismo pripravljeni na to. Sploh zame je to velik izziv, saj če je človek depresiven se umika v samoto in si ne želi javnosti in družbe in so mu taki nastopi čisto odveč. Vendar to je rešitev, grem preko sebe, grem proti svetlobi, ki je do sedaj nisem videla in sem dovolj močna, da lahko naredim korak k izboljšanju sebe. Zavezujem se, da če mi kdo reče, svetuje, da nekaj naredim v moje dobro, da se potrudim in naredim kar najboljše, ker sem sposobna to narediti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se spraševati zakaj. Ko se zavem, da se sprašujem zakaj, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsak zakaj ima svoj zato, vendar jaz v vseh teh reakcijah ne vidim nobenega zato, samo veliko zakaj. Ko se umirim in pogledam iz razdalje vidim, da nastopanje v javnosti je dobro za vsakega. Treniraš svoje besede, komunikacijo, se znaš predstavit, kar je pomembno v poslu in pri iskanju poslovnih partnerjev, službe, partnerja. Javno nastopanje tudi izboljša samozavest in s tem dokažeš, da si sposoben več, kot sam misliš da si. Zavezujem se, da ko vidim pred sabo ogromno zakaj-ev, da se umirim in pogledam iz razdalje, ter tako tudi vidim vse zato-je.

ponedeljek, 26. junij 2017

178.dan: Želeti ali ne želeti

Zjutraj preden sem se zbudila sem imela neke vrste nočne more. Namreč v četrtek imam en dogodek, kjer bo podelitev nagrad najboljšim in sem sanjala o tem. Hkrati si želim biti med najboljšimi, ker se mi odpre lahko veliko priložnosti, ter bo vse super in dobro, če bom le znala izkoristiti trenutek, po drugi strani pa me je strah biti preveč medijsko izpostavljena, ker imam občutek, da nisem dovolj dobra. Tudi moja občutja in predvidevanja o tem, ali imam sploh možnosti, da pridem med prve so zelo mešana. Sama mislim, da nisem bila dovolj pripravljena, da nisem povedala vsega, kar bi morala in sem polovico stvari pozabila, vendar pa odzivi iz komisije, tudi mentorja so vzpodbudni in pozitivni. Torej kaj pričakovati? Ničesar. Bo kar bo, saj tako ne bom mogla biti ne razočarana ne preveč presrečna, vendar srečna samo kratkotrajno. To je moj prvi tak dogodek po štirih letih, kjer sem se morala učiti, pripravljati in predstaviti pred komisijo.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti željo po biti med najboljšimi. Ko se zavem, da imam željo po biti med najboljšimi, se ustavim in diham. Zavedam se, da imeti željo je nekaj, realnost pa je nekaj čisto drugega in šele ko bom videla rezultate bom ali bila ali ne bila med najboljšimi. Zavezujem se, da ne razmišljam, ampak se prepustim in vidim realnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti željo, da ne bi bila med najboljšimi. Ko se zavem, da imam željo, da ne bi bila med najboljšimi, se ustavim in diham. Zavedam se, da če si želim imeti nekaj in si hkrati ne želim imeti tistega, da v resnici nimam pojma kaj bi rada in je zato resnično najbolje, da se prepustim in vidim kaj se bo zgodilo, ko bo čas za to. Zavezujem se, da naslednjič ko bom bila v precepu, se usedem, izpišem kaj si želim, oziroma kaj je bolj realno in boljše zame in ne upam in si ne želim stvari, na katere nimam vpliva.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, ali sem bila dovolj uspešna ali ne. Ko se zavem, da razmišljam, ali sem bila dovolj uspešna ali ne, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem dala vse od sebe in to najbolje in največ, kar sem bila zmožna dati v tisti situaciji v tistem trenutku. Samo jaz vem, da sem polovico stvari pozabila povedati, ter tudi samo jaz vem, da sem pred vstopom pred komisijo imela popolnoma prazno glavo, ter je bila za to praznino kriva moja živčnost kateri sem se prepustila, ker mi pač ni bilo vseeno. Zavezujem se, da ne razmišljam kaj je in kaj bo, ko je nekaj konec in sem dala vse od sebe, ter se samo prepustim trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti živčna pred vstopom pred komisijo. Ko se zavem, da sem bila živčna pred vstopom pred komisijo, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem bila živčna zaradi tega, ker sem želela dati vse od sebe in hkrati sem se zavedala, da se nisem dovolj pripravljala, čeprav so bile priprave sestavljene iz dveh delov, predstavitve pred komisijo in izdelkov, ki so bili prototipi mojih slaščic. Predstavitev pred komisijo po moje mi ni najbolje uspela, čeprav sem dobila drugačne odzive, slaščice pa so mi uspele ravno takšne, kot sem si jih želela predstaviti, čeprav tudi pri njih nisem bila najbolj zadovoljna. Zavezujem se, da če sem pripravljena sem pripravljena in ne razmišljam kaj bo in kako bo, ter se prepustim trenutku in nisem živčna.