ponedeljek, 25. december 2017

191. dan: Slovo od starega 1

Včeraj sem skozi pisanje ugotovila, da je mogoče, da imam strah pred novim zato, ker se mi v zadnjem času dogaja toliko sprememb in si želim neko stalnico, nekaj na kar sem navajena. Vendar še vedno ne vem, zakaj imam tolikšen strah pred novim, čeprav novo stvar uporabljam, ter stare ne potrebujem več, se je ne morem znebiti, ampak me samo ovira in onemogoča.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati sprememb in novosti. Ko se zavem, da se bojim sprememb in novosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da so vse novosti v življenju posameznika velike in nas je strah vsega novega in nepoznanega. Vendar ko enkrat spoznamo novosti in vidimo, da niso nič posebnega, potem se ne bojimo več in strah izgine. Vendar ta strah po večini samo potlačimo in predelamo in ko se nabere preveč novosti izbruhne na način, ko se borimo in iščemo nekaj, kar nam je poznano in smo se navezali na to stvar, človeka v preteklosti. Zavezujem se, da se ne bojim sprememb in novosti in če opazim, da me je strah, vsak strah v tistem trenutku predelam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pogrešati ljudi in stvari iz moje preteklosti, čeprav je v moji sedanjosti veliko novosti. Ko se zavem, da pogrešam ljudi in stvari iz preteklosti, čeprav je v moji sedanjosti veliko novosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da še vedno pogrešam ljudi, ki so umrli v zadnjih dveh letih, pogrešam osamljenost, vendar sem namesto tega našla službo in je okoli mene veliko novih ljudi, pogrešam smiljenje sami sebi, čeprav sedaj živim in sem iz dneva v dan ponosnejša na sebe. Zavezujem se, da se ne smilim sami sebi, ampak živim vsak trenutek polno, ker preteklost je v preteklosti in tam bo tudi ostala za vedno in samo ta trenutek je sedaj pomemben.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti ponosna na uro, ki jo nosim že 21 let in ji že kar nekaj časa menjujem samo še baterijo, odkar imam kovinski pašček. Ko se zavem, da sem ponosna na uro, ki jo nosim že 21 let, se ustavim in diham. Zavedam se, da je ura samo predmet, vendar sem tako navezana nanjo, da le redko nadenem že kakih 5 let staro "novo" uro, saj mi jo je škoda in nisem tako navezana nanjo. Ugotavljam torej, da se na nekatere stvari zelo navežem. To uro sem dobila za Miklavža, ko sem bila stara 10 let. Vedno sem bila navajena, da sem dobivala materialna darila, oblačila, ne pa pozornosti, ljubezni in časa od staršev. Zato si ne znam dati tega, temveč se navežem na materialne stvari, sploh če so v mojem življenju dalj časa in sem iz leta v leto bolj navezana na te stvari in se težje poslovim od njih. Zavezujem se, da si namesto materialnih daril v prihodnje sama sebi podarjam trenutke, pozornost, razvajanje, ljubezen, da se naučim sprejemati in dajati tudi to, ne samo materialne stvari.

nedelja, 24. december 2017

190. dan: Slovo od starega

Res je, da se bliža novo leto in s tem slovo od starega leta in prihod novega leta, vendar se sama ubadam še z eno staro stvarjo, ki se je ne morem znebiti oz sem se jo včeraj končno znebila po več kot enemu mesecu. Na stvari se radi in sorazmerno hitro navežemo, odvisno koliko jih potrebujemo. V času v katerem živimo, so elektronske igračke, kot so računalniki, telefoni in tablice nekaj, brez česar večina ljudi v tem času ne zmore živeti brez. No, tudi sama sem imela zelo star prenosnik, ki mi je stal veliko časa in živcev zaradi hitrosti, no počasnosti. Vendar ko je bil čas, da prenesem stvari iz starega, na nov prenosnik, ki je bil v moji lasti, se nisem in nisem mogla opogumit in narediti tega koraka. Torej zakaj se tako bojimo novosti, kot so novi pripomočki, nov dan, novo leto, nove stvari, nova služba, novi dogodki, še vedno pa imamo raje staro, čeprav nam nič več ne služi, nam ne koristi več, ni uporabno, je slabo.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati novosti in ne želeti spustiti znanih stvari v preteklosti, kamor sodijo. Ko se zavem, da se bojim novosti in ne želim pustiti znanih stvari v preteklosti, kamor sodijo, se ustavim in diham. Zavedam se, da ni tako lahko spustiti stare stvari, ker smo navajeni nanje. Kot na stvari, smo navajeni tudi na stare misli, staro obnašanje ter jih težko spustimo in zamenjamo z novimi, ker nas je novitet strah in ne vemo, kaj bo to prineslo. Zavezujem se, da spuščam stare stvari, ki mi ne hodijo več prav, jih ne potrebujem, niso več uporabne, ter jih zamenjujem z novimi, če ne takoj, pa v najkrajšem možnem času, če pa ugotovim, da nekaj ne morem zamenjati v doglednem času, pa pogledam, kje je vzrok za taka dejanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati zamenjati star računalnik za novega, čeprav je bilo treba samo iz starega nekaj malega datotek prenesti na prenosni disk in ga priklopiti na novega, ki sem ga že nekaj časa uporabljala. Ko se zavem, da sem se bala zamenjati star računalnik za novega, čeprav sem novega že uporabljala, vendar je bilo nekaj datotek še na starem, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem s tem, ko sem zavlačevala s premikom datotek iz starega računalnika na prenosni disk samo ovirala sebe in si tudi škodovala, saj sem uporabljala oba računalnika, ter na starem še vedno izgubljala živce zaradi prepočasnega delovanja, namesto, da bi ga lepo spraznila in upokojila, ter uživala v delu an novem računalniku. Zavezujem se, da ko kupim novo stvar, da jo zamenjam za staro, staro takoj odstranim, jo vržem v koš, ter je ne uporabljam, to pa velja čisto za vse, ne samo za računalnike in telefone, pač pa tudi za oblačila in obutev.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne metati starih stvari stran, ampak jih kopičim, čeprav so neuporabne. Ko se zavem, da ne mečem starih stvari stran, ampak jih kopičim, čeprav so neuporabne, se ustavim in diham. Zavedam se, da v zadnjem letu je bilo v mojem življenju veliko sprememb in so star računalnik, stari, ponošeni copati, stari, škornji, celo ovitki od hrane nekaj, kar me spominja na preteklost, na stalnost, na nekaj poznanega, saj v zadnjem času je vse sprememba, saj sem spremenila življenje, dobila novo službo, spoznala nove ljudi, v zadnjem času so v mojem življenju edina stalnica spremembe in zato imam vsaj nekje rada neko kontrolo, stabilnost, čeprav stari izdelki in oblačila ter obutev to ne more biti. Zavezujem se, da se zavem, da sem edina stalnica sama sebi in čeprav se bom spreminjala, bom še vedno jaz in ko bom s seboj spletla dovolj trdno vez, tudi spremembe ne bodo imele tak vpliv v mojem življenju.