torek, 20. oktober 2015

135. dan: Nepopolna komunikacija

Včeraj sem pisala, kako me ljudje kljub temu, da jim večkrat razložim neko stvar ne razumejo. No, tam sem pisala, da me ne razumejo kaj želim povedati, tudi če povem vse informacije. Vendar imam sama še nek drug problem, ki ga opazijo drugi ljudje v pogovoru z mano. Namreč ponavadi pišem tako, da ne povem vseh informacij, ki so potrebne za normalno komunikacijo. Včasih jih namenoma spustim, da bi me povprašali po njih, spet drugič pa nenamerno. V primeru, da opazim, da sem nekatere informacije v pogovoru ali pri pisanju izpustila, jih dodatno napišem. Vem, da to izpuščanje podatkov ni dobro, saj sama, tudi če imam vse podatke, ponavadi še vedno zastavim kakšno podvprašanje, ker imam občutek, da ne vem vsega.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati, da bodo ljudje ugibali ali pa me spraševali, če ne povem določenih informacij. Ko se zavem, da pedvidevam, da bodo ljudje ugibali ali pa me spraševali, če ne povem določenih informacij, se ustavim in diham. Zavedam se, da biti skrivnosten človek ljudem ni všeč. Ljudje si želijo odkritost, saj jim že mediji veliko skrivajo. Zato če si skrivnosten človek, ter se greš skrivalnice s tem nič ne pidobiš, prej izgubiš. Zavezujem se, da ne skrivam podatkov, da me bodo spraševali po njih ali jih ugotavljali, ampak jim če že želim, da ugibajo zastavim konkretno vprašanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati, da me bodo ljudje že razumeli, čeprav ne napišem vsega, kar bi morala. Ko se zavem, da predvidevam, da me bodo ljudje razumeli, čeprav ne napišem vsega, kar bi morala, se ustavim in diham. Zavedam se, da mi ljudje ne znajo brati misli ali sklepati iz nekaj podatkov kaj sem jim v resnici želela povedati. Zavezujem se, da ko podajam neke informacije, se ustavim in diham, ter tako ustavim misli, saj tako bom se lažje skoncentrirala kaj pišem in podala dovolj in prave informacije, ter tako ne bo potrebno sogovornikom zastavljati dodatnih vprašanj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati pozornost tako, da nisem podala vseh informacij, ki bi bile potrebne za to, da bi me sogovorniki razumeli. Ko se zavem, da iščem pozornost tako, da ne podam vseh informacij, ki bi bile potrebne za to, da bi me sogovorniki razumeli, se ustavim in diham. Zavedam se, da iščem pozornost na različne načine, ker si nisem sama sebi dovolj. Poizkušam dobiti sogovornike, ker mi je dolgčas, ker se ne znam ukvarjati sama s seboj in iščem pogovor, ter moj um išče energijo. Najbolje je v tem primeru se lepo posvetiti zavestnemu dihanju in fizičnemu delu. Zavezujem se, da ko se zavem, da iščem pozornost, se posvetim zavestnemu dihanju in fizičnemu delu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila dajati nepopolne podatke, da me sprašujejo po njih zato, da sem v središču pozornosti. Ko se zavem, da dajem nepopolne podatke, da me sprašujejo po njih zato, da sem v središču pozornosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da lahko v središče pozornosti, do prepoznavnosti ali do klepeta pridem tudi na drugačen način in sicer, da ne vzbujam pozornosti, se pogovarjam o temah, ki zanimajo vse vpletene v pogovor, govorim z namenom, da nekaj povem, ne pa zato da govorim in podobne stvari. Zavezujem se, da se opazujem in ko opazim, da si želim biti v središču pozornosti, se ustavim in diham, ter premislim, ali naj neko stvar objavim, komentiram, odgovorim nanjo, ali je to samo želja po pozornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila govoriti in pisati prehitro, preden pomislim, ali sem podala vse pomembne informacije, ter ali sem dala prave in zadovoljive informacije. Ko se zavem, sa govorim in pišem prehito, preden pomislim, ali sem podala vse pomembne informacije, ter ali sem dala prave in zadovoljive informacije, se ustavim in diham. Zavedam se, da naše misli so zelo hitre in če govoriš jih težko ustaviš, lažje jih ustaviš tako, da pišeš, vendar še vedno so lahko prehitre in ovirajo pri normalni komunikaciji. Že tako prihaja do napačnih interpretacij, ker ima vsak človek drugačno interpretacijo iste besede in različno reagira na besedo, čeprav so besede nevtralne, potem pa če se še ne pove vsega, tako kot je bilo, je ali bo, prihaja do velikih napak pri komunikaciji in to lahko preprečimo samo z dobro komunikacijo, to je, da se pove vse podatke, tako pomembne, kot nepomembne, ter za razlago besed, za katere nisem prepričana, preveri v slovarju. Zavezujem se, da se pri govoru ali pisanju ustavim, ustavim prehitre misli, ter podam vse informacije, ki jih poznam, ne pa samo tiste, za katere mislim, da bi utegnile sogovornika zanimati.

ponedeljek, 19. oktober 2015

134.dan: Ti nimaš prav

V zadnjem času sem pogosto v konfliktih in sicer z osebami, ki mislijo drugače kot jaz. Najpogosteje pidem v reakcijo, ko se osebi pove določena stvar več kot enkrat, ter se mi zdi, da oseba ignorira, ne bere/posluša, ali pa provocira ker misli, da je samo tako, kot ve in misli ta oseba prav. Najbolj me spravi v reakcijo, če oseba trdi nekaj, kar nisem rekla, ali pa sem bila napačno razumljena in to ne samo enkrat, ampak večkrat zapovrstjo.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila reagirati na ljudi, ki me napačno razumejo, me ne poslušajo, napačno interpretirajo, trdijo nekaj, kar nisem rekla, me provocirajo. Ko se zavem, da si dovolim reagirati na ljudi, ki me napaččno razumejo, me ne poslušajo, napačno interpretirajo, trdijo nekaj, kar nisem rekla, me provocirajo, se ustavim in diham. Zavedam se, da so to samo moje predstave in moram sama sebe kontrorirati, kako bom reagirala in se ustaviti še predno reagiram, namesto da sodelujem v umu. Zavezujem se, da naslednjič, ko opazim, da reagiram se ustavim, diham, ter poizkusim z drugo temo, ali čem podobnim, da sploh ne pride do take ali podobne situacije, kjer bi kateri koli od sodelujočih v pogovoru prišel do reakcije.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila priti v konflikt z drugače mislečimi osebami. Ko se zavem, da sem v konfliktu z drugače mislečimi osebami, se ustavim in diham. Zavedam se, da ima vsak človek pravico do svojega mnenja, ter mnenje vsakega spoštujem, vendar ko za neko stvar, za katero nima nekega dokaza ali logične razlage trdi, da je čista resnica, ne morem, da mu ne bi razložila, da temu ni tako, vendar ravno v tem primeru ne pride do konflikta. Zavezujem se, da če se z neko osebo ne strinjam, ji razložim kaj mislim jaz, vendar če želi še vedno me nekaj prepričevati, se ustavim, diham in distanciram od pogovora.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila prepirati se z osebami, ki drugače mislijo kot jaz. Ko se zavem, da se prepiram z osebami, ki drugače mislijo kot jaz, se zaustavim in diham. Zavedam se, da s prepirom ne bom rešila ničesar, ampak samo še poslabšala situacijo, ki pa je že v osnovi napeta, saj nihče ne bo popustil, torej v tem primeru se moram jaz umiriti, se zavesti situacije in umiriti vse skupaj, saj sem ponavadi tisti človek, ki bi moral to opaziti in pravilno reagirati. Zavezujem se, da se ne prepriram, če pa že pride do prepira, moram se zavedati situacije in poskrbeti, da se umirim in ustavim prepir.

ponedeljek, 5. oktober 2015

133. dan: Energijsko zdravljenje narave

Včeraj sem med sprehodom po gozdu dobila preblisk. Spomnila sem se, da leto pa še nekaj mesecev nazaj, ko je bil žled, so bili vsi zgroženi nad uničenjem. Veliko ljudi je hotelo pomagati naravi, da se čimprej pobere. Nekateri ljudje so hiteli s podiranjem dreves, da bi rešili ostala drevesa pred propadanjem, ostali so pogozdovali, tretji pa so delali energijska zdravljenja narave. Tisti, ki so delali fizično, torej pogozdovali in podirali, kar je bilo za podreti so naredili dobro delo. Tisti, ki so pogozdovali, do v gozd vnesli nove rastline, ki bodo rasle počasi in bo čez nekaj let to območje postalo spet gozd.

Tisti, ki so podirali, so preprečili širitev zajedalca, ki mu pravimo lubadar. Vendar lubadar se je vseeno razpasel. Da, glavni krivci so tisti, ki niso pospavili podrta in slaba drevesa. Vendar se sprašujem, ali so ljudje, ki so energijsko zdravili naravo jo res kaj pozdravili. So res naredili vsaj kaj malega, da se je narava opomogla, ali pa je bilo to njihovo prizadevanje izguba časa. Sama pravim, da je bilo to zdravljenje izguba časa, saj se je narava sama pobrala, kolikor se je lahko. In dokaz so ravno lubadarji, saj če bi bilo kaj na tem zdravljenjem, ne bi prišlo do tolikšnega sušenja dreves, kot prihaja sedaj. Lubadar je začel svojo pot pri podrtih drevesih, nato pa nadaljeval na manj odporna drevesa, ter se širi tudi na zdrava drevesa, ki počasi izgubljajo moč. 

Torej, ali še vedno verjamete, da energijsko zdravljenje narave deluje, ali je bolje iti v gozd in narediti nekaj konkretnega, fizičnega. Jaz sem za fizično. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da energijska zdravljenja delujejo. Ko se zavem, da verjamem, da energijska zdravljenja delujejo, se ustavim in diham. Zavedam se, da edina energija, ki deluje kjerkoli je energija fizičnega dela, saj tako lahko naredimo ali največ škode, lahko pa tudi koristi, kaj je seveda najboljše. Zavezujem se, da če vidim, da karkoli potrebuje pomoč, ne bom mu dajala pozitivne energije, ampak stopim do tam in naredim nekaj fizičnega, nekaj obvežem, stisnem, popustim, posadim ali odrežem.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dovolila bolj se fizično angažirati pri pomoči pri okrevanju narave. Ko se zavem, da se se premalo fizično angažirala pri pomoči pri okrevanju narave, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsako posajeno drevo, pomoč gozdarjem pri lažjih opravilih ali kmetom je boljša, kot samo gledanje in upanje, da se bo narava kmalu pobrala, ker ji pošiljamo zdravilno energijo. Zavezujem se, da se ob podobnih primerih bolj fizično angažiram in naredim konkretne stvari za izboljšanje situacije.

nedelja, 4. oktober 2015

132. dan: Partnerska veza

Sem v nekem čudnem obdobju, ko ne vem kaj bi sama s seboj. Sem v obdobju, ko imam preveč problemov sama s seboj, saj sem jih začela videti, spoznavati in odpravljati. Za silo sem zmanjšala potrebo po pozornosti, torej tudi po partnerjih, vendar še vedno ne dovolj. Sem pa dva meseca nazaj spoznala enega moškega, s katerim sva postala, nimam pojma kaj. Po eni strani si želim biti z njim v vezi, po drugi bi ga rada pustila. Pa bojim se ga pustiti, ker ga ne bi rada prizadela, če pa bom jaz vztrajala, pa se bom sama počutila ujeto. Poleg tega pa imam še toliko, tako negativnih, kot pozitivnih spominov, ki mi zamegljujejo realen pogled na situacijo. Osebi J sem že povedala kar si mislim, vendar občutek imam, da me sploh ni razumel, ker niti sama se ne razumem in se mi trenutno niti ne sanja kaj bi rada z njim in od njega.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah nad reakcijami J-ja, če mu povem, da z njim nočem v vezo, saj še vedno lahko ostaneva prijatelja in se lahko ščasoma prijateljstvo razvije v vezo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila kolebati ali naj ostanem v takem odnosu z J kot ga imam sedaj, ali naj vse skupaj prekinem, saj tak odnos, kot ga imava sedaj, je samo občasno pogovarjanje po telefonu, saj se mi zdi razdalja, ki je med nama prevelika in mi je škoda časa in denarja zapravljati za nekaj, za kar ne vem ali bo obstalo ali ne, vendar ga nočem razočarati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, da je razdalja pomemben faktor, saj če sta partnerja za to, bosta vse naredila, da si bosta bližje, to pa so klici, sporočila, video pogovori, pa tudi obiski. Tudi veze, kjer je med partnerji večja razdalja obstanejo, če je interes iz obeh strani, vendar pri tej vezi se zdi, da ni prave energije, saj je edina komunikacija med nama preko telefonskih klicev, kar pa se meni osebno zdi veliko premalo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imela slabo vest v primeru, da bi ga zapustila, saj nočem da bi trpel. Do sedaj sem večino vez končala jaz, v zadnjem času pa vezo prekinejo moški, to pa mene na nek način boli, ter nočem takih bolečin povzročati drugim, ker meni se je uspelo pobrati, za njega pa nisem prepričala, da se mu bo uspelo v solidnem času pobrati in zaživeti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila skrbeti kako bo reagiral, če bi se odločila, da nočem v vezo z njim, saj si želim ostati z njim v korektnih odnosih in ne veljati za slabo osebo, ki takoj, ko ni po njeno prekine vezo, ker nisem takšna. Zadnja daljša veza je trajala predolgo, saj je bila mučenje zame, ker nisem videla očitnega in sicer, da takratnem partnerju ne pomenim dovolj, saj so mu bile nekatere stvari pomembnejše tudi po preteku dveh let, ko sva bila v vezi. Take veze nočem več imeti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila izogibati se intimnim odnosom, ker mi preprosto ni do njih in to zaradi neke osebe, s katero sem želela biti intimna, kasneje pa me je razočaral in kot kaže si še vedno želim biti z njim, čeprav obenem ne želim več biti z njim. Končati moram umske igre okoli njega, ga pozabiti in začeti živeti življenje brez takih ljudi, ki me ovirajo pri mojem razvoju.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati kako naj se odločim in kaj naj storim, glede tega, ali naj grem v vezo ali ne, čeprav bi morala samo poslušati sebe in pogledat realno na vso situacijo in rešitev pride sama od sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne vedeti kaj bi rada od sebe in kaj si želim, saj to bi mi moralo biti jasno. Čeprav sem v obdobju, ko se mi je življenje tako spremenilo, ko sem si tako izboljšala kvaliteto življenja, odpravila probleme, no veliko problemov, ki so me ovirali, se zavedam, da je pred mano še dolga pot, še veliko preprek, ki jih bom morala rešiti, ter iti dalje. Res je, da sem sedaj v vmesni fazi, ko puščam staro za sabo, za novo pa še nisem pripravljena, vendar vsak korak, vsaka malenkost je pomembna. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati kaj hočem od sebe, ker me je strah, kaj bodo rekli drugi. So stvari, ki jih je potrebno predelati, vzeti ali pustiti in iti naprej, ter ena stvar je tudi ta, saj me že nekaj časa drži na mestu, namesto, da bi rastla zaradi nje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zavlačevati in mu ne sporočiti kaj si želim do sedaj, ker mi še vedno godi pozornost in je bil on samo rešitev za moje probleme, namesto, da bi bila nevtralna in mu pomagala pri grajenju veze.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila mu očitati nepomembne stvari, ker sem mu dala priložnost, da bi me vprašal vse, kar bi si zamislil, pa je ni izkoristil, čez čas pa me spraševal stvari, ki bi jih lahko vprašal že takrat. To sploh ni pomembno, saj se ljudje spoznavamo veliko časa in še po preteku več let ne poznamo partnerja toliko, da nas ne bi mogel presenetiti.

Odpustim si, da sem sprejla in si dovolila v njemu videti oporo da lažje rešim svoje probleme, njegovih problemov pa se nisva niti dotaknila, čeprav bi se lahko s pogovorom veliko stvari razjasnilo. Zavezujem se, da ko opazim, da je moja opora, se ustavim in diham, ter pričnem delati fizične stvari, ter se z njim več pogovarjam tudi o njegovih problemih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila premalo komunicirati z njim in se skoraj ne pogovarjati z njim, saj mi pogovor z njim ni bil po godu. Prav tako sem se kmalu naveličala njegovega vprašanja, kaj še povem, ker če me je on klical bi mi on moral povedati kar si želi povedati, ali pa me vprašati kar si želi zvedeti od mene. Zaradi tega njegovega vprašanja sem postala živčna. Zavezujem se, da naslednjič ob temu vprašanju se ustavim in diham, ter mu povem kar je novega ali pa njemu zastavim vprašanje, ki bi ga rada zvedela.