177. dan: Javno nastopanje

Prijavila sem se na en natečaj in potem povedo, da bomo mogli, ne samo govoriti pred komisijo, ampak obiskati regionalni radio in govoriti tam o sebi. Panika, težko dihanje, kričanje v sebi, da tega pa že ne bom naredila. Kmalu sem zadihala in se rahlo umirila. Takoj naredila nekaj SF, kjer sem ugotovila, da govorjenje za radio ni tako neznano zame, ker sem to že počela in bo kmalu eno leto od tega. Vendar čeprav sem že imela intervju za spletni časopis, nastopala pred kamero, imela intervju za radio, nastopala pred komisijo in publiko, ter celo snemala vloge imam nenavadno veliko treme, ki se sorazmerno hitro razblini, vendar me preveč ovira vseeno. Poleg tega pa nisem imela pojma o čem govoriti in sem zato seveda vprašala in dobila odgovor. Sedaj se moram samo pripraviti, napisat govor, iti na radio in biti uspešna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti živčna ker ne vem kaj bi povedala na radiu in ne vem kako tam zgleda. Ko se zavem, da sem živčna ker ne vem kaj bi povedala na radiu in ne vem kako tam zgleda, se ustavim in diham. Zavedam se, da kako tam zgleda sploh ni pomembno, ker je edina pomembna stvar ta, da govoriš v mikrofon, ki pa je pač mikrofon. Kaj pa bom povedala pa si bom napisala in se pripravila pred odhodom na radio, saj tako bom vedela kaj povedati, ne bom živčna in ne bom jecljala in bo zato vsega hitro konec. Zavezujem se, da se ne obremenjujem s stvarmi, ki me onemogočajo, ter se pripravim s stvarmi na katere imam vpliv.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred nastopanjem, ker bi se počutila poraženo, če mi projekt ne bi uspel in če bi me slišal kdo, ki me pozna, da bi me zaradi tega obsojal kako sem nesposobna. Ko se zavem, da imam strah pred nastopanjem, ker bi se počutila poraženo, če mi projekt ne bi uspel in če bi me slišal kdo, ki me pozna, da bi me zaradi tega obsojal kako sem nesposobna, se ustavim in diham. Zavedam se, da je ves projekt samo v moji glavi in nihče ne ve toliko o njem. Tudi to ne, ali ga je mogoče v reali spraviti v prakso ali ne. Poleg tega tudi ni neuspeh, če s projektom ravno ne začnem letos, ampak drugo leto. In tudi če mi resnično ne uspe še nisem nesposobna, saj sem že zaradi tega, ker sem se z idejo prijavila in prišla v finale boljša in bolj uspešna od vseh, ki ne naredijo ničesar. Zavezujem se, da pogledam širše in se zavem koliko znanja in poguma je potrebnega za tak korak, ki sem ga naredila in da tudi če me opravljajo, bodo to delali za mojim hrbtom, to pomeni, da sem pred njimi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, da sem boljša od drugih, ker sem se z idejo prijavila na razpis. Ko se zavem, da razmišljam, da sem boljša od drugih, ker sem se z idejo prijavila na razpis, se ustavim in diham. Zavedam se, da se ne morem primerjati z drugimi, vendar se ne smem niti imeti za slabšo od drugih, Sem le človek z vsemi prednostmi in slabostmi. Zavezujem se, da se ne poveličujem in ne zaničujem s primerjavami z drugimi, ker ima vsakdo drugačne lastnosti, kompetence in znanja.