Včeraj sem pisala, kako me ljudje kljub temu, da jim večkrat razložim neko stvar ne razumejo. No, tam sem pisala, da me ne razumejo kaj želim povedati, tudi če povem vse informacije. Vendar imam sama še nek drug problem, ki ga opazijo drugi ljudje v pogovoru z mano. Namreč ponavadi pišem tako, da ne povem vseh informacij, ki so potrebne za normalno komunikacijo. Včasih jih namenoma spustim, da bi me povprašali po njih, spet drugič pa nenamerno. V primeru, da opazim, da sem nekatere informacije v pogovoru ali pri pisanju izpustila, jih dodatno napišem. Vem, da to izpuščanje podatkov ni dobro, saj sama, tudi če imam vse podatke, ponavadi še vedno zastavim kakšno podvprašanje, ker imam občutek, da ne vem vsega.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati, da bodo ljudje ugibali ali pa me spraševali, če ne povem določenih informacij. Ko se zavem, da pedvidevam, da bodo ljudje ugibali ali pa me spraševali, če ne povem določenih informacij, se ustavim in diham. Zavedam se, da biti skrivnosten človek ljudem ni všeč. Ljudje si želijo odkritost, saj jim že mediji veliko skrivajo. Zato če si skrivnosten človek, ter se greš skrivalnice s tem nič ne pidobiš, prej izgubiš. Zavezujem se, da ne skrivam podatkov, da me bodo spraševali po njih ali jih ugotavljali, ampak jim če že želim, da ugibajo zastavim konkretno vprašanje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati, da me bodo ljudje že razumeli, čeprav ne napišem vsega, kar bi morala. Ko se zavem, da predvidevam, da me bodo ljudje razumeli, čeprav ne napišem vsega, kar bi morala, se ustavim in diham. Zavedam se, da mi ljudje ne znajo brati misli ali sklepati iz nekaj podatkov kaj sem jim v resnici želela povedati. Zavezujem se, da ko podajam neke informacije, se ustavim in diham, ter tako ustavim misli, saj tako bom se lažje skoncentrirala kaj pišem in podala dovolj in prave informacije, ter tako ne bo potrebno sogovornikom zastavljati dodatnih vprašanj.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati pozornost tako, da nisem podala vseh informacij, ki bi bile potrebne za to, da bi me sogovorniki razumeli. Ko se zavem, da iščem pozornost tako, da ne podam vseh informacij, ki bi bile potrebne za to, da bi me sogovorniki razumeli, se ustavim in diham. Zavedam se, da iščem pozornost na različne načine, ker si nisem sama sebi dovolj. Poizkušam dobiti sogovornike, ker mi je dolgčas, ker se ne znam ukvarjati sama s seboj in iščem pogovor, ter moj um išče energijo. Najbolje je v tem primeru se lepo posvetiti zavestnemu dihanju in fizičnemu delu. Zavezujem se, da ko se zavem, da iščem pozornost, se posvetim zavestnemu dihanju in fizičnemu delu.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila dajati nepopolne podatke, da me sprašujejo po njih zato, da sem v središču pozornosti. Ko se zavem, da dajem nepopolne podatke, da me sprašujejo po njih zato, da sem v središču pozornosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da lahko v središče pozornosti, do prepoznavnosti ali do klepeta pridem tudi na drugačen način in sicer, da ne vzbujam pozornosti, se pogovarjam o temah, ki zanimajo vse vpletene v pogovor, govorim z namenom, da nekaj povem, ne pa zato da govorim in podobne stvari. Zavezujem se, da se opazujem in ko opazim, da si želim biti v središču pozornosti, se ustavim in diham, ter premislim, ali naj neko stvar objavim, komentiram, odgovorim nanjo, ali je to samo želja po pozornosti.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila govoriti in pisati prehitro, preden pomislim, ali sem podala vse pomembne informacije, ter ali sem dala prave in zadovoljive informacije. Ko se zavem, sa govorim in pišem prehito, preden pomislim, ali sem podala vse pomembne informacije, ter ali sem dala prave in zadovoljive informacije, se ustavim in diham. Zavedam se, da naše misli so zelo hitre in če govoriš jih težko ustaviš, lažje jih ustaviš tako, da pišeš, vendar še vedno so lahko prehitre in ovirajo pri normalni komunikaciji. Že tako prihaja do napačnih interpretacij, ker ima vsak človek drugačno interpretacijo iste besede in različno reagira na besedo, čeprav so besede nevtralne, potem pa če se še ne pove vsega, tako kot je bilo, je ali bo, prihaja do velikih napak pri komunikaciji in to lahko preprečimo samo z dobro komunikacijo, to je, da se pove vse podatke, tako pomembne, kot nepomembne, ter za razlago besed, za katere nisem prepričana, preveri v slovarju. Zavezujem se, da se pri govoru ali pisanju ustavim, ustavim prehitre misli, ter podam vse informacije, ki jih poznam, ne pa samo tiste, za katere mislim, da bi utegnile sogovornika zanimati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar