torek, 29. maj 2018

201. dan: Sram in zardevanje 1

V prejšnjem blogu sem se na hitro dotaknila situacije, ko me je v nekem trenutku v en situaciji postalo sram in sem pričela zardevati. Vse to je bilo seveda zaradi misli v moji glavi. Nisem uspela izpolniti neke obljube, nisem vprašala osebe x, če bi lahko podarila tej osebi pri kateri sem se znašla nekaj sadik določene zelenjave. In to je bil največji problem mojega sramu in zardevanja. Naredila sem nekaj narobe, vsaj po mojih prepričanjih.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti slabo/ nelagodno/ imeti sram, ker mi ni uspelo, da bi vprašala osebo x, če podari sadike osebi pri kateri sem bila. Ko se zavem, da se počutim slabo/ nelagodno/ imam sram, ker mi nekaj ni uspelo vprašati, se ustavim in diham. Zavedam se, da nisem imela veliko časa stikov z osebo x, tako da tudi če bi se spomnila na vprašanje, mi verjetno ne bi uspelo se pogovoriti z osebo x, poleg tega pa sploh nisem vedela, da bom obiskala to osebo. Zavezujem se, da naslednjič, ko imam nekaj v glavi in hočejo izbruhniti neka čustva, se ustavim in diham in ugotovim, ali so ta čustva sploh potrebna ali ne.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti nelagodno, ker sem z osebo, h kateri sem prišla na obisk nekaj dni prej govorila o tem kje je doma. Ko se zavem, da se počutim nelagodno, ker sem z osebo, h kateri sem prišla na obisk nekaj dni prej govorila o tem kje je doma, se ustavim in diham. Zavedam se, da mi je ta oseba povedala samo kraj v katerem živi, poleg tega pa nisem imela pojma kam grem, ker sem se peljala z neko osebo, ki mi je samo hitro povedala kam greva. Torej moje nelagodje je bilo čisto nepotrebno. Zavezujem se, da moje reakcije niso tako intenzivne, ampak sprejmem vsak dogodek kot nekaj novega, ter če pridem h komu, ki ga poznam, toliko bolje, ker se mi ni potrebno spoznavat z njimi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna na osebo, ker me je pripeljala do njih in me poklicala iz avta. Ko se zavem, da sem jezna na osebo, ker me je pripeljala do njih in me poklicala iz avta, se ustavim in diham. Zavedam se, da čeprav ponavadi oseba, s katero sem prišla na obisk svoje obveznosti naredi na hitro in mi ponavadi sploh ni potrebno iz avta, da so lahko od časa do časa tudi kakšne izjeme. Ena taka izjema je bila tokrat in če se bom večkrat vozila z njim, se bom mogla pripravit tudi na takšna presenečenja. To je bil samo vmesni postanek in to je to. Zavezujem se, da se ustavim in diham, ter trezno premislim ali je moja jeza in ostala čustva sploh upravičena, če tega ne vidim v tistem trenutku, pogledam situacijo še malo kasneje in poizkusim takrat ugotoviti vzrok reakcijam.

ponedeljek, 28. maj 2018

200. dan: Sram in zardevanje

Po treningu me je trener vprašal, če bi šla z njim, ker mora nekaj odnest, ter potem na progo pogledat, če je ostalo še kaj od tekme, ki je bila dan prej. Ravno zaradi sprehoda po progi, sem se odločila, da grem z njim. In greva. Prideva v kraj, kjer mora oddati stvar, gre iz avta in potem pride nazaj, ter mi reče, da naj grem ven, ker bi še kaj spil. Grem iz avta, se usedem in ko pridejo gostitelji iz hiše doživim šok. Sodelavka, za katero sem vedela, da je iz tega kraja, ter sva se samo par dni prej pogovarjali o tem. Sram, jeza, želja po skriti se. Da pa je bilo presenečenje še večje, sem izvedela, da je njen partner bil moj šef 4 dni.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila doživeti sram ko sem videla pri kom sem. Ko se zavem, da doživim sram, se ustavim in diham. Zavedam se, da sram je, če se zaveš, da narediš nekaj proti svojim prepričanjem. Njej sem obljubila, da bom nekaj vprašala doma, vendar nazadnje nisem in me je to spravilo v neprijeten položaj. Bolj kot to, da je ta oseba doma tukaj. Nič nisem naredila narobe, nisem je mogla niti klicati, da ji povem ali lahko ali ne, tako da je bil sram čisto nepotreben. Zavezujem se, da ko zaznam sram, da premislim, ali je potrebno, da me je sram ali ne, in če je, ugotovim zakaj naj bi me bilo sploh sram in to čustvo prediham.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna na trenerja, ker me ni povedal kam me pelje. Ko se zavem, da sem bila jezna  nanj, ker nisem vedela kam me pelje, se ustavim in diham. Zavedam se, da greva večkrat skupaj okoli in obišče več ljudi, ki jih do sedaj še nisem poznala. Tako kot ponavadi sem mislila, da bom ostala v avtu in ga tam počakala, vendar se je situacija obrnila drugače. Tudi on ni vedel, da se poznamo, ker če bi vedel ali sklepal, bi mi verjetno povedal. No, čeprav mi je povedal ime, ki pa mi v tistem trenutku ni pomenilo nič. Zavezujem se, da biti jezen ni potrebno in da ko si jezen sploh nisi jezen na druge, ampak nase, ker si mislil drugače, kot je bilo v resnici.