sreda, 27. junij 2018

203. dan: Mentorstvo 1

Tudi sama imam mentorico in z njo imam tudi redne pogovore. Zame je moja mentorica nekdo, ki mi postavi ogledalo, da se lažje zazrem vase, me podpira, svetuje, ter tudi postavi izven cone udobja, da grem lahko naprej. Je človek, tako kot jaz.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila kriviti mentorico, ko me postavi izven cone udobja, da je to zaradi nje. Ko se zavem, da krivim mentorico, ko me postavi izven cone udobja, da je to zaradi nje, se ustavim in diham. Zavedam se, da ona nima ničesar pri tem, ne reagira na moje izpade, ampak me samo podpira in svetuje. Ko sem jezna nanjo je to samo začasno, kajti kmalu ugotovim, da je to, kar mi svetuje in v kar me spravi najboljše zame, da začnem delati na sebi in razmišljati o sebi. Če ne bi jaz naredila napake, ter bi me ona ne postavila pred dejstvo, bi bila še vedno nemočna in se smilila sama sebi, tako pa živim. Zavezujem se, da ko me mentorica postavi v neprijeten položaj pogledam kje sem naredila napako in se iz tega kaj novega o sebi naučim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se zanašati nanjo, namesto, da bi bila sama pobudnik za svojo spremembo. Ko se zavem, da se nanašam nanjo, namesto, da bi bila sama pobudnik za svojo spremembo, se ustavim in diham. Zavedam se, da ona mi je lahko samo podpora in kažipot, vse ostalo pa bom morala narediti sama in več ko naredim, bolje je zame. Čeprav imam večkrat probleme, ko ne gre nikamor, ko se mi ustavi, nimam volje, ne najdem nobene točke, nimam volje pisanja, bi se morala preprosto ustaviti, zadihati in kmalu bi se mi pojavilo kup točk, ki jih moram predelati. Zato se zavezujem, da delam na sebi, iščem točke in ne čakam na mentorico in njeno spodbudo in nasvete.

torek, 26. junij 2018

202. dan: Mentorstvo

Kdor me spremlja skozi bloge, je mogoče že ugotovil, da moje pisanje pa ima mogoče nek smisel. S pomočjo tega pisanja grem skozi proces in osnove sem se naučila s pomočjo brezplačnega tečaja. No, vendar ta tečaj ni kar nekaj. Imaš živega mentorja, ki bere tvoje objave in če je vse tako, kot mora biti, ti potrdi. Pisanje oz objave vidita samo tisti, ki piše in tvoj mentor, torej je vse strogo zaupno. Pa tudi če ima mentor več ljudi, ki jim potrjuje, sploh nima časa, da bi si vse zapomnil. In zakaj to pišem? Ker pred meseci sem prišla do točke, da sem lahko tudi sama mentor, ter potrjujem za ljudi, ki razumejo angleško, vendar pišejo slovensko. Tečaj namreč še ni preveden v Slovenščino, ker ni nikogar, ki bi prevedel. In ko sem dobila potrditev, da lahko sem mentor sem komaj čakala, da bom dobila prvega člana ali članico. In sem dobila. Bila sem vsa vzhičena, vendar je oseba obupala in je sedaj tišina od nje. Pred kratkim pa sem dobila nov mail, da sem dobila novo osebo. Moja reakcija je bila čisto drugačna kot prvič. Spraševala sem se, ali bom zmogla. In ja, odločila sem se, da je to tista točka, kjer moram dati še več od sebe in delati na sebi, da bom lahko bila stabilna podpora osebi, ki jo mentoriram.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti vzhičena, ko sem dobila sporočilo, da sem neki osebi mentorica. Ko se zavem, da sem vzhičena, ko dobim sporočilo, da sem neki osebi mentorica, se ustavim in diham. Zavedam se, da biti mentor ni nekaj enostavnega, ampak moraš biti dovolj stabilen, da lahko podporno svetuješ in daš nasvete, ki so najboljši za vse, oziroma poznaš svoje misli in misli drugih dovolj, da svetuješ tako, da oseba sama pride do rešitve. Večkrat opazim, da ko si nekaj želim, ter pridem do tistega, da imam zelo močna čustva, sem celo evforična. Čeprav za to, da pridem do tiste stvari potrebujem veliko časa, energije in veliko naredim za to. Največkrat se najbolj razveselim največjih malenkosti, saj če v neko stvar dam veliko energije, da pridem do nje, potem ni tolikšne evforije, ker vem, koliko dela je bilo potrebno za to. V teh primerih se moje telo sprosti, je evforično, se smejem, vriskam in bi vsem to povedala, vendar so ta moja čustva kratkotrajna in kmalu postanem enake volje, kot pred tem dogodkom. Zato se zavezujem, da naslednjič, ko se mi zgodi nekaj čudovitega in bi bila najraje vs evforična, se ustavim, zadiham in premislim, ali potrebujem vso to evforijo v tem trenutku, ali je bolje samo biti vesel v sebi in živeti to veselje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti prestrašena in se začela spraševati, ali bom dovolj dobra mentorica osebi, ki sem jo dobila. Ko se zavem, da sem prestrašena in se sprašujem, ali bom dovolj dobra mentorica osebi, ki sem jo dobila, se ustavim in diham. Zavedam se, da me ljudje, ki so mi dovolili biti mentorica poznajo skoraj bolje kot jaz in da se skozi nadaljevalni tečaj naučiš dovolj, da si lahko mentor ljudem v začetnem tečaju, potem ne bi smelo biti večjega problema. Še naprej se moram truditi, da sama delam na sebi, se izboljšujem, postajam stabilna, sem, ter spreminjam svoje slabe in negativne ter nepodporne miselne vzorce v podporne. Ko sem v takšnem negativnem razmišljanju se telo zapre, postane težko in moje misli so resnično negativne. Takrat se moram ustaviti in zadihati, ter se zavedati, da so to samo misli, ki so daleč od realnosti. V tistem trenutku se moram odločiti kako naprej, ter reagirati in začeti razmišljati drugače. Ko začnem drugače razmišljati se telo sprosti in nisem tako napeta in sem lahko to kar sem. Ne oviram sebe v izboljšavah in ko premislim, da če reagiram tako in tako in če naredim tako in tako, sem lahko uspešna v mentoriranju in dobra podpora sebi in svojemu telesu. Zato se zavezujem, ko začnem negativno razmišljati, ali bom to zmogla ali ne, se ustavim in premislim, kaj gre lahko narobe in kaj me ovira pri tem, ter ko pogledam iz daljave ugotovim, da so moje misli moja največja ovira.

Tukaj pa še povezava do brezplačnega tečaja. Mogoče ste že slišali zanj in vam ni všeč. Ne obsojajte mene, ker meni je pomagal. Niso posamezniki, ki hodijo proces vsi enaki. Vse je odvisno od posameznika in na podlagi ene osebe ne posplošujte, raje poizkusite sami in če vam osebno ne bo odgovarjal lahko v vsakem trenutku prenehate s tečajem. Prav tako vas ne vabim, da se sploh udeležite tečaja, lahko še naprej samo berete bloge, če so vam všeč.

torek, 29. maj 2018

201. dan: Sram in zardevanje 1

V prejšnjem blogu sem se na hitro dotaknila situacije, ko me je v nekem trenutku v en situaciji postalo sram in sem pričela zardevati. Vse to je bilo seveda zaradi misli v moji glavi. Nisem uspela izpolniti neke obljube, nisem vprašala osebe x, če bi lahko podarila tej osebi pri kateri sem se znašla nekaj sadik določene zelenjave. In to je bil največji problem mojega sramu in zardevanja. Naredila sem nekaj narobe, vsaj po mojih prepričanjih.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti slabo/ nelagodno/ imeti sram, ker mi ni uspelo, da bi vprašala osebo x, če podari sadike osebi pri kateri sem bila. Ko se zavem, da se počutim slabo/ nelagodno/ imam sram, ker mi nekaj ni uspelo vprašati, se ustavim in diham. Zavedam se, da nisem imela veliko časa stikov z osebo x, tako da tudi če bi se spomnila na vprašanje, mi verjetno ne bi uspelo se pogovoriti z osebo x, poleg tega pa sploh nisem vedela, da bom obiskala to osebo. Zavezujem se, da naslednjič, ko imam nekaj v glavi in hočejo izbruhniti neka čustva, se ustavim in diham in ugotovim, ali so ta čustva sploh potrebna ali ne.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti nelagodno, ker sem z osebo, h kateri sem prišla na obisk nekaj dni prej govorila o tem kje je doma. Ko se zavem, da se počutim nelagodno, ker sem z osebo, h kateri sem prišla na obisk nekaj dni prej govorila o tem kje je doma, se ustavim in diham. Zavedam se, da mi je ta oseba povedala samo kraj v katerem živi, poleg tega pa nisem imela pojma kam grem, ker sem se peljala z neko osebo, ki mi je samo hitro povedala kam greva. Torej moje nelagodje je bilo čisto nepotrebno. Zavezujem se, da moje reakcije niso tako intenzivne, ampak sprejmem vsak dogodek kot nekaj novega, ter če pridem h komu, ki ga poznam, toliko bolje, ker se mi ni potrebno spoznavat z njimi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna na osebo, ker me je pripeljala do njih in me poklicala iz avta. Ko se zavem, da sem jezna na osebo, ker me je pripeljala do njih in me poklicala iz avta, se ustavim in diham. Zavedam se, da čeprav ponavadi oseba, s katero sem prišla na obisk svoje obveznosti naredi na hitro in mi ponavadi sploh ni potrebno iz avta, da so lahko od časa do časa tudi kakšne izjeme. Ena taka izjema je bila tokrat in če se bom večkrat vozila z njim, se bom mogla pripravit tudi na takšna presenečenja. To je bil samo vmesni postanek in to je to. Zavezujem se, da se ustavim in diham, ter trezno premislim ali je moja jeza in ostala čustva sploh upravičena, če tega ne vidim v tistem trenutku, pogledam situacijo še malo kasneje in poizkusim takrat ugotoviti vzrok reakcijam.

ponedeljek, 28. maj 2018

200. dan: Sram in zardevanje

Po treningu me je trener vprašal, če bi šla z njim, ker mora nekaj odnest, ter potem na progo pogledat, če je ostalo še kaj od tekme, ki je bila dan prej. Ravno zaradi sprehoda po progi, sem se odločila, da grem z njim. In greva. Prideva v kraj, kjer mora oddati stvar, gre iz avta in potem pride nazaj, ter mi reče, da naj grem ven, ker bi še kaj spil. Grem iz avta, se usedem in ko pridejo gostitelji iz hiše doživim šok. Sodelavka, za katero sem vedela, da je iz tega kraja, ter sva se samo par dni prej pogovarjali o tem. Sram, jeza, želja po skriti se. Da pa je bilo presenečenje še večje, sem izvedela, da je njen partner bil moj šef 4 dni.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila doživeti sram ko sem videla pri kom sem. Ko se zavem, da doživim sram, se ustavim in diham. Zavedam se, da sram je, če se zaveš, da narediš nekaj proti svojim prepričanjem. Njej sem obljubila, da bom nekaj vprašala doma, vendar nazadnje nisem in me je to spravilo v neprijeten položaj. Bolj kot to, da je ta oseba doma tukaj. Nič nisem naredila narobe, nisem je mogla niti klicati, da ji povem ali lahko ali ne, tako da je bil sram čisto nepotreben. Zavezujem se, da ko zaznam sram, da premislim, ali je potrebno, da me je sram ali ne, in če je, ugotovim zakaj naj bi me bilo sploh sram in to čustvo prediham.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna na trenerja, ker me ni povedal kam me pelje. Ko se zavem, da sem bila jezna  nanj, ker nisem vedela kam me pelje, se ustavim in diham. Zavedam se, da greva večkrat skupaj okoli in obišče več ljudi, ki jih do sedaj še nisem poznala. Tako kot ponavadi sem mislila, da bom ostala v avtu in ga tam počakala, vendar se je situacija obrnila drugače. Tudi on ni vedel, da se poznamo, ker če bi vedel ali sklepal, bi mi verjetno povedal. No, čeprav mi je povedal ime, ki pa mi v tistem trenutku ni pomenilo nič. Zavezujem se, da biti jezen ni potrebno in da ko si jezen sploh nisi jezen na druge, ampak nase, ker si mislil drugače, kot je bilo v resnici.

petek, 27. april 2018

199.dan: Cmokanje 1

Včeraj sem pisala o cmokanju in danes nadaljujem s to temo. Kaj če je oseba, ki cmoka tvoj prijatelj/prijateljica in se mu/ji ne upaš povedati to, da te njegovo/njeno cmokanje moti? Kako se rešiti tega problema? Poglejmo.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati povedati, da mi ni všeč cmokanje osebe, s katero naj bi bila prijateljica. Ko se zavem, da se bojim povedati, da mi ni všeč cmokanje osebe, s katero naj bi bila prijateljica, se ustavim in diham. Zavedam se, da je strah samo v meni in moram sama raziskati kje je vzrok za ta strah, če pa nimam problema povedati osebam naravnost. Zavezujem se, da dobro premislim, preden se odločim povedati ali ne povedati drugim kaj me moti in ugotoviti ali je to podporno zame in druge.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati povedati osebi, da me moti njeno cmokanje, da ne izgubim njenega prijateljstva. Ko se zavem, da se bojim povedati osebi, da me moti njeno cmokanje, da ne izgubim njenega prijateljstva. Zavedam se, da se moram odločiti, ali je pomembnejši strah pred izgubo prijateljstva ali to, da povem osebi to, da me nekaj moti in sem poštena do te osebe in do sebe. Zavezujem se, da če nimam namena povedati kaj me moti pri drugih, pogledam raje sebe in ugotovim zakaj me to moti in kaj lahko spremenim pri sebi glede tega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati povedati osebi kaj me moti in morebiti izgubiti prijateljstvo, ker si v resnici ne zaupam. Ko se zavem, da se bojim povedati osebi kaj me moti in morebiti izgubiti prijateljstvo, ker si v resnici ne zaupam, se ustavim in diham. Zavedam se, da če se ne bi ozirala na druge in na njihova mnenja, ter ali bomo potem, ko ji povem nekaj težkih besed še ostali prijatelji ali ne, bi to pomenilo, da se imam rada, se spoštujem in se ne oziram na mnenja drugih. Tako pa opažam, da mi mnenja drugih še vedno veliko pomenijo in jih jemljem kot pomembno stvar v mojem življenju. Zavezujem se, da ugotovim zakaj imam nek strah in če je povezan s sprejemanjem same sebe, potem mi je lahko jasno, da nisem še dovolj naredila na sebi in naredim nekaj SF ali pa spremenim potek v realnem življenju, naprimer povem osebi, kar me moti, na način, da bi osebo kar najmanj prizadela oziroma spravila v reakcijo.

četrtek, 26. april 2018

198. dan: Cmokanje

Prijeten dan, klepet in uživanje s prijateljicami, večerja. Vse super, samo kaj ko ena izmed prijateljic cmoka. Ni me motilo, ko je naglušen stric srebal juho, ker sem se zavedla, da ni slišal kaj počne. Me pa zmoti, ko mlada, izobražena oseba ženskega spola je z odrtimi usti in cmoka. Še ko sem bila majhna punčka mi je mami govorila o obnašanju pri mizi, da se je z zaprtimi usti in da se ne sreba in cmoka. Tudi sama kdaj pa kdaj posrebam juho, vendar bolj zato, da to pokažem drugim, ki v tistem trenutku tudi to počnejo ali pa jih rada bi malo živcirala. Vendar cmokanje, ki ga ni mogoče prezreti in preslišati, čeprav bi rada. Vendar zaradi vljudnosti sem raje tiho in te osebe ne opozorim, da to ni vljudno, ni po bontonu in se sprašujem, kako jo sprejmejo ljudje, ko hodi na poslovna kosila in večerje, če tam tudi tako glasno je. Ali ji je sploh kdo povedal, da to ni lepo, prav? Ali pa je to le moj problem, ki ga moram predelati.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila reagirati na cmokanje mlade, izobražene ženske. Ko se zavem, da reagiram na cmokanje mlade, izobražene ženske, se ustavim in diham. Zavedam se, da njeno cmokanje moti le mene, nje prav nič. Torej je na meni, ali da sprejmem njeno obnašanje, ali pa grem. Zavezujem se, da naslednjič ko bom v njeni bližini in bo me njeno cmokanje ponovno močno motilo, se ustavim, diham, ter skušam spregledati to cmokanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da so starši vse otroke naučili obnašanja za mizo, ter da se po bontonu je z zaprtimi usti, ter se ne srka in cmoka. Ko se zavem, da verjamem, da so starši otroke naučili obnašanja za mizo, ter da se po bontonu je z zaprtimi usti, ter se ne srka in cmoka, se ustavim in diham. Zavedam se, da veliko ljudi ne zanima kaj dela otrok in kako se obnaša, zato otroka ne bodo učili kako se je, ter obnaša. So pa tudi ljudje, ki pazijo na vsak otrokov korak, vendar morajo otroci se vse naučiti sami. In če starši nekaj ne vedo in jih ne zanima, ne bodo učili otrok obnašanja za mizo. Zavezujem se, da se naslednjič zavem, da ljudje niso sami krivi, so tudi njihovi starši in drugi ljudje iz okolice, ki bi jim lahko pokazali osnove, ki pa so lahko tudi osnove obnašanja, drugje pa je srebanje juhe znak, da gost uživa v hrani.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da je srkanje in cmokanje znak za neolikanega človeka. Ko se zavem, da verjamem, da je srkanje in cmokanje znak za neolikanega človeka, se ustavim in diham. Zavedam se, da so mene učili, da se ne sme pri mizi srkati juhe in cmokati ko ješ, vendar na svetu nisem samo jaz, naša družina in naša pravila. Kolikor vem na japonskem je srebanje juhe znak, da uživamo pri hrani, ali nekaj takega, kar je zame nepredstavljivo, ter neolikano. Zato je dobro spoznavati tudi druge kulture, potovati in tako biti v stiku z različnimi običaji in navadami, da se spoznamo tudi z njimi in nam bodo nekatere stvari postale bolj všečne. Zavezujem se, da ne obtožujem ljudi, ki se obnašajo drugače pri mizi kot se sama, saj ne vem kake običaje imajo pri njih, ter se raje o tem prej pozanimam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da me glas cmokanja spravi v nervozo in se zato počutim slabo. Ko se zavem, da me glas cmokanja spravi v nervozo in se zato počutim slabo, se ustavim in diham. Zavedam se, da smo ljudje različni in sama imam zelo rada tišino, vse delam v tišini. Medtem pa drugi ljudje imajo radi glasbo in brez nje ne morejo živeti. Tudi sama se navajam na zvoke, vendar je še vedno tišina tista, ki mi pomeni največ, sploh ker imam v službi vse tako glasno. In ker imam rada tišino me vse, kar je glasno spravi v nervozo in se ne počutim dobro zaradi tega. Nekaj podobnega je tudi glasno cmokanje. Ko sama jem, potiho, ter sem zatopljena v to kar počnem, ne opazim cmokanja, če pa sem v tišini, ter počnem nekaj, pri čemer se moram zbrati, pa me moti tudi cmokanje. Zato se zavezujem, da se sprijaznim z glasnostjo okoli sebe, če nisem ravno sama, ter se zavedam, da je tudi v naravi lahko glasno, ko ptički pojejo in brenčijo čebelice, vendar si to predstavljam kot tišino.

torek, 27. marec 2018

197. dan: Potovanje 1

Včeraj sem površno pogledala čez potovanje, ki se mi obeta v kratkem, ter nekaterimi strahovi in željami povezanimi z njim. Tokrat pa bi pogledala nekaj točk pri potovanju vase. Kdo sem, kaj sem, kje sem.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati potovanja vase. Ko se zavem, da se bojim potovanja vase, se ustavim in diham. Zavedam se, da je potovanje vase najdaljše, največje in najbolj pomembno potovanje in se ga vsi bojimo, saj prinaša spoznanja o nas samih in na prvi pogled sploh ni poučno in zanimivo, vendar če se poglobiš, ugotoviš, da največ pomeni, ko spoznaš sebe. Zavezujem se, da se ne bojim potovanja vase.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati zvedeti novih stvari o sebi. Ko se zavem, da se bojim zvedeti novih stvari o sebi, se ustavim in diham. Zavedam se, da je najtežje videti, da nismo v resnici taki, za kakršne se imamo. Še težje pa je priti do tega sam. Vendar ko smo dovolj pošteni do sebe, lahko vidimo in sprejmemo in popravimo tudi naše napake in negativnosti in jih naredimo sprejemljive ali pozitivne. Oziroma se spremenimo v ljudi, ki delujemo po principu najboljše za vse, kar pa sploh ni enostavno. Zavezujem se, da se ne bojim zvedeti novih stvari o sebi, ter ko zvem kaj novega iz tega povlečem najboljše iz sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Ko se zavem, da se bojim prevzeti odgovornost za svoja dejanja se ustavim in diham. Zavedam se, da ko prejmem odgovornost za svoja dejanja, sprejmem tudi sebe prav tako, kot sem v resnici, brez lepotičenja in olepšav. Ko se bojim sprejeti odgovornost za eno dejanje, je to zato, ker se zavedam, da nisem naredila prav, da moje dejanje ni bilo pravo, nisem bila poštena do sebe in do drugih, vendar si tega ne upam priznati, ter raje molčim. Se potlačim vase. Velikokrat vmes premislim in ugotovim, da je bolje priznati, saj če priznaš napako, se potem sam počutiš bolje, čeprav boš v tistem trenutku najslabši človek. Poleg tega pa naslednjič premisliš, ali boš delal napačno, ali pošteno. Zavezujem se, da ko nočem priznati odgovornosti za svoja dejanja, se ustavim, zadiham, dobro premislim zakaj ne bi priznala in če sem poštena do sebe in drugih, nazadnje priznam.