ponedeljek, 5. oktober 2015

133. dan: Energijsko zdravljenje narave

Včeraj sem med sprehodom po gozdu dobila preblisk. Spomnila sem se, da leto pa še nekaj mesecev nazaj, ko je bil žled, so bili vsi zgroženi nad uničenjem. Veliko ljudi je hotelo pomagati naravi, da se čimprej pobere. Nekateri ljudje so hiteli s podiranjem dreves, da bi rešili ostala drevesa pred propadanjem, ostali so pogozdovali, tretji pa so delali energijska zdravljenja narave. Tisti, ki so delali fizično, torej pogozdovali in podirali, kar je bilo za podreti so naredili dobro delo. Tisti, ki so pogozdovali, do v gozd vnesli nove rastline, ki bodo rasle počasi in bo čez nekaj let to območje postalo spet gozd.

Tisti, ki so podirali, so preprečili širitev zajedalca, ki mu pravimo lubadar. Vendar lubadar se je vseeno razpasel. Da, glavni krivci so tisti, ki niso pospavili podrta in slaba drevesa. Vendar se sprašujem, ali so ljudje, ki so energijsko zdravili naravo jo res kaj pozdravili. So res naredili vsaj kaj malega, da se je narava opomogla, ali pa je bilo to njihovo prizadevanje izguba časa. Sama pravim, da je bilo to zdravljenje izguba časa, saj se je narava sama pobrala, kolikor se je lahko. In dokaz so ravno lubadarji, saj če bi bilo kaj na tem zdravljenjem, ne bi prišlo do tolikšnega sušenja dreves, kot prihaja sedaj. Lubadar je začel svojo pot pri podrtih drevesih, nato pa nadaljeval na manj odporna drevesa, ter se širi tudi na zdrava drevesa, ki počasi izgubljajo moč. 

Torej, ali še vedno verjamete, da energijsko zdravljenje narave deluje, ali je bolje iti v gozd in narediti nekaj konkretnega, fizičnega. Jaz sem za fizično. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da energijska zdravljenja delujejo. Ko se zavem, da verjamem, da energijska zdravljenja delujejo, se ustavim in diham. Zavedam se, da edina energija, ki deluje kjerkoli je energija fizičnega dela, saj tako lahko naredimo ali največ škode, lahko pa tudi koristi, kaj je seveda najboljše. Zavezujem se, da če vidim, da karkoli potrebuje pomoč, ne bom mu dajala pozitivne energije, ampak stopim do tam in naredim nekaj fizičnega, nekaj obvežem, stisnem, popustim, posadim ali odrežem.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dovolila bolj se fizično angažirati pri pomoči pri okrevanju narave. Ko se zavem, da se se premalo fizično angažirala pri pomoči pri okrevanju narave, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsako posajeno drevo, pomoč gozdarjem pri lažjih opravilih ali kmetom je boljša, kot samo gledanje in upanje, da se bo narava kmalu pobrala, ker ji pošiljamo zdravilno energijo. Zavezujem se, da se ob podobnih primerih bolj fizično angažiram in naredim konkretne stvari za izboljšanje situacije.

Ni komentarjev:

Objavite komentar