četrtek, 26. maj 2016

153. dan: Moje moško življenje

Velikokrat imam občutek, da me imajo starši za fanta, saj jim je potrebno pomagati na kmetiji. In ker sem ženskega spola, moram delati tudi opravila, ki niso ravno preprosta in se jih brez problema poimenuje moška opravila. Čeprav sedaj, ko razmišljam o tem kaj pisati, ugotavljam, da že dolgo časa nisem pomislila na to, da bi me imeli za fanta, da bi mi dali težja, moška opravila. Predvidevam, da je za to krivo moje dojemanje situacije, vendar če še vedno mislim na to, kako sem se počutila, zakaj sem govorila, da me imajo za fanta, potem je potrebno vseeno predelati stvari, ki me in so me motile in omejevale. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti kot fant, če me prosijo za pomoč pri težjem delu, ki pa ga lahko naredim tudi kot ženska. Ko se zavem, da se počutim kot fant, če me prosijo za pomoč pri težjem delu, ki pa ga lahko naredim tudi kot ženska, se ustavim in diham. Zavedam se, da so težja in lažja dela in da so težja ponavadi namenjena fizično močnejšim moškim, vendar to ni nobeno pravilo. Tudi ženske če zmorejo lahko delajo tako imenovana moška dela in tudi moški lahko opravljajo dela, ki so v večini primerna za šibkejše ženske. Meja med moškimi in ženskimi deli ni, so samo fizično zahtevnejša in fizično manj zahtevna dela. Zavezujem se, da se ne počutim kot fant ampak kot ženska, tudi če me prosijo za pomoč pri fizično težjem delu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ločevati moška in ženska dela. Ko se zavem, da ločujem moška in ženska dela, se ustavim in diham. Zavedam se, da ni moških in ženskih del, so samo dela. Nekatero delo je primerno za fizično močnejšega človeka, drugo ne potrebuje nobenega fizičnega napora. Kakor smo ljudje različni, tako je vsako delo primerno za nekoga, ne glede na spol, ampak na fizično zgradbo in moč telesa. Zavezujem se, da ne ločujem del na moška in ženska dela, ampak na dela, kjer je potrebno več oziroma manj fizične moči.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati izgovore za nedelo tako, da sem se izgovorila, da je neko delo pretežko zame. Ko se zavem, da iščem izgovore za nedelo tako, da sem se izgovorila, da je neko delo pretežko zame, se ustavim in diham. Zavedam se, da če človek noče delati, da je zanj vsako delo pretežko zanj in se tako počuti, da je tisto delo primernejše za nasprotni spol. Starši me posijo za pomoč pri težjih opravilih res samo v primeru, da sami ne zmorejo, ter da je opravljanje dela primerno in varno tudi zame. Zavezujem se, da ne iščem izgovore za nedelo tako, da govorim, da določeno delo je pretežko zame, ker zagotovo ni, vsaj dokler ne poizkusim. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila želeti opravljati nekatera dela, ki so prezahtevna zame. Ko se zavem, da sem si želela opravljati nekatera dela, ki so prezahtevna zame, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem z nekaterimi deli želela dokazati, da zmorem. Ta dela so bila ponavadi preveč zahtevna zame, vendar so bila tako nenavadna, da sem se počutila posebna. Že kot mala sem želela kositi na roke s koso, ker sem se tako počutila nekaj posebnega, ker tega ne zna vsak. V sedmem razredu sem na roko cepila dva. Prav tako mi je vedno všeč, ko skupaj z očetom menjavam gume (menjava zračnice in plašča na kolesu/feltni/platišču) pri traktorju ali traktorskih priključkih. Tudi na traktorje sem nora že od malega. Zavezujem se, da tako kot košnjo in menjavo gum, vsako delo vzamem kot igro in zabavo in ne bo nobeno prezahtevno zame.

četrtek, 19. maj 2016

152. dan: Igračkanje

Vsak dan gledam televizijo, vendar do sedaj nisem imela nobenih potreb ali želj, da bi poleg gledanja delala še kaj. Verjetno zato, ker ponavadi nisem gledala sama. Zadnjih nekaj dni pa moram zaposlit roke. Najprej sem se igrala z lesom, sedaj se igram s testom, ter delam kitke z različnim številom premen oz niti in sicer od 3 do 9. Hkrati ne preveč preprosti in enostavno, samo ugotoviti je potrebno kako se dela kite iz 5 ali 6 niti, potem pa z več nitmi delaš po istem kopitu. Pa da se ne hvalim nekaj, kar sem se naučila iz spleta, ter se lahko to nauči vsak, raje razmišljam zakaj je prišlo do želje in potrebe po ustvarjanju. Se mi je zdel čas med gledanjem TV izguba časa in sem ga želela zapolniti, ali pa sem začela ustvarjati zaradi pogrešanja neke osebe, ki trenutno ni prisotna zaradi nepredvidljivih okoliščin.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati zamenjavo v trenutkih osamljenosti. Ko se zavem in iščem zamenjavo v trenutkih osamljenosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da če sem osamljena, da si moram dati pozornost, se počutiti sprejeta od same sebe. Če si vzamem nekaj, kar me samo zamoti, potem samo preusmerim pozornost, ne pa jo odpravim. Zato je potrebno ugotoviti vzrok, ter ga odpraviti. Zavezujem se, da odpravljam vzrok, je pa se zamotim ali dušim posledice nekega dejanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila počutiti se neprijetno, nepopolno, leno, kot da nekaj manjka, ko sem sama gledala televizijo, ne da bi poleg še kaj počela. Ko se zavem, da se počutim neprijetno, nepopolno, leno, kot da nekaj manjka, ko sem sama gledala televizijo, ne ba bi poleg še kaj počela, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to lahko zaradi osamljenosti, ali pa zato, ker sem razmišljala, kaj vse bi rada naredila in med gledanjem televizije je pravi čas za kaj takega, saj ne zapravljam časa. Ubijem dve muhi na en mah. Zavezujem se, da poizkusim ločiti moje želje in želje fizičnega telesa, ter da tudi če samo gledam televizijo ni nič narobe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se obremenjevati glede stvari, ki nimajo vrednosti, niso pomembne za nek razplet in nadaljevanje dogodkov. Ko se zavem, da se obremenjujem zaradi stvari, ki nimajo vrednosti, niso pomembne za nek razplet in nadaljevanje dogodkov, se ustavim in diham. Zavedam se, da samo tiste stvari, ki jih lahko spremenim, jih spreminjam, za ostale pa ne izgubljam časa, ter se ne sekiram zaradi njih. Zavezujem se, da ločim pomembne stvari od nepomembnih in pomembne naredim najboljše, kot znam, da se ne sekiram zaradi njih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati nadomestilo za družbo, čeprav je družba samo biti v istem prostoru in gledati isto stvar na televiziji. Ko se zavem, da iščem nadomestilo za družbo, čeprav je družba samo biti v istem prostoru in gledati isto stvar na televiziji, se ustavim in diham. Zavedam se, da ne potrebujem nekoga, ki v istem prostoru počne isto stvar, ali se moram sama zamotiti z nekim delom, da se počutim dobro, da se počutim jaz, cela, sprejeta. Tudi če samo sama sedim in gledam televizijo ni nič narobe. Zavezujem se, da se sprejmem tako kot sem in sem sama sebi najboljša družba, tudi če ne počnem nič konkretnega.