ponedeljek, 25. december 2017

191. dan: Slovo od starega 1

Včeraj sem skozi pisanje ugotovila, da je mogoče, da imam strah pred novim zato, ker se mi v zadnjem času dogaja toliko sprememb in si želim neko stalnico, nekaj na kar sem navajena. Vendar še vedno ne vem, zakaj imam tolikšen strah pred novim, čeprav novo stvar uporabljam, ter stare ne potrebujem več, se je ne morem znebiti, ampak me samo ovira in onemogoča.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati sprememb in novosti. Ko se zavem, da se bojim sprememb in novosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da so vse novosti v življenju posameznika velike in nas je strah vsega novega in nepoznanega. Vendar ko enkrat spoznamo novosti in vidimo, da niso nič posebnega, potem se ne bojimo več in strah izgine. Vendar ta strah po večini samo potlačimo in predelamo in ko se nabere preveč novosti izbruhne na način, ko se borimo in iščemo nekaj, kar nam je poznano in smo se navezali na to stvar, človeka v preteklosti. Zavezujem se, da se ne bojim sprememb in novosti in če opazim, da me je strah, vsak strah v tistem trenutku predelam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pogrešati ljudi in stvari iz moje preteklosti, čeprav je v moji sedanjosti veliko novosti. Ko se zavem, da pogrešam ljudi in stvari iz preteklosti, čeprav je v moji sedanjosti veliko novosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da še vedno pogrešam ljudi, ki so umrli v zadnjih dveh letih, pogrešam osamljenost, vendar sem namesto tega našla službo in je okoli mene veliko novih ljudi, pogrešam smiljenje sami sebi, čeprav sedaj živim in sem iz dneva v dan ponosnejša na sebe. Zavezujem se, da se ne smilim sami sebi, ampak živim vsak trenutek polno, ker preteklost je v preteklosti in tam bo tudi ostala za vedno in samo ta trenutek je sedaj pomemben.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti ponosna na uro, ki jo nosim že 21 let in ji že kar nekaj časa menjujem samo še baterijo, odkar imam kovinski pašček. Ko se zavem, da sem ponosna na uro, ki jo nosim že 21 let, se ustavim in diham. Zavedam se, da je ura samo predmet, vendar sem tako navezana nanjo, da le redko nadenem že kakih 5 let staro "novo" uro, saj mi jo je škoda in nisem tako navezana nanjo. Ugotavljam torej, da se na nekatere stvari zelo navežem. To uro sem dobila za Miklavža, ko sem bila stara 10 let. Vedno sem bila navajena, da sem dobivala materialna darila, oblačila, ne pa pozornosti, ljubezni in časa od staršev. Zato si ne znam dati tega, temveč se navežem na materialne stvari, sploh če so v mojem življenju dalj časa in sem iz leta v leto bolj navezana na te stvari in se težje poslovim od njih. Zavezujem se, da si namesto materialnih daril v prihodnje sama sebi podarjam trenutke, pozornost, razvajanje, ljubezen, da se naučim sprejemati in dajati tudi to, ne samo materialne stvari.

nedelja, 24. december 2017

190. dan: Slovo od starega

Res je, da se bliža novo leto in s tem slovo od starega leta in prihod novega leta, vendar se sama ubadam še z eno staro stvarjo, ki se je ne morem znebiti oz sem se jo včeraj končno znebila po več kot enemu mesecu. Na stvari se radi in sorazmerno hitro navežemo, odvisno koliko jih potrebujemo. V času v katerem živimo, so elektronske igračke, kot so računalniki, telefoni in tablice nekaj, brez česar večina ljudi v tem času ne zmore živeti brez. No, tudi sama sem imela zelo star prenosnik, ki mi je stal veliko časa in živcev zaradi hitrosti, no počasnosti. Vendar ko je bil čas, da prenesem stvari iz starega, na nov prenosnik, ki je bil v moji lasti, se nisem in nisem mogla opogumit in narediti tega koraka. Torej zakaj se tako bojimo novosti, kot so novi pripomočki, nov dan, novo leto, nove stvari, nova služba, novi dogodki, še vedno pa imamo raje staro, čeprav nam nič več ne služi, nam ne koristi več, ni uporabno, je slabo.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati novosti in ne želeti spustiti znanih stvari v preteklosti, kamor sodijo. Ko se zavem, da se bojim novosti in ne želim pustiti znanih stvari v preteklosti, kamor sodijo, se ustavim in diham. Zavedam se, da ni tako lahko spustiti stare stvari, ker smo navajeni nanje. Kot na stvari, smo navajeni tudi na stare misli, staro obnašanje ter jih težko spustimo in zamenjamo z novimi, ker nas je novitet strah in ne vemo, kaj bo to prineslo. Zavezujem se, da spuščam stare stvari, ki mi ne hodijo več prav, jih ne potrebujem, niso več uporabne, ter jih zamenjujem z novimi, če ne takoj, pa v najkrajšem možnem času, če pa ugotovim, da nekaj ne morem zamenjati v doglednem času, pa pogledam, kje je vzrok za taka dejanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati zamenjati star računalnik za novega, čeprav je bilo treba samo iz starega nekaj malega datotek prenesti na prenosni disk in ga priklopiti na novega, ki sem ga že nekaj časa uporabljala. Ko se zavem, da sem se bala zamenjati star računalnik za novega, čeprav sem novega že uporabljala, vendar je bilo nekaj datotek še na starem, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem s tem, ko sem zavlačevala s premikom datotek iz starega računalnika na prenosni disk samo ovirala sebe in si tudi škodovala, saj sem uporabljala oba računalnika, ter na starem še vedno izgubljala živce zaradi prepočasnega delovanja, namesto, da bi ga lepo spraznila in upokojila, ter uživala v delu an novem računalniku. Zavezujem se, da ko kupim novo stvar, da jo zamenjam za staro, staro takoj odstranim, jo vržem v koš, ter je ne uporabljam, to pa velja čisto za vse, ne samo za računalnike in telefone, pač pa tudi za oblačila in obutev.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne metati starih stvari stran, ampak jih kopičim, čeprav so neuporabne. Ko se zavem, da ne mečem starih stvari stran, ampak jih kopičim, čeprav so neuporabne, se ustavim in diham. Zavedam se, da v zadnjem letu je bilo v mojem življenju veliko sprememb in so star računalnik, stari, ponošeni copati, stari, škornji, celo ovitki od hrane nekaj, kar me spominja na preteklost, na stalnost, na nekaj poznanega, saj v zadnjem času je vse sprememba, saj sem spremenila življenje, dobila novo službo, spoznala nove ljudi, v zadnjem času so v mojem življenju edina stalnica spremembe in zato imam vsaj nekje rada neko kontrolo, stabilnost, čeprav stari izdelki in oblačila ter obutev to ne more biti. Zavezujem se, da se zavem, da sem edina stalnica sama sebi in čeprav se bom spreminjala, bom še vedno jaz in ko bom s seboj spletla dovolj trdno vez, tudi spremembe ne bodo imele tak vpliv v mojem življenju.

nedelja, 26. november 2017

189. dan: Bog pomagaj

Jah, tako je to. Saj se vsi trudimo, ter ker stvar ne pride do nas v najkrajšem možnem času, se ustavimo in prepustimo, da se dogodi. Vmes tudi pozabimo na tisto stvari. In ne pride. Tudi če molimo k bogu, stvarniku, kličemo angele in svetnike. Spremeni pa se nič ne. Tudi sama kako stvar izpustim, ker ne gre naprej, vendar ves čas delam stvari, ki so povezane z njo in potem se zgodi, da pridem do stvari. In ko pogledam nazaj, sem da sem prišla do želene stvari naredila ogromno in delala ves čas. Najbolj pa so tisti ljudje, ki si nekaj zamislijo, ter samo prosijo nekoga ali nekaj v stvarstvu, da naredi zanje in namesto njih. Žal se njihove želje ne bodo izpolnile. To pa zato, ker za vse kar se ti zgodi ali ne zgodi, si odgovoren sam. In tudi to, da nimaš pri sebi želene stvari, čeprav prosiš zanjo, si si kriv sam. Tako, kot sem jaz prosila za neko stvar in jo dobila šele, ko sem si ji kupila sama.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da se bodo zgodile stvari ali pa bom dobila stvari za katere bom prosila nekoga ali nekaj od zunaj, ter bo naredil zame ali namesto mene. Ko se zavem, da verjamem, da se bodo zgodile stvari ali pa bom dobila stvari za katere bom prosila nekoga ali nekaj od zunaj, ter bo naredil zame ali namesto mene, se ustavim in diham. Zavedam se, da če ne bom stvari naredila sama in zaradi sebe, ne bo nič in nihče jih naredil namesto mene. Zavezujem se, da ne razmišljam o pomoči od nobene osebe ali nekoga, ker če ne bom naredila stvari sama zase, ne bo nič in nihče naredil to zame ali namesto mene.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da bo vesolje/bog izpolnil moje želje in meni ni za to potrebno narediti čisto nič. Ko se zavem, da verjamem, da bo vesolje/bog izpolnil moje žeje in meni ni za to potrebno narediti čisto nič, se ustavim in diham. Zavedam se, da če sama ne naredim čisto nič, da pridem do želene stvari, te stvari tudi ne bom dobila. Podobno je, ko si želim nekaj, delam pa ravno proti želeni stvari. To je kot si želeti mir, hkrati pa pobijati ljudi. Pač to ne gre skupaj. In ko bom dovolj stabilna, ko bom naredila dovolj, bo mi tudi samo vesolje pomagalo, da pridem hitreje do želene stvari, ali pa bom samo dovolj naredila v povezavi do želene stvari. Zavezujem se, da ko pomislim, da bi imela nekaj, ter začnem prositi stvarstvo, vesolje, boga, se raje ustavim, diham, ter preverim kaj potrebujem, da pridem do želene stvari, ter če je do nje v tem trenutku mogoče priti brez večjih naporov, če ja, super, če ne, pa delam, da v najkrajšem možnem času pridem do te stvari, pa čeprav je najkrajši možni čas nekaj let.

sobota, 25. november 2017

188. dan: Govoriti iz vedenja oziroma izkušenj

Ko vem nekatere stvari, sem nato najpametnejši človek na svetu in nato hočem to znanje deliti z vsemi. Nisem prepričana, ali je stvar resnična ali ne, ali stvar deluje ali ne. Ker vem, moram deliti in pika. Ko pa delam na temu znanju in pridem do ugotovitve, da stvar deluje in nato tudi kako deluje, pa stvari ne delim, ampak delam na stvari, se izboljšujem, ter upam potiho, da bodo tudi drugi ljudje opazili, da se spreminjam in me sami povprašali po načinu, da sem se spremenila.
Ravno zato nisem naklonjena ljudem, ki želijo na vsak način deliti svoje vedenje, ne pa tudi izkušenj, saj to znanje lahko najde vsak na spletu, če ga zanima, vendar da prideš do spoznanja, ali nekaj deluje ali ne, pa potrebuješ čas.


Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila reagirati na ljudi, ki prodajajo svoje vedenje, namesto da bi delili svoje izkušnje. Ko se zavem, da reagiram na ljudi, ki prodajajo svoje vedenje, namesto da bi delili svoje izkušnje, se ustavim in diham. Zavedam se, da so različni ljudje na različnih stopnjah dojemanja in sprejemanja sveta in življenja in da glede na to, da vem na kakšni stopnji sem sama, ne smem jih obsojati, saj to ni podporno ne zame ne za njih. Bolje je, da jih podpiram, da delujejo in delajo na sebi, da rastejo, ter sčasoma tudi sami pridejo do spoznanja, da vedenje o neki stvari in govoriti iz izkušenj ni eno in isto in da je delitev izkušenj bolj podporno za vse. Do takrat pa je najbolje za vse, da še naprej delam na sebi, se ne oziram na druge, ter se podpiram. Zavezujem se, da se ne sekiram zaradi ljudi, ki želijo deliti samo vedenje, ker sama delim izkušnje, vendar ravno zaradi izkušenj ne smem obsojati drugih, zato v takih primerih se ustavim, diham in se zavedam sebe in svojega procesa.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila obsojati druge zaradi tega, ker delijo vedenje, čeprav sem bila še ne dolgo nazaj tudi sama na istem. Ko se zavem, da obsojam druge zaradi tega, ker delijo vedenje, čeprav sem bila še ne dolgo nazaj tudi sama na istem, se ustavim in diham. Zavedam se, da telite vedenja je najlažje, najpreprosteje in najhitrejše. Ni se nam potrebno truditi, niti razumeti nam ni potrebno. Vendar za deliti izkušnje je potrebno delo in znanje in moč, ter je težje, ter ni takega užitka, ko podeliš nekaj, na čemer delaš nekaj dni, tednov, mesecev ali let, ter skušaš prepričati nekoga, da stvar pri tebi deluje. Zato je najlažje iti po najenostavnejši poti. Enostavna pot pa je tudi obsojanje tistih katere imam za nekaj več, ker jaz delam za izkušnje, oni pa pridejo enostavno do vedenja in ga že delijo. Zavezujem se, da ko začnem obsojati nekoga, da deli vedenje, se ustavim in diham, se zavedam, da tudi obsojanje ni dobro in sprejmem osebo, ki deli vedenje, nato jo pričnem podpirat, ter ji namigniti ali povedati, da delitev vedenja ni najbolj podporno, ter bi bilo bolje za vse, da začne z deljenjem izkušenj, ter tudi sama se moram zavedati tega, ter delati na tem, da pridobim vedno znove več in več izkušenj, ki jih lahko podelim.

sobota, 28. oktober 2017

187. dan: Odvisnost - Igranje igric

Vsakdo je že igral igrice na računalniku, telefonu, tablici, preko spleta ali aplikacije. Vendar kdaj je igranje igric odvisnost in kdaj samo razvedrilo? Sama imam obdobja zelo intenzivnega igranja različnih igric. Pred meseci sem jih igrala na tablici, ki je sedaj že nekaj mesecev ugasnjena, sem pa par igric prenesla na telefon in se tam igračkam, ko ne vem kaj bi s seboj. Kot opravičilo podajam, da igram igrice ob katerih je potrebno razmišljat, da treniram možgane. Vendar ali je temu res tako, ali so to samo izgovori, izgovori in še enkrat izgovori.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati ali sem odvisna od igranja igric ali ne. Ko se zavem, da razmišljam, ali sem odvisna od igranja igric ali ne, se ustavim in diham. Zavedam se, da če začenjam razmišljat o tem, ali sem odvisnica ali ne, potem nisem, vendar se zavedam, da igranje igric je v večini mojih primerov samo zguba časa, čeprav se z njimi sproščam. Če bi igrala igrice po cele dneve, vendar se mi ne bi postavilo vprašanje o tem, ali sem odvisna od igranja ali ne, potem bi bil to znak, da sem odvisna. Tako pa se zavedam nevarnosti, da lahko postanem odvisna in tudi vem, da se lahko odvadim od igranja igric preden bo prepozno. Zavezujem se, da pazim na čas, ki ga porabim za igranje igric in namesto igranja igric grem raje v naravo, na sprehod, naredim kaj koristnega zase in okolico.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati izgovore, da igrice, ki jih igram so dobre, ker z njihovo pomočjo razmigam možgane. Ko se zavem, da iščem izgovore, da igrice, ki jih igram so dobre, ker z njihovo pomočjo razmigam možgane, se ustavim in diham. Zavedam se, da niso samo igrice za razmigavanje možganov oziroma intenzivno razmišljanje, tudi branje in pisanje je. Poleg tega pa se nekatere igrice lahko "igra" oz rešuje tudi na papirju, vendar ker je bilje igrati na mobilni napravi, ker ne porabljamo papirja, ampak elektriko, je skoraj vseeno, saj tudi elektrika trenutno ni najčistejša energija, pa tudi za izdelavo naprave se onesnažuje okolje, vendar se je tukaj potrebno vprašati, kaj povzroča manj škode. Zavezujem se, da ne iščem izgovorov v svoji glavi ali igrati ali ne igric, ampak sem dovolj samostojna, da se zavedam, da preveč igric pripelje do odvisnosti in bolj škodi kot koristi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se sekirati, če kak dan igram malo več igric, če druge dni in sicer več zaporednih dni jih sploh ne igram in jih ne pogrešam. Ko se zavem, da se sekiram, če kak dan igram malo več igric, če druge dni in sicer več zaporednih dni jih sploh ne igram in jih ne pogrešam, se ustavim in diham. Zavedam se, da igranje igric pri meni je prehodna faza in bolj kot se ne sekiram glede tega, hitreje bo mimo in bom izbrisala igrice tudi iz telefona, ker jih ne bom več potrebovala. Zavezujem se, da se trudim za dovolj gibanja v naravi vsak dan, potem tudi igrice ne bodo problem, ter pazim, da ne igram tiste dni, ko imam več časa za igranje, po cele dneve, ampak grem tudi ven, v naravo in se razmigam.

sobota, 21. oktober 2017

186. dan: Odvisnost - mobilni telefon

Odvisnosti, to je nekaj vsakdanjega v tem času, da se niti ne zavedamo kako smo odvisni od telefona, interneta, avtomobila, hrane, pogovorov, dokler ne izgubimo tega. Nekje sem zasledila, da je večja skrb najstnikov v teh časih, ali imajo dovolj baterije na telefonu, kot ali bodo preživeli, kje in kako bodo dobili hrano in zaposlitev. Tudi sama sem ugotovila, da sem odvisna od telefona, saj ko sem pred časom bila prisiljena biti brez njega, ker sem ga dala na popravilo, sem prvi dan se počutila tako, kot pravijo, da se počutijo narkomani, ko so brez droge. Imela sem odtegnitveni sindrom. Predvidevam, da bi se tako prazno počutilo veliko ljudi, sploh mladih. Sama sem šla preko tega, ter včasih ga si upam pustiti tudi doma in tudi po 8 h ne pogledam nanj. Ni potrebe. Vendar ga še velikokrat vzamem s seboj, saj telefon ni več samo telefon, ampak multifukcijska naprava. Sama največkrat uporabljam fotoaparat. In kdaj je imeti telefon s seboj sprejemljivo in kdaj je bolje, da je doma, če ne že v žepu? Poglejmo.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila postati odvisna od telefona in vseh njegovih aplikacij. Ko se zavem, da sem postala odvisna od telefona in vseh njegovih aplikacij, se ustavim in diham. Zavedam se, da je v teh časih telefon nepogrešljiv, vendar če ga od časa do časa pustimo doma, ne bo ničesar narobe in tudi zgubili se ne bomo na svežem zraku v naravi. Zavezujem se, da zmanjšam uporabo telefona na minimum.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se sekirati, ker imam telefon preveč po rokah, ker ima toliko "nujno" potrebnih aplikacij. Ko se zavedam, da se sekiram, ker imam telefon preveč po rokah, ker ima toliko "nujno" potrebnih aplikacij, se ustavim in diham. Zavedam se, da imeti telefon pri sebi, ko grem sama na sprehod, da z njim fotografiram, si preko aplikacije merim hitrost in čas, ali ga imam s seboj v gozdu, da v primeru, da se mi kaj zgodi pokličem domov ni ničesar narobe in se mi ni potrebno sekirati. Večji problem je, ko sem v družbi in namesto da bi se pogovarjala z družbo, raje gledam v telefon in spremljam najnovejše informacije. Zavezujem se, da v družbi ne gledam v telefon in ga ne jemljem iz žepa, razen če fotografiram ali moram pogledati kaj nujnega, kot sta pomet, vreme, ali pa če dobim klic ali sporočilo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila si predstavljati, da sem nujno odvisna od telefona. Ko se zavem, da si predstavljam, da sem nujno odvisna od telefona, se ustavim in diham. Zavedam se, da včasih nismo imeli telefona in je bila za vsako aplikacijo nova naprava in jih večino nisem imela, ne vem zakaj jo sedaj nujno potrebujem. Res je, da živimo v drugačnem obdobju in okolju, vendar če greš nekam prvič ni narobe, da se izgubimo, čeprav je najenostavnejše imeti navigacijo na telefonu, ki nas pripelje v večini primerov celo na pravi naslov. Težje se je ne zgubiti brez navigacije, samo z zemljevidom v fizični obliki, namreč ljudje ne znamo več brati kažipotov, ter zemljevidov, saj nam navigacija pove vse. Zavezujem se, da si včasih pustim se zgubiti in ne vklopim vedno navigacije in drugih aplikacij od katerih naj bi bila toliko odvisna.

torek, 26. september 2017

185. dan: Služba in delo - Sodelavci

Zelo malo je del, kjer nimaš nobene povezave z ljudmi, sodelavci. Tako je tudi pri meni naneslo, da sem nekaj časa po 8 h na dan z ljudmi, ki se bolj ali manj prenesemo. Sem drugačna, nova, nihče me ne pozna in jaz ne poznam nikogar, vendar se kar hitro pokaže s kom se razumeš bolj in s kom manj. Vendar ali je to, da se bolj ali manj razumeš odvisno od njih ali od tebe? Vidiš v njih res njih, ali vidiš sebe, so tvoje ogledalo.
Imam sodelavca, ki me zelo moti. Je zelo hiter, vendar površen. Spominja me na eno bivšo sodelavko, ki je prav tako kot on bila zelo hitra, vendar površna. Vendar razlika med njima je, da ona je pomivala posodo in površno pomita posoda prinese slab sloves celemu gostišču, tukaj pa pri njemu gredo v smeti samo nekaj kosov izdelkov, ali pa mora začeti ponovno od začetka. Za razliko od njega sem jaz čisto nasprotje. Poizkušam biti kar se da natančna, čeprav mi večkrat ne uspe, ter sem sorazmerno počasna. Zaradi hitrosti se večkrat počutim tudi manj vredna v primerjavi z drugimi.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se primerjati z drugimi, ker sem počasnejša od njih. Ko se zavem, da se primerjam z drugimi, ker sem počasnejša od njih, se ustavim in diham. Zavedam se, da smo ljudje različno hitri. Določene stvari gredo tudi meni hitro, ker sem jih vadila več let ali pa sem nadarjena zanje. Zato se je brez veze primerjati z drugimi. Zavezujem se, da ko se opazim, da se primerjam z drugimi, se ustavim in ugotovim na kak način se sploh primerjam, ter ali je to sploh pomembno, če ni zadiham, ter grem naprej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se imeti za bolj natančno od drugih. Ko se zavem, da se imam za bolj natančno od drugih, se ustavim in diham. Zavedam se, da imamo vsi svoje pluse in minuse in natančnost je za razliko od hitrosti moj plus in zato je to, kar sem po izobrazbi idealen poklic zame, kjer je potrebno biti natančen, pa tudi ne preveč počasen. Zavezujem se, da se ne primerjam na tak način, da se če nekje vidim nekaj negativnega, takoj premaknem, da v sebi vidim nekaj pozitivnega, ter ko opazim, da se primerjam se ustavim in ugotovim, ali je to primerjanje sploh pomembno in potrebno in če ni zadiham, ter grem naprej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se imeti za inferiorno/superiorno, glede na to s kom se primerjam. Ko se zavem, da se imam za inferiorno/superiorno, glede na to, s kom se primerjam, se ustavim in diham. Zavedam se, da mi primerjanje ne bo nikoli prineslo nič dobrega. Zavezujem se, da ko se opazim, da sem se začela primerjati, se ustavim in diham in delam ter razmišljam o drugih, pomembnejših stvareh.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti slabo mnenje o sodelavcu, ki dela hitro in površno. Ko se zavem, da imam slabo mnenje o sodelavcu, ki dela hitro in površno, se ustavim in diham. Zavedam se, da on je bil pred leti že na tem delovnem mestu nekaj let in je že imel hitrost in znanje. Sedaj je s časom pozabil, vendar bi bil rad še vedno enako hiter. Zato ker hoče biti hiter, dela tudi napake, in motiti se je človeško. Zavezujem se, da ko se zalotim, da razmišljam o njemu, kako je hite in površen, se ustavim, diham in pogledam vase, mogoče pa bi lahko še sama stisnila iz sebe malo več hitrosti, bila prijazna do njega, se ne sekirala, ko mi pobere komade, ki sem si jih prinesla, temveč bila tiho in delala, kot sem slišala pred časom, če si počasen se lahko naučiš, da si hitrejši, lenih ljudi pa ne marajo.

petek, 22. september 2017

184. dan: Izobrazba in delo - Prvi tedni

Nekaj časa imam zaposlitev in sedaj že ugibam, ali jo bom imela še nekaj časa, ali bo konec s pogodbo o zaposlitvi. S koncem meseca se mi namreč poteče pogodba. Vendar v meni se bojujeta dve strani. Želja po ostati zaposlena in napredovati oz zamenjati delovno mesto z mestom, ki si ga bolj želim in naveličanost zaradi zgodnjega vstajanja oziroma nočnega dela.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti naveličana, ker nisem navajena zgodnjega vstajanja oziroma nočnega dela, ter niti dela po 8 h na dan. Ko se zavem, da sem naveličana, ker nisem navajena zgodnjega vstajanja oziroma nočnega dela, ter niti dela po 8 h na dal, se ustavim in diham. Zavedam se, da prvi dnevi, tedni, tudi meseci so najtežji. Potrebno se je uvajati na novo delo, novo delovno mesto, nove sodelavce in biti sorazmerno hiter, kar jaz nisem ravno najbolj hitra. Zato se je najbolje sprijazniti s tem. Zavezujem se, da ko opazim, da sem naveličana in utrujena se ustavim in diham, če sem doma grem počivat, v naravo, naredim nekaj, da zamotim svoje misli, ter izboljšam svoje počutje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti neprijetno, ko pomislim na delo in odhod v službo. Ko se zavem, da se počutim neprijetno, ko pomislim na delo in odhod v službo, se ustavim in diham. Zavedam se, da se mi to dogaja, ker sem od dela še utrujena in imam nov delovni in bio ritem, ki se bo verjetno kmalu uredil, da ne bo tak problem zgodaj vstajati ali zgodaj iti spat, oziroma pozno, zjutraj iti spat. Vsako delo ima pluse in minuse in pri meni je na račun različnega vstajanja, bom dobila plačo, ki si jo do sedaj nisem uspela še prislužiti kot samostojna podjetnica. Zavezujem se, da ko se začnem počutiti neprijetno ob misli na delo, se ustavim in diham, zavedam se da v zameno za moje delo mi dajo plačilo, zato se trudim po vseh močeh, da mi uspe.

ponedeljek, 28. avgust 2017

183. dan: Služba in delo - Izobrazba

Pridno se uči, saj z diplomo imaš več možnosti, da dobiš dobro službo. Ok, ok, se bom učila, zelo učila. Itak. Zabluzila fax, konec z diplomo. Panika. Kaj sedaj? Najdi službo. Kako? Ne morem, sram me je, ker ljudje okoli mene vedo, da sem študirala, sedaj pa ne morem iskati službe samo za srednješolsko izobrazbo, to je sramota zame.
Ja, in ta sramota je trajala v moji glavi 4 leta in pol in še vedno traja. Naredila sem že velik preskok, vendar še vedno, kaj bodo ljudje, ki me poznajo rekli.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da me bodo ljudje obsojali, ker sem študirala na univerzi, iščem pa delo za srednješolsko izobrazbo. Ko se zavem, da verjamem, da me bodo ljudje obsojali, ker sem študirala, iščem pa delo za srednješolsko izobrazbo, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to obsojanje samo v moji glavi, ker se obsojam sama sebe, ker sem želela dokončati študij, vendar sem bila prelena za to. Zavezujem se, da se ne obsojam, ker nisem dokončala študija, ker ljudje okoli mene ne vedo tega, iščem delo, ker ga potrebujem, ne pa da bi jim dokazovala kaj vem in znam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da me bodo ljudje spraševali, zakaj iščem zaposlitev samo za srednješolsko izobrazbo, čeprav sem študirala. Ko se zavem, da verjamem, da me bodo ljudje spraševali, zakaj iščem zaposlitev samo za srednješolsko izobrazbo, čeprav sem študirala, se ustavim in diham. Zavedam se, da nisem edina, ki nisem dokončala študija in čeprav ga nisem dokončala, mi ne bo nihče tega očital, ker ljudi to sploh ne zanima. Zavezujem se, da se končno zavem, da nisem edini človek, ki ni dokončal študija in se ne obremenjujem s tem na način, ki mi škodi, saj nikogar v okolici ne zanima kaj sem po izobrazbi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati, da me bodo bodoči delodajalci gledali čudno, ker imam v življenjepisu napisano, da imam nedokončan študij. Ko se zavem, da se bojim, da me bodo bodoči delodajalci gledali čudno, ker imam v življenjepisu napisano, da imam nedokončan študij, se ustavim in diham. Zavedam se, da delodajalce zanima samo dejanska izobrazba in če potrebujejo nekoga s srednješolsko izobrazbo imam zaradi napisa o nedokončanosti študija večjo možnost zaposlitve, kot če bi imela visoko izobrazbo, ki mi nikjer ne bi prišla prav. Zavezujem se, da se zavedam, da imam poklic, sem sposobna in se hitro učim in prilagajam, vse drugo se bom naučila na delovnem mestu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se omejevati s prepričanjem, da je nedokončan študij nekaj slabega in sem zato se bala napredovati. Ko se zavem, da se omejujem s prepričanjem, da je nedokončan študij nekaj slabega in se zato bojim napredovati, se ustavim in diham. Zavedam se, da če ne bi imela v glavi prepričanja, da je to, da nisem dokončala študija nekaj slabega in kaj bodo glede tega rekli drugi, me omejevalo v vsakdanjem življenju, ker sem se trudila delati kot samozaposlena, čeprav mi ni šlo, prošnjo za delo pa me je bilo strah poslati. Zavezujem se, da se ne omejujem v stvareh, ki bi mi lahko pomagale v napredovanju v življenju, sem odprta za nove stvari, se ne bojim stopiti stopnico nižje in tako vzeti "zagon" za vse v življenju, storim stvari, ki se jih bojim, če vem, da mi lahko koristijo in se ne obremenjujem s stvarmi, ki me omejujejo v moji glavi, ker te stvari je najtežje preseči.

ponedeljek, 21. avgust 2017

182. dan: Služba in delo

Ko gremo v službo služimo denar, ko gremo na delo oz gremo delat ni nujno, da za svoje delo dobimo denar. Vendar ali je služba in delo isto in zakaj ločujemo če ločujemo.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predstavljati si, da je služba in delo nekaj drugega. Ko se zavem, da si predstavljam, da je služba in delo nekaj drugega, se ustavim in diham. Zavedam se, da je tako enostavno ločevati med nečem, kar opravljamo z veseljem in nečem, kar je za nas nujno zlo. Zato rečemo, da gremo na delo takrat, ko gremo tja z veseljem, v službo pa takrat, ko gremo z velikim odporom. Zavezujem se, da ne ločujem dela po všečnosti tako, da ga samo drugače imenujem in ko rečem eno besedo, ki mi je všečna, sem pozitivna do dela, ko pa rečem drugo besedo, ki mi ni všeč, pa sem negativna do dela, čeprav delo je pač delo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila videti delo kot nekaj slabega in to slabo poimenovati služba. Ko se zavem, da vidim delo kot nekaj slabega in to slabo poimenovati služba, se ustavim in diham. Zavedam se, da so pri delu stvari, ki nas veselijo in odbijajo. Odbija nas največkrat delo, ki smo ga prisiljeni delati, ker moramo delati, če želimo preživeti, ker nam za naše delo ne plačajo, čeprav so nam to obljubili, ker moramo delati za preživetje. Najraje bi delali, vsaj jaz, tisto, kar me veseli, pa če sem plačana za to ali ne. Vendar sam sistem deluje drugače in če se ne prilagodiš sistemu, potem nastane problem. Zato je najbolje videti vsako delo kot delo in ne kot nekaj, kar moraš delati. Zavezujem se, da vidim vsako delo kot delo, da če mi neko delo ne odgovarja, najdem v temu delu nekaj, kar me veseli, kar se lahko novega naučim, če v delu ne uživam, potem diham in se zavedam, da nobeno delo ni za večno in lahko preneham z delom v vsakem trenutku in iščem drugo delo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati poslati prošnjo za delo, ker sem itak že samozaposlena, čeprav mi v poslu ne gre najbolje. Ko se zavem, da se bojim dati prošnjo za delo, ker sem itak že samozaposlena, čeprav mi v poslu ne gre na bolje, se ustavim in diham. Zavedam se, da nekako moram preživeti, moram jesti, piti, tukaj so položnice in vse, kar me veseli in si do sedaj nisem mogla privoščiti. Vse to lahko pridobim s stalnim in rednim delom kot zaposlena oseba. Torej zaposlitev ni beg pred seboj, ampak da priznam svoje pomanjkljivosti in delam še več, kot sem delala do sedaj. Zavezujem se, da ko vidim, da ne zmorem plačevati stvari se ne bojim sebe, ampak pošljem prošnjo za delo, ki ni noben bavbav, tudi ob rednem delu še vedno se lahko samozaposlim in delam kar me resnično veseli in si tako ustvarjam dodaten zaslužek, ko vidim, da mi služba ni všeč jo pustim, zamenjam, če se moje dodatne dejavnosti v tem času dovolj povečajo, se lahko ponovno samozaposlim.

petek, 21. julij 2017

181. dan: Alkohol 1

Pitje alkohola, ne žganic, ki jih tako ali tako ne pijem, je v manjših količinah dovoljen. Čeprav je vino ali pivo občasno tudi priporočeno v majhnih količinah se sama ne bi zanašala na to. Torej kaj se zgodi v glavi, ko spijemo ravno malo več, kot smo navajeni ponavadi, ter smo že rahlo okajeni, nismo pa še pijani.




Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da ko spijem ravno malo več, kot sem navajena, da sem rahlo okajena, da se mi meje v moji glavi odstranijo. Ko se zavem, da verjamem, da ko spijem ravno malo več, kot sem navajena, da sem rahlo okajena, da se meje v moji glavi odstranijo, se ustavim in diham. Zavedam se, da če bi bila jaz jaz, če bi živela svoje življenje, bi ne imela omejitev v svoji glavi. Te omejitve so, da se to in ono ne spodobi, da če narediš to in ono, da se mi bodo smejali in kazali s prstom za mano. Torej so to te omejitve, ki me onemogočajo v mojem življenju, da bi živela pravo sebe. Zavezujem se, da v treznem stanju odkrivam te meje in jih podiram in odstranjujem in sicer tudi tako, da ugotovim kdo in kaj sem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da samo alkohol odstranjuje meje, ki jih imam v glavi tako hitro. Ko se zavem, da verjamem, da samo alkohol odstranjuje meje, ki jih imam v glavi tako hitro, se ustavim in diham. Zavedam se, da meje odstranjene s pomočjo alkohola se v treznem stanju povrnejo in stanje se lahko še poslabša, saj imaš v glavi tisti, kako sem to lahko to naredila, zakaj sem to naredila, vendar sem šla in sem naredila, bila sem v trenutku in nisem se ozirala na druge, vendar jim niti nisem škodovala. Zavezujem se, da ko vidim meje v glavi, da jih ne odstranjujem s pomočjo alkohola, ampak s pomočjo dela na sebi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila najti meje in jih odstraniti s pomočjo alkohola začasno odstranila. Ko se zavem, da sem našla meje in jih s pomočjo alkohola začasno odstranila, se ustavim in diham. Zavedam se, da se meje in omejitve v naših glavah lahko najde na različne načine, ali z razmišljanjem o njih, ali ko si v določeni situaciji, ali ti kdo drugi pove zanje, sama sem meje, da mi ni treba biti sramežljiva in da lahko plešem če se mi zahoče tudi v javnosti našla s pomočjo alkohola, ko sem začela plesati, čeprav ne plešem, ker me je glasba preprosto odnesla. To bi lahko našla tudi na drug način, prijaznejši do mojega telesa, ne s pomočjo alkohola. Zavezujem se, da iskanje mej in različnih točk s pomočjo alkohola ne postane moja stalna praksa, ampak jih iščem na telesu prijaznejši način.

torek, 11. julij 2017

180. dan: Alkohol

Da, občasni pijem alkohol, priznam, vendar nisem ne vem kakšen pivec, saj se me že zelo hitro prime. Že zelo hitro ga je dovolj in ga čutim. Začenja me boleti glava in počutim se nelagodno. Preden bi se resnično napila bi verjetno mi počila glava od bolečin, bi se skuhala od vročine in sploh se ne bi zavedala kdo in kaj sem. Je pa tako, da niti se nočem resnično napiti in že majhna količina alkohola v meni dela čudeže. Zato ne razumem ljudi, ki se ga napijejo iz užitka ali iz žalosti, res ne.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti slabo, ker občasno pijem alkohol. Ko se zavem, da se počutim slabo, ker občasno pijem alkohol, se ustavim in diham. Zavedam se, da ni ne vem kako narobe, če piješ občasno alkohol, vendar zakaj ga pijem je večje vprašanje. Ali želim s pitjem alkohola se postaviti pred drugimi, biti enaka drugim, mi je všeč ko odtavam v nek drugi svet in se mi sprostijo zavore? Da. Vsakega po malo. Prav tako raziskujem nove kombinacije in okuse, vendar še vedno sta mi najbolj všeč dva okusa. Navadna voda in grenak tonik, ki je v resnici zelo umeten okus, vendar meni je všeč. Od alkohola pa sladka vina in temna piva. Zavezujem se, da se ne počutim slabo če pijem alkohol, vendar se preden začnem piti vprašam čemu si ga želim piti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o alkoholu kot o nečem slabem. Ko se zavem, da razmišljam o alkoholu kot o nečem slabem, se ustavim in diham. Zavedam se, da alkohol pomaga, če želimo razkužiti kako stvar, včasih so ga zlivali v čevlje, da so se razširili in še pri veliko drugih stvari. Alkohol sam po sebi ni slab. Slaba je prevelika in nekontrolirana konzumacija alkohola, sploh mladoletnih ljudi, ljudi, ki so od njega odvisni, tistih, ki imajo osebne probleme in mislijo, da jih bodo tako rešili in se zato utapljajo v alkoholu. Zato alkohol ni slab, ljudje, ki nimajo meje pri pitju so tisti problem. Zavezujem se, da ne krivim alkohol za početje posameznikov, ki pretiravajo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila očitati, ker pijem alkohol, vendar v resnici ne vem iz katerega razloga. Ko se zavem, da si očitam, ker pijem alkohol, vendar v resnici ne vem iz katerega razloga, se ustavim in diham. Zavedam se, da tudi pitje iz dolgčasa, da pijem ker mi je všeč okus in še veliko drugih izgovorov, ki naj bi bili pravi razlogi pitja to niso. Pač pijem in verjetno bom še vedno pila, včasih pogosteje, včasih redkeje. Pijem tudi, ker hočem ugajati drugim, hočem se vklopiti v družbo, ne vem kaj naj drugega naročiti. Pijem alkohol. Zavezujem se, da najdem pravi razlog, ki je po večini ta, da me sprejmejo medse ali ker mi je dolgčas, ter ugotovim, kaj je na tem.

torek, 27. junij 2017

179.dan: Jeza zaradi javnega nastopanja

Sedim v miru sama s seboj, ter telefonom in dobim mail. Do četrtka moraš pripraviti govor do dveh minut. Kaj? Zakaj spet to? A se morajo res kaj takega spomnit? Zakaj moramo spet govoriti pred ljudmi na končni podelitvi? A še ne bo tega konec? In tako ne občutim strahu, ampak jezo. Jezo in vprašanje zakaj.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna, ko sem zvedela, da bom mogla govoriti na zaključni prireditvi. Ko se zavem, da sem jezna, ko se zavem, da bom mogla govoriti na zaključni prireditvi, se ustavim in diham. Zavedam se, da ljudje v tem času premalo govorimo v javnosti, premalo govorimo in ne znamo povedati naših želja in predlogov na enostaven in razumljiv način za širšo javnost. Zavezujem se, da če moram govoriti v javnosti se ustavim, diham in se pripravim, ter povem kratko in jedrnato kar moram sporočiti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna, ker bom mogla ponovno govoriti v javnosti. Ko se zavem, da sem jezna, ker bom mogla ponovno govoriti v javnosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da ljudje smo preveč zaprti sami vase in če nas drugi postavijo pred izzive smo jezni nanje in nenazadnje tudi nase, da zakaj smo šli v to, če pa nismo govorci, nismo pripravljeni govorit v javnosti. Iti moramo preko sebe, čeprav nismo pripravljeni na to. Sploh zame je to velik izziv, saj če je človek depresiven se umika v samoto in si ne želi javnosti in družbe in so mu taki nastopi čisto odveč. Vendar to je rešitev, grem preko sebe, grem proti svetlobi, ki je do sedaj nisem videla in sem dovolj močna, da lahko naredim korak k izboljšanju sebe. Zavezujem se, da če mi kdo reče, svetuje, da nekaj naredim v moje dobro, da se potrudim in naredim kar najboljše, ker sem sposobna to narediti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se spraševati zakaj. Ko se zavem, da se sprašujem zakaj, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsak zakaj ima svoj zato, vendar jaz v vseh teh reakcijah ne vidim nobenega zato, samo veliko zakaj. Ko se umirim in pogledam iz razdalje vidim, da nastopanje v javnosti je dobro za vsakega. Treniraš svoje besede, komunikacijo, se znaš predstavit, kar je pomembno v poslu in pri iskanju poslovnih partnerjev, službe, partnerja. Javno nastopanje tudi izboljša samozavest in s tem dokažeš, da si sposoben več, kot sam misliš da si. Zavezujem se, da ko vidim pred sabo ogromno zakaj-ev, da se umirim in pogledam iz razdalje, ter tako tudi vidim vse zato-je.

ponedeljek, 26. junij 2017

178.dan: Želeti ali ne želeti

Zjutraj preden sem se zbudila sem imela neke vrste nočne more. Namreč v četrtek imam en dogodek, kjer bo podelitev nagrad najboljšim in sem sanjala o tem. Hkrati si želim biti med najboljšimi, ker se mi odpre lahko veliko priložnosti, ter bo vse super in dobro, če bom le znala izkoristiti trenutek, po drugi strani pa me je strah biti preveč medijsko izpostavljena, ker imam občutek, da nisem dovolj dobra. Tudi moja občutja in predvidevanja o tem, ali imam sploh možnosti, da pridem med prve so zelo mešana. Sama mislim, da nisem bila dovolj pripravljena, da nisem povedala vsega, kar bi morala in sem polovico stvari pozabila, vendar pa odzivi iz komisije, tudi mentorja so vzpodbudni in pozitivni. Torej kaj pričakovati? Ničesar. Bo kar bo, saj tako ne bom mogla biti ne razočarana ne preveč presrečna, vendar srečna samo kratkotrajno. To je moj prvi tak dogodek po štirih letih, kjer sem se morala učiti, pripravljati in predstaviti pred komisijo.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti željo po biti med najboljšimi. Ko se zavem, da imam željo po biti med najboljšimi, se ustavim in diham. Zavedam se, da imeti željo je nekaj, realnost pa je nekaj čisto drugega in šele ko bom videla rezultate bom ali bila ali ne bila med najboljšimi. Zavezujem se, da ne razmišljam, ampak se prepustim in vidim realnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti željo, da ne bi bila med najboljšimi. Ko se zavem, da imam željo, da ne bi bila med najboljšimi, se ustavim in diham. Zavedam se, da če si želim imeti nekaj in si hkrati ne želim imeti tistega, da v resnici nimam pojma kaj bi rada in je zato resnično najbolje, da se prepustim in vidim kaj se bo zgodilo, ko bo čas za to. Zavezujem se, da naslednjič ko bom bila v precepu, se usedem, izpišem kaj si želim, oziroma kaj je bolj realno in boljše zame in ne upam in si ne želim stvari, na katere nimam vpliva.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, ali sem bila dovolj uspešna ali ne. Ko se zavem, da razmišljam, ali sem bila dovolj uspešna ali ne, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem dala vse od sebe in to najbolje in največ, kar sem bila zmožna dati v tisti situaciji v tistem trenutku. Samo jaz vem, da sem polovico stvari pozabila povedati, ter tudi samo jaz vem, da sem pred vstopom pred komisijo imela popolnoma prazno glavo, ter je bila za to praznino kriva moja živčnost kateri sem se prepustila, ker mi pač ni bilo vseeno. Zavezujem se, da ne razmišljam kaj je in kaj bo, ko je nekaj konec in sem dala vse od sebe, ter se samo prepustim trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti živčna pred vstopom pred komisijo. Ko se zavem, da sem bila živčna pred vstopom pred komisijo, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem bila živčna zaradi tega, ker sem želela dati vse od sebe in hkrati sem se zavedala, da se nisem dovolj pripravljala, čeprav so bile priprave sestavljene iz dveh delov, predstavitve pred komisijo in izdelkov, ki so bili prototipi mojih slaščic. Predstavitev pred komisijo po moje mi ni najbolje uspela, čeprav sem dobila drugačne odzive, slaščice pa so mi uspele ravno takšne, kot sem si jih želela predstaviti, čeprav tudi pri njih nisem bila najbolj zadovoljna. Zavezujem se, da če sem pripravljena sem pripravljena in ne razmišljam kaj bo in kako bo, ter se prepustim trenutku in nisem živčna.

sreda, 31. maj 2017

177. dan: Javno nastopanje

Prijavila sem se na en natečaj in potem povedo, da bomo mogli, ne samo govoriti pred komisijo, ampak obiskati regionalni radio in govoriti tam o sebi. Panika, težko dihanje, kričanje v sebi, da tega pa že ne bom naredila. Kmalu sem zadihala in se rahlo umirila. Takoj naredila nekaj SF, kjer sem ugotovila, da govorjenje za radio ni tako neznano zame, ker sem to že počela in bo kmalu eno leto od tega. Vendar čeprav sem že imela intervju za spletni časopis, nastopala pred kamero, imela intervju za radio, nastopala pred komisijo in publiko, ter celo snemala vloge imam nenavadno veliko treme, ki se sorazmerno hitro razblini, vendar me preveč ovira vseeno. Poleg tega pa nisem imela pojma o čem govoriti in sem zato seveda vprašala in dobila odgovor. Sedaj se moram samo pripraviti, napisat govor, iti na radio in biti uspešna.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti živčna ker ne vem kaj bi povedala na radiu in ne vem kako tam zgleda. Ko se zavem, da sem živčna ker ne vem kaj bi povedala na radiu in ne vem kako tam zgleda, se ustavim in diham. Zavedam se, da kako tam zgleda sploh ni pomembno, ker je edina pomembna stvar ta, da govoriš v mikrofon, ki pa je pač mikrofon. Kaj pa bom povedala pa si bom napisala in se pripravila pred odhodom na radio, saj tako bom vedela kaj povedati, ne bom živčna in ne bom jecljala in bo zato vsega hitro konec. Zavezujem se, da se ne obremenjujem s stvarmi, ki me onemogočajo, ter se pripravim s stvarmi na katere imam vpliv.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred nastopanjem, ker bi se počutila poraženo, če mi projekt ne bi uspel in če bi me slišal kdo, ki me pozna, da bi me zaradi tega obsojal kako sem nesposobna. Ko se zavem, da imam strah pred nastopanjem, ker bi se počutila poraženo, če mi projekt ne bi uspel in če bi me slišal kdo, ki me pozna, da bi me zaradi tega obsojal kako sem nesposobna, se ustavim in diham. Zavedam se, da je ves projekt samo v moji glavi in nihče ne ve toliko o njem. Tudi to ne, ali ga je mogoče v reali spraviti v prakso ali ne. Poleg tega tudi ni neuspeh, če s projektom ravno ne začnem letos, ampak drugo leto. In tudi če mi resnično ne uspe še nisem nesposobna, saj sem že zaradi tega, ker sem se z idejo prijavila in prišla v finale boljša in bolj uspešna od vseh, ki ne naredijo ničesar. Zavezujem se, da pogledam širše in se zavem koliko znanja in poguma je potrebnega za tak korak, ki sem ga naredila in da tudi če me opravljajo, bodo to delali za mojim hrbtom, to pomeni, da sem pred njimi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, da sem boljša od drugih, ker sem se z idejo prijavila na razpis. Ko se zavem, da razmišljam, da sem boljša od drugih, ker sem se z idejo prijavila na razpis, se ustavim in diham. Zavedam se, da se ne morem primerjati z drugimi, vendar se ne smem niti imeti za slabšo od drugih, Sem le človek z vsemi prednostmi in slabostmi. Zavezujem se, da se ne poveličujem in ne zaničujem s primerjavami z drugimi, ker ima vsakdo drugačne lastnosti, kompetence in znanja.

torek, 30. maj 2017

176. dan: Partnerstvo 6

Smo v časih, ko veze in partnerstva niso dolgi. In razhodi se dogajajo zaradi različnih razlogov. Začetni dnevi so za oba partnerja, ki sta se razšla težki, ter v takih trenutkih se potrebuje ponavadi ob sebi neko osebo, prijatelja ali prijateljico. Ta nas ponavadi poizkuša potolažiti in je ravno tako negativno nastrojena do bivšega, kot sami. Vendar ali je to potrebno ali ne in ali je podporno ali ne.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da moram povedati kolegici vse kar zvem o njenem bivšem, čeprav bi sama ne želela vedeti nič o njem, da bi ga čimprej pozabila in prebolela. Ko se zavem, da verjamem, da moram povedati kolegici vse kar zvem o njenem bivšem, čeprav bi sama ne želela vedeti nič o njem, da bi ga čimprej pozabila in prebolela, se ustavim in diham. Zavedam se, da je včasih obujati preteklost in spominjati človeka na nekoga zelo slabo in ni pošteno do sebe in kolegice, ki se ji odpirajo stare rane. Zavezujem se, da ne govorim stvari drugim, kar sama ne bi hotela slišati in preden povem nekaj naprej premislim, ali je to potrebno deliti z drugimi, ali ne.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna na osebo zato, ker je prizadela drugo osebo. Ko se zavem, da sem jezna na osebo, ker je prizadela drugo osebo, se ustavim in diham. Zavedam se, da moja jeza na osebo, ki meni osebno ni naredila ničesar negativno vpliva name in na vse osebe okoli mene in če sem jezna na določeno osebo reagiram nanjo in ne morem pomagati osebi, ki bi potrebovala moj nevtralen odnos in pomoč. Zavezujem se, da če imata dve osebi problem, morata ga rešiti med seboj in jaz ne smem imeti eno osebo izmed teh dveh za več in drugo za manj, ker samo onadva vesta, kaj je v resnici bilo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pomagati prizadeti osebi tako, da tudi sama reagiram na dejanja osebe, ki je prizadela. Ko se zavem, da si želim pomagati prizadeti osebi tako, da tudi sama reagiram na dejanja osebe, ki je prizadela, se ustavim in diham. Zavedam se, da nihče ne more biti prizadet in ne more nihče nikogar prizadeti, če vmes ni pričakovanj. Če oseba A pričakuje, da bo oseba B z njo vedno, ter dela oseba A vse, da bi osebo B zadržala proti volji, se lahko oseba B odloči in odide. Če pa se obe osebi zavedata, da v vezi nista zato, da bi imeli kake koristi od druge osebe, ampak samo zaradi podpore, skupne dobrobiti in skupne rasti, jo potem tudi odhod druge osebe ne prizadene toliko. Še vedno pa jaz kot oseba C ne morem reagirati in biti jezna na osebo A ali B ali pa podpirati samo osebo A ali B, ker čeprav mi povedo zakaj so se razšli v resnici nimam pravega vpogleda v situacijo. Zavezujem se, da se, če poznam oba partnerja, da se ne postavim na nikogaršnjo stran, ampak sem nevtralna in poizkušam podpirati oba.

sreda, 26. april 2017

175. dan: Partnerstvo 5

In potem poznam enega moškega, ki me je že večkrat pustil na cedilu, nima časa, da bi se dobila, vendar v meni je še vedno prepričanje, da midva spadava skupaj, da če najdem drugega, da ga bom na nek način prevarala, da je zapustil prejšnjo partnerico zaradi mene, čeprav to ni res.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolil se prepričevati, da sem jaz kriva, da se je razšel z bivšo partnerico. Ko se zavem, da se prepričujem, da sem jaz kriva, da se je razšel z bivšo partnerico, se ustavim in diham. Zavedam se, da se je razšel zaradi sebe, ker nisva bila v nikakršnih odnosih, samo prijatelja. Zavezujem se, da se zavedam, da se partnerji ločijo zaradi sebe, ne zaradi mene in nisem kriva za razveze in razhode.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da hoče biti z mano, če v enem letu ni našel več kot 2 h časa, da bi bil z mano, pa še takrat sem srečanje predlagala jaz. Ko se zavem, da verjamem, da hoče biti z mano, čeprav v enem letu ni našel več kot 2 h časa, da je bil z mano, pa še takrat sem srečanje predlagala jaz, se ustavim in diham. Zavedam se, da če bi bil moški pravi in bi želel biti z mano, bi našel čas za srečanje, tako kot najde čas za potovanja v tujino, ali k sorodnikom, ali kar tako. Zavezujem se, da verjamem ljudem, ki pokažejo kaj nameravajo, ne pa samo govorijo kaj bi radi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ga prepričevati in opominjati, da jaz tudi obstajam in si želim srečanja z njim. Ko se zavem, da ga prepričujem in opominjam, da jaz tudi obstajam in si želim srečanja z njim, se ustavim in diham. Zavedam se, da to prepričevanje ne bo prineslo ničesar, ker če se ni zgodilo nič v enem letu, se tudi kasneje verjetno ne bo, jaz pa bom v sebi vedno imela prepričanje, da sem se mu izneverila. Zavezujem se, da če vidim, da človeka ne zanimam, da grem naprej in živim svoje življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila si misliti, da če najdem drugega partnerja, da sem se izneverila njemu. Ko se zavem, da mislim, da če najdem drugega partnerja, da sem se izneverila njemu, se ustavim in diham. Zavedam se, da je minilo dovolj časa, da bi mi lahko pokazal kaj mu pomenim, če mu karkoli pomenim in sedaj je konec, saj z odlašanjem škodujem obema, sebi in njemu. Zavezujem se, da se ne bojim iskati partnerja, da se ne bi izneverila njemu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila si ga želeti, ker me odbija in mi je nedosegljiv. Ko se zavem, da si ga želim, ker me odbija in mi je nedosegljiv, se ustavim in diham. Zavedam se, da na njemu ni ničesar privlačnega, ničesar, kar si ne bi mogla dati sama, tu je samo njegova nedosegljivost, mirnost, prepričanje, da če ne bom z njim, da ga bom razočarala. Vendar to ni moj problem, ampak njegov, saj če bi mu jaz njemu kaj pomenila, bi naredil prvi korak, ki ga delam vedno znova in znova sama. Ker sem sama sebi nedosegljiva, ker bežim pred sabo me on privlači, ki tudi beži pred menoj. Zavezujem se, da se zavedam, da mi ne bo nikoli mogel dati tistega, kar si ne bom mogla dati sama.

ponedeljek, 24. april 2017

174. dan: Partnerstvo 4

Tako si jaz predstavljam partnerstvo. Partnerja, s katerim se bova razumela, se podpirala, se imela rada in si sčasoma ustvarila družino. V težkih trenutkih bi me podpiral in jaz njega. Bila bi skupaj na izletih in potovanjih.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila si predstavljati partnerstvo kot zvezo dveh, ki bivata skupaj in se podpirata v vsakdanjem življenju. Ko se zavem, da si predstavljam partnerstvo kot zvezo dveh, ki bivata skupaj in se podpirata v vsakdanjem življenju, se ustavim in diham. Zavedam se, da živeti skupaj in se podpirati še ni veza, to je samo življenje skupaj. Zavezujem se, da se zavedam, da veza ni samo biti skupaj in se podpirati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila si predstavljati, da je partnerstvo nekaj preprostega in se lahko brez problemov ima partnerja. Ko se zavem, da si predstavljam, da je partnerstvo nekaj preprostega in se lahko brez problemov ima partnerja, se ustavim in diham. Zavedam se, da je partnerstvo nekaj preprostega naše napačno splošno prepričanje, vendar to ni res in morajo biti posamezniki v vezi, da veza deluje stabilni in biti trdni, ne pa imeti preveč svojih problemov, saj če ima eden preveč problemov, potem jih drugi ne bo reševal in zveza bo propadla. Zavezujem se, da v vezo ne bom vstopila dokler se bom zavedala, da imam še preveč problemov, ki bi lahko uničili vezo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila videti moške kot ljudi, ki mi lahko pomagajo v vezi, ali pa me popolnoma uničijo. Ko se zavem, da vidim moške kot ljudi, ki mi lahko pomagajo v vezi, ali pa me popolnoma uničijo, se ustavim in diham. Zavedam se, da me nihče ne more reševati iz mojih problemov in jaz nikogar ne morem reševati iz njegovih problemov če sam noče, hkrati pa me tudi nihče ne more spraviti v negativo, slabo voljo, me poniževati, ali kako drugače grdo ravnati z mano, če sama nočem in ne dovolim, saj za vse kar se dogaja z mano sem odgovorna samo sama. Zavezujem se, da vidim moške kot ljudi enake sebi, ki z mano ne morejo upravljati, če jim jaz ne dovolim.

nedelja, 26. marec 2017

173. dan: Partnerstvo 3

Da spoznaš partnerja moraš komunicirati z veliko potencialnimi kandidati, pa tudi z moškimi, ki so daleč od potencialnih kandidatov. Do komunikacije pride po večini čisto spontano, vendar pa moja prepričanja v glavi in moje takratno počutje vpliva na samo komunikacijo z morebitnimi partnerji. Ker pa nekaterim moškim že na začetku določim pozicijo, da jih ne bom sprejela bližje, da so čudni, mogoče arogantni, premladi ali prestari, se do njih obnašam vzvišeno in sem napadalna, čeprav ni potrebe po tem, saj bi lahko, no bolje bi bilo se z vsemi pogovarjati enakovredno, ter čeprav jim ne dam možnosti, oz si ne želim iti v kako prijateljstvo z njimi, jih jemati kot prijatelje. Vendar po izkušnjah sodeč, lahko tako prijaznost vzamejo več kot samo prijazno prijateljstvo in pričakujejo kaj več, čeprav namen mirnega in prijaznega pogovora ni v tem.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti predsodke o moških še preden sem jih resnično spoznala. Ko se zavem, da imam predsodke o moških še preden jih resnično spoznam, se ustavim in diham. Zavedam se, da ne morem ugotoviti po imenu, priimku, vzdevku, parih fotografijah in nekaj objavah na FB kdo je moški in ali je primeren za partnerja, zato je bolje, da se do njih obnašam prijazno, tudi če ne zgleda na prvi pogled, da je oseba primerna za partnerja, saj je lahko samo prijatelj. Zavezujem se, da ne naredim mnenja o osebi še preden jo dodobra spoznam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati, da bodo vsi moški mojo prijaznost razumeli napačno in zaradi tega želeli kaj več kot jim lahko dam. Ko se zavem, da predvidevam, da bodo vsi moški mojo prijaznost razumeli napačno in zaradi tega želeli kaj več kot jim lahko dam, se ustavim in diham. Zavedam se, da po enem primeru ne morem posploševati, ker je vsak posameznik drugačen. Nekateri vzamejo prijaznost kot prijateljstvo, drugi pa če si do njih napadalen predvidevajo, da si jih želimo, vendar to je potrebno videti drugače od posameznika do posameznika in pri vsakem ravnati tako, kakršen rezultat si želimo. Zavezujem si, da ne posplošujem in najprej poizkušam sogovornika spoznati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti do moških vsiljiva in iskati pri njih pozornost. Ko se zavem, da sem vsiljiva in iščem pri moških pozornost, se ustavim in diham. Zavedam se, da tudi moški pri meni iščejo pozornost, ki jo največkrat ne morem ali ne želim dati, so pa nekatere izjeme, pri katerih iščem pozornost. Tiste osebe mogoče mi niso najbolj vizualno privlačen, vendar njihov odnos do mene me ne odbija, ampak privlači in se jim lahko zaupam. Z njimi komuniciram po večini normalno in spodobno. Zavezujem se, da nisem vsiljiva in ne iščem pozornosti, ampak si jo dam sama.

sreda, 15. marec 2017

172. dan: Partnerstvo 2

Ali sem pripravljena na vezo, ali naj raje pustim vse skupaj in ostanem samska? Verjetno ni veliko ljudi, ki se to sprašujejo, ampak si želimo kar na silo v vezo, ker nam bo bolje v vezi, kot sedaj, ko smo samski. Pa je res temu tako? No pa poglejmo.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da bo bolje, če grem v vezo, kot če sem samska. Ko se zavem da verjamem, da bo bolje, če grem v vezo, kot če sem samska, se ustavim in diham. Zavedam se, da v vezi nisem pomembna samo jaz in se moram prilagajati sebi in partnerju in biti boljša od sebe, ter če partner ni pravi, potem namesto da pride do napredka in rasti v vezi, prihaja do prepirov in končanja veze prehitro. Zavezujem se, da se ne obremenjujem in silim prehitro v vezo, sploh če nisem prepričana o tem, da mi bo v vezi bolje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da mi bo v vezi bolje in bova s partnerjem lažje reševala vse težave in probleme. Ko se zavem, da verjamem, da mi bo v vezi bolje in bova s partnerjem lažje reševala vse težave in probleme, se ustavim in diham. Zavedam se, da v vezi ne moreva reševati skupaj težave, ki jih v vezo prineseva od zunaj, ampak je v vezi sproti pojavi toliko težav, ki jih je potrebno reševati sproti, da če posameznika v vezi nista dovolj stabilna, veza kmalu propade. Zavezujem se, da prvo rešim svoje največje težave, potem pa razmišljam o vezi in partnerju.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da ko bom v vezi, bodo moji problemi izpuhteli in mi ne bo potrebno jih reševati. Ko se zavem, da verjamem, da ko bom v vezi, bodo moji problemi izpuhteli in mi ne bo potrebno jih reševati, se ustavim in diham. Zavedam se, da problemi so in bodo, dokler jih ne bom rešila, ne pa samo potisnila nekam v ozadje, saj se bodo tako samo nabirali in nabirali in ko bo že dovolj drugih problemov, bodo tudi moji stari problemi udarili na plano in povzročili kupe problemov. Zavezujem se, da bistvene in največje probleme rešim prej, preden grem v vezo, saj ko bom v vezi za to ne bo časa.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da je veza rešitev edinega problema, ki ga imam in to je osamljenost. Ko se zavem, da verjamem, da je veza rešitev edinega problema, ki ga imam in to je osamljenost, se ustavim in diham. Zavedam se, da človek ne more biti osamljen, če se ima rad, se spoštuje, če zna biti sam. Če človek misli, da je osamljenost njegov edini problem, potem mora pogledati vase in ugotoviti, da je ta osamljenost povezana s čem drugim, naprimer željo po pozornosti željo po ugajanju, željo po razkazovanju. Zavezujem se, da veza ni rešitev za mojo osamljenost, ampak ugotovim, s čem je povezana ta osamljenost, ki jo čutim in delam na tem.

torek, 21. februar 2017

171. dan: Partnerstvo 1

V zadnjem času se ponovno srečujem z dogodki, ko mi moški, fantje obljubljajo, ter potem ne pridejo ob dogovorjenem času, spreminjajo čas, nazadje pa kar ignorirajo in so nedosegljivi. Vem, da sem k temu pripomogla tudi sama.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila siliti v moškega, kdaj pride, če pride, zakaj ne pride. Ko se zavem, da silim v moškega kdaj pride, če pide, zakaj ne pride, se ustavim in diham. Zavedam se, da če bi imeli namen priti, bi prišli brez izgovorov. Zgodi se, da pride nekaj vmes, vendar da to pride vsakič, ko se nameravava dobiti, pa to pomeni njegovo nezainteresiranost in je najbolje se umirit in živeti dalje, saj če si slučajno premisli lahko telefonira. Zavezujem se, da ne silim v moške če zamujajo ob dogovorjenem času, ali če jih ni, ter jih ne kličem, ampak živim v tem trenutku in diham in sem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila siliti v moške, da bi se dobili, čeprav niso zainteresirani glede tega. Ko se zavem, da silim v moške, da bi se dobili, čeprav niso zainteresirani glede tega, se ustavim in diham. Zavedam se, da bolj ko bom silila v moške, večji odpor bo nastal in s tem tudi večja verjetnost, da me bodo nazadnje ignorirali ali blokirali na socialnih omrežjih. Zavezujem se, da ko vidim odpor, ker priveč pritiskam na moške, se ustavim, zadiham in stopim par korakov nazaj, ter ne silim vanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da če bom dobila dovolj pozornosti moških, da je večja verjetnost, da se dobimo v živo. Ko se zavem, da verjamem, da če bom dobila dovolj pozonosti moških, da je večja verjetnost, da se dobimo v živo, se ustavim in diham. Zavedam se, da s siljenjem v ljudi in iskanjem pozornosti ne bom pidobila pozonosti pravih moških, ki jih iščem Na tak način bom našla samo tiste, ki iščejo sex, česar pa si v tem trenutku ne želim kot prioriteto. Raje bi spoznala osebo s katero bi se ujemala, razumela, pogovarjala. Ti pa bežijo pred ženskami, ki se ponujajo. Zato moram najprej postati to, kar v resnici sem oz želim biti, ter šele nato iskati pravega partnera. Zavezujem se, da namesto, da iščem partnerja in iščem njihovo pozonost, delam na sebi in skušam biti v trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se imenovati lovača, ker iščem pozonost moših na neprav način. Ko se zavem, da se imenujem lovača, ker iščem pozornost moških na neprav način, se ustavim in diham. Zavedam se, da tudi če bom govorila o sebi grdo, da to ne bo pomagalo izboljšati stanja v tem trenutku. Za izboljšanje stanja moram postati to, kar si želim biti, človek, ki bom dovolj sama sebi, brez žalitev in ponoževanj sama sebe. Šele nato bom lahko brez večjih problemov našla partnerja, če ga bom že iskala oz želela imeti. Zavezujem se, da namesto da si govorim grde besede o tem kaj naj bi bila, je bolje, da živim tisto, kar si želim biti, ter imam najprej rada sebe.

sobota, 18. februar 2017

170. dan: Partnerstvo

T tem času vsi mladi težijo k partnerstvu, saj nočejo/mo biti sami, ker si sami sebi nismo dovolj, nismo dovolj vredni da bi bili sami in samski nismo dovolj vredni v družbi. Zato želimo vezo. Poleg veze pa želimo intimo, ki je za nekatere še pomembnejša kot sama veza.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da moram biti v vezi. Ko se zavem, da se prepričujem, da moram biti v vezi, se ustavim in diham. Zavedam se, da vez je lahko veliko in najpomembnejša veza je veza s seboj. Najprej moram ustvariti pristno vezo s seboj, se povezati s sseboj, se imeti rada, šele nato lahko grem v vezo z drugo osebo, ki je stabilna tako kot sama v tistem trenutku. Zavezujem se, da ko opazim, da iščem vezo, se ustavim, diham in ugotovim, kaj ne vidim pri sebi, ka mislim, da lahko dobim od drugih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti manj vredno, ker nisem v vezi. Ko se zavem, da se počutim manj vredno, ker nisem v vezi, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to samo moje prepričanje in nihče me nima za manj vredno, ampak so to samo moje predstave in moje dojemanje okolice. V resnici se sama ne počutim manj vredno, ampak ljudi, ki so v vezi jemljem kot boljše, več vredne v primerjavi z mano. Zavezujem se, da se ne primerjam z ljudmi okoli sebe v relaciji superiornost/inferiornost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti/videti ljudi v vezah kot superiorne. Ko se zavem, da verjamem/vidim ljudi v vezah kot superiorne, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsi ljudje, ali smo v vezi ali ne, smo enakopravni in ljudje v vezi niso nekaj več kot jaz in samski ljudje nismo nekaj manj kot tist v vezi. Zavezujem se, da ljudi v vezi ne jemljem kot nekaj več, saj ne morem vedeti zakaj so v vezi, ter tudi oni imajo svoje izzive in težave.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila govoriti, da ne iščem partnerja, vendar vsa moja dejanja namigujejo na to, da ga iščem. Ko se zavem, da govorim, da ne iščem partnerja, vendar vsa moja dejanja namigujejo na to, da ga iščem, se ustavim in diham. Zavedam se, da moja nezavedna dejanja povedo več, kot želim sporočiti javnosti in ravno ta dejanja, te misli, ki si jih ne zavem, pošljejo pravo, vendar ravno drugačno informacijo, kot si želim v svet. Zato moram delovati bolj umirjeno, Paziti kakšne signale pošiljam v okolico in manj iskati pozonosti moškega spola. Zavezujem se, da v družbi moških se umirim in diham, ter sporočam s svojo mimiko in besedami sporočiti to, kar govorim, da si želim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o partnerstvu z nekom, čeprav nimam niti sebe dovolj rada, da bi šla s seboj v pravo partnerstvo. Ko se zavem, da razmišljam o partnerstvu z nekom, čeprav nimam niti sebe dovolj rada, da bi šla s seboj v pravo partnerstvo, se ustavim in diham. Zavedam se, da moram se najprej imelti sama dovolj rada, se spoznati, ugotoviti kaj si želim, kaj lahko dajem in kaj lahko sprejemam, šele nato grem lahko prvo v partnerstvo s seboj, ter ko sem dovolj stabilna, še v partnerstvo z drugo osebo. Zavezujem se, da v povezavi s partnerstvom z drugo osebo ne prehitevam in delam korak po koraku, dokler ni pravi čas za to, ali pa tudi če ne pride do partnerstva z drugo osebo.

torek, 31. januar 2017

169. dan: Menstruacija 3

Nadaljevanje s predelovanjem članka:
Očiščenje nečiste ženske
Razlaga o nečistosti menstrualne krvi, ki je usodno zaznamovala nadaljnjo zgodovino ženske menstruacije, pripada filozofu Pliniju (23–79 n. š.).
Menil je, da je menstrualna kri snov, iz katere je oblikovan otrok. Plinij je sklepal, da se kri izloči in je zato nečista, če ne pride do nosečnosti, pri kateri bi se tekočina koristno uporabila.
S tem dognanjem se je strinjala tudi tako pomembna medicinska avtoriteta, kot je bil Galen. Iz tega je seveda sledilo, da je ženska kot ‘nosilka’ nečiste krvi za dolgo obdobje postala prav tako nečista, pravzaprav bitje z napako.
Takšna in podobna ‘veleumna dognanja’ antičnih modrecev o menstruaciji in ženski z menstruacijo so služila kot neizčrpen vir navdihov tudi mlajšim srednjeveškim mislecem.
Podobno so pozornost posvečali razglabljanju o prepovedih, ukrepih in nasvetih, kako se izogniti grožnji in škodi, ki jo povzroča ženska z menstruacijo za okolico. Prav nikogar pa na primer ni zanimalo žensko počutje v času, ko je imela menstruacijo, in njene morebitne tegobe. Skoraj nič ni znanega o ženskem ravnanju oz. higieni med menstrualnimi dnevi.
Krščanstvo je menstruacijo tako kot vse ostale bolezni povezalo z grehom. Za kazen izvirnega greha si je Eva pridelala mesečno krvavitev, postala je njeno vsakomesečno prekletstvo in hkrati svarilo Vsemogočnega vsem pripadnicam Evinega spola.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da je ženska z menstruacijo nečista ženska. Ko se zavem, da verjamem, da je ženska z menstruacijo nečista ženska, se ustavim in diham. Zavedam se, da je najprej potrebno ugotoviti, kaj pomeni beseda nečista. Takrat so neuporabno kri, ki se izloči poimenovali nečista, ker če bi bila čista, bi prišlo do nosečnosti in bi se tako porabila. Torej kri ni nečista in odvečna, ter je nekako prišlo do napačnega poimenovanja, ki je imel in še vedno ima posledice. Zavezujem se, da je kri samo posledica luščenja maternice in ni ne čista ali nečista, ampak kri.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da je ženska z menstruacijo bitje z napako. Ko se zavem, da verjamem, da je ženska z menstruacijo bitje z napako, se ustavim in diham. Zavedam se, da je vsak človek ne glede na spol enako nepopolno, ker ni nobene nepopolnosti v menstruaciji, ampak je večina nepopolnosti v naših umih in našem delovanju. Zavezujem se, da se zavedam, da ženske nismo nič manj popolne, če imamo menstruacijo, kot moški.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da je menstruacija greh in prekletstvo, ter svarilo ženskam, hkrati pa moške ni zanimala higiena in počutje žensk v tistem obdobju. Ko se zavem, da verjamem, da je menstruacija greh in prekletstvo, ter svarilo ženskam, hkrati pa moške ni zanimala higiena in počutje žensk v tistem obdobju, se ustavim in diham. Zavedam se, da so tako želeli moški narediti ženske manj vredne od njih samih, ter jim pripisati grehe, ki to sploh niso, saj imeti menstruacijo ni nekaj slabega, ampak dobrega. Zavezujem se, da se zavedam, da je menstruacija pomembna stvar v življenju ženske.

nedelja, 29. januar 2017

168. dan: Menstruacija 2

Nadaljujmo s temo o menstruaciji in predelovanjem članka. Sledi naslednji odstavek.
Strupena moč menstruacije
Prepričanje, da je ženska z menstruacijo okolici nevarna in da menstrualna tekočina prinaša celo vrsto težav, je bilo razširjeno že v antičnih časih.
Aristotel je na primer trdil, da naredi odsev ženske, ki ima menstruacijo, ogledalo motno, in začara tistega, ki se vanj pogleda. Celo ostre predmete spreminja v tope.
Filozof Plinij je imel menstrualno kri za usodni strup, ki semenom odvzame plodnost.
Pes, ki pride v stik z menstrualno tekočino, naj bi poblaznel.
Ženska naj bi bila s svojo menstrualno močjo sposobna odgnati nevihte, močne vetrove in strele.
Hindujci so verjeli, da moški izgubi svojo moč, energijo in modrost, če se približa ženski z menstruacijo.
Nekatere angleške ženske še danes verjamejo, da se mleko, ki je prišlo v stik z žensko, ki ima menstruacijo, ne da predelati v maslo.
Zarathustra je menstruacijo razlagal kot delo hudiča in njegovih temnih sil. Nekatera plemena v Afriki verjamejo, da bo krava, katere mleko pije ženska z menstruacijo, umrla.
Vietnamske ženske v času menstruacije niso smele priti v stik z opijem, ker naj bi postal grenak, na Sumatri jim je bilo prepovedano stopiti na riževa polja.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da nekatere vraže, ki so nastale v povezavi z menstruacijo pri različnih narodih veljajo. Ko se zavem, da verjamem, da nekatere vraže, ki so nastale v povezavi z menstruacijo pri raličnih narodih veljajo, se ustavim in diham. Zavedam se, da so te vraže, takrat so bile to kar teorije, nastale, ker niso moški poznali delovanje žensk in pravo moč menstruacije, ki ni tako strupena in slaba, kot so mislili, da je. Zavezujem se, da teorije preden verjamem vanje, preverim.

Odpustim si, da sem spejela in si dovolila verjeti, da nekatere teorije oz vraže ne bodo nikoli izginile, pa čeprav poznamo menstruacijo in njeno delovanje že skoraj popolnoma. Ko se zavem, da verjamem, da nekatere teorije oz vraže ne bodo nikoli izginile, pa čeprav ponamo menstruacijo in njeno delovanje že skoraj popolnoma, se ustavim in diham. Zavedam se, da nekatera ljudstva še vedno ne poznajo novejših, znanstvenih spoznanj, ampak živijo daleč od razvitih civilizacij, kjer je gonilna sila razvij in raziskovanje, ter razlaganje stvari, ki jih ne poznamo dobro. Zavezujem se, da ne razmišljam katera civilizacija razmišlja kaj o razlagi menstruacije, ampak živim tukaj in zdaj in tudi menstruacijo doživljam nekaj, kar ima vsaka ženska.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da mogoče pa vse vraže res niso tako za lase privlečene in mogoče celo držijo. Ko se zavem, da verjamem, da mogoče pa vse vraže res niso tako za lase privlečene in mogoče celo držijo, se ustavim in diham. Zavedam se, da bi morala vsako vražo, trditev preveriti in šele takrat bi vedela, ali držijo ali ne. Ker pa večina trditev zgoraj po osnovni logiki ne drži, trdim, da trditve zgoaj nimajo nobene znanstvene podlage in so na tak način moški ženske kaznovali, ker niso in ne poznajo delovanja žensk in menstruacije. Zavezujem se, da če mi ni jasno, ali nekaj trditev drži ali ne, jo preverim.