191. dan: Slovo od starega 1

Včeraj sem skozi pisanje ugotovila, da je mogoče, da imam strah pred novim zato, ker se mi v zadnjem času dogaja toliko sprememb in si želim neko stalnico, nekaj na kar sem navajena. Vendar še vedno ne vem, zakaj imam tolikšen strah pred novim, čeprav novo stvar uporabljam, ter stare ne potrebujem več, se je ne morem znebiti, ampak me samo ovira in onemogoča.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati sprememb in novosti. Ko se zavem, da se bojim sprememb in novosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da so vse novosti v življenju posameznika velike in nas je strah vsega novega in nepoznanega. Vendar ko enkrat spoznamo novosti in vidimo, da niso nič posebnega, potem se ne bojimo več in strah izgine. Vendar ta strah po večini samo potlačimo in predelamo in ko se nabere preveč novosti izbruhne na način, ko se borimo in iščemo nekaj, kar nam je poznano in smo se navezali na to stvar, človeka v preteklosti. Zavezujem se, da se ne bojim sprememb in novosti in če opazim, da me je strah, vsak strah v tistem trenutku predelam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pogrešati ljudi in stvari iz moje preteklosti, čeprav je v moji sedanjosti veliko novosti. Ko se zavem, da pogrešam ljudi in stvari iz preteklosti, čeprav je v moji sedanjosti veliko novosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da še vedno pogrešam ljudi, ki so umrli v zadnjih dveh letih, pogrešam osamljenost, vendar sem namesto tega našla službo in je okoli mene veliko novih ljudi, pogrešam smiljenje sami sebi, čeprav sedaj živim in sem iz dneva v dan ponosnejša na sebe. Zavezujem se, da se ne smilim sami sebi, ampak živim vsak trenutek polno, ker preteklost je v preteklosti in tam bo tudi ostala za vedno in samo ta trenutek je sedaj pomemben.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti ponosna na uro, ki jo nosim že 21 let in ji že kar nekaj časa menjujem samo še baterijo, odkar imam kovinski pašček. Ko se zavem, da sem ponosna na uro, ki jo nosim že 21 let, se ustavim in diham. Zavedam se, da je ura samo predmet, vendar sem tako navezana nanjo, da le redko nadenem že kakih 5 let staro "novo" uro, saj mi jo je škoda in nisem tako navezana nanjo. Ugotavljam torej, da se na nekatere stvari zelo navežem. To uro sem dobila za Miklavža, ko sem bila stara 10 let. Vedno sem bila navajena, da sem dobivala materialna darila, oblačila, ne pa pozornosti, ljubezni in časa od staršev. Zato si ne znam dati tega, temveč se navežem na materialne stvari, sploh če so v mojem življenju dalj časa in sem iz leta v leto bolj navezana na te stvari in se težje poslovim od njih. Zavezujem se, da si namesto materialnih daril v prihodnje sama sebi podarjam trenutke, pozornost, razvajanje, ljubezen, da se naučim sprejemati in dajati tudi to, ne samo materialne stvari.