200. dan: Sram in zardevanje

Po treningu me je trener vprašal, če bi šla z njim, ker mora nekaj odnest, ter potem na progo pogledat, če je ostalo še kaj od tekme, ki je bila dan prej. Ravno zaradi sprehoda po progi, sem se odločila, da grem z njim. In greva. Prideva v kraj, kjer mora oddati stvar, gre iz avta in potem pride nazaj, ter mi reče, da naj grem ven, ker bi še kaj spil. Grem iz avta, se usedem in ko pridejo gostitelji iz hiše doživim šok. Sodelavka, za katero sem vedela, da je iz tega kraja, ter sva se samo par dni prej pogovarjali o tem. Sram, jeza, želja po skriti se. Da pa je bilo presenečenje še večje, sem izvedela, da je njen partner bil moj šef 4 dni.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila doživeti sram ko sem videla pri kom sem. Ko se zavem, da doživim sram, se ustavim in diham. Zavedam se, da sram je, če se zaveš, da narediš nekaj proti svojim prepričanjem. Njej sem obljubila, da bom nekaj vprašala doma, vendar nazadnje nisem in me je to spravilo v neprijeten položaj. Bolj kot to, da je ta oseba doma tukaj. Nič nisem naredila narobe, nisem je mogla niti klicati, da ji povem ali lahko ali ne, tako da je bil sram čisto nepotreben. Zavezujem se, da ko zaznam sram, da premislim, ali je potrebno, da me je sram ali ne, in če je, ugotovim zakaj naj bi me bilo sploh sram in to čustvo prediham.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna na trenerja, ker me ni povedal kam me pelje. Ko se zavem, da sem bila jezna  nanj, ker nisem vedela kam me pelje, se ustavim in diham. Zavedam se, da greva večkrat skupaj okoli in obišče več ljudi, ki jih do sedaj še nisem poznala. Tako kot ponavadi sem mislila, da bom ostala v avtu in ga tam počakala, vendar se je situacija obrnila drugače. Tudi on ni vedel, da se poznamo, ker če bi vedel ali sklepal, bi mi verjetno povedal. No, čeprav mi je povedal ime, ki pa mi v tistem trenutku ni pomenilo nič. Zavezujem se, da biti jezen ni potrebno in da ko si jezen sploh nisi jezen na druge, ampak nase, ker si mislil drugače, kot je bilo v resnici.