četrtek, 21. julij 2016

157. dan: Žalovanje 2

Žalovanje naj bi imelo več nivojev, čeprav v resnici žaluješ celo življenje. No, ne vem koliko je res, ker tega nisem raziskovala, sem pa opazila, da ga manj pogrešam, ter vsake toliko časa se mi pojavi v mislih kako še zadnjič odhaja v bolnišnico, ter se od tam ni več vrnil. V njemu sem takrat videla jezo, kot da je bil jezen, da mora iti. Tik preden so ga prišli iskat se mi je zaupal, da ve, da ni dobro kar počne, vendar si ne more pomagati. Tudi jaz mu nisem mogla pomagati, vsi so imeli pri tem več besede. Ko gledam sedaj tisti trenutek vidim pri njemu drugačno razpoloženje. Vidim, da se je takrat sprijaznil z usodo, da je vedel, da se poslavlja in ne bo ga več domov. Sprejel je vse, kar mu je življenje prineslo na pot. Še vedno sem prepričana, da če takrat ne bi šel, če bi se tisti dan vrnil domov, da bi bil še vedno živ.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna na druge, ker je umrl. Ko se zavem, da sem jezna na druge, ker je umrl, se ustavim in diham. Zavedam se, da bi umrl v vsakem primeru, če ne sedaj, pa kasneje, večno ne bi mogel živeti, ne v tem trenutku in tem fizičnem telesu. Zavezujem se, da nisem več jezna na druge, ker je umrl, saj se je za smrt odločil sam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila čutiti nelagodje ob pogledu na njegovo fotografijo. Ko se zavem, da se počutim nelagodno ob pogledu na njegovo fotografijo, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to nelagodje povezano z jezo, žalostjo, osamljenostjo, nesprejemanjem sebe, nemočjo, prepričanjem, da ni umrl. To nelagodje so vsa ta čustva v meni, ki jih moram predelati, se posloviti od njega, ter začeti živeti tako, kot pred njegovo smrtjo. Zavezujem se, da naslednjič ko vidim fotografijo jo gledam toliko časa, dokler ne bom spejela njegove smrti, predelala vsa čustva ob njegovem odhodu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti prepričana, da ni umrl, da je še vedno živ v bolnišnici. Ko se zavem, da sem prepričana, da ni umrl, da je še vedno živ v bolnišnici, se ustavim in diham. Zavedam se, da on je še živ, vendar njegovega fizičnega telesa, katerega je imel na Zemlji ni več. To, da nisem videla njegovega mrtvega telesa ne more biti razlog, da ne verjamem, da ni umrl. Od drugih bližnjih sem videla njihova mrtva telesa, ter sem se prepričala, da so mrtvi, čeprav se jih nisem dotaknila. Lažje sem sprejela vest o njihovi smrti, kot pa tokrat. Prav tako se mi zdi ta smrt čisto nesmiselna. Zavezujem se, da če ne morem sprejeti njegove smrti, da sprejmem, da ni več v svojem fizičnem telesu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti prepričana, da je njegova smrt nesmiselna. Ko se zavem, da sem prepričana, da je njegova smrt nesmiselna, se ustavim in diham. Zavedam se, da ne morem iskati smisla v smrti. Smrt se zgodi. Mogoče bi res lahko živel še nekaj časa, če bi ostal doma, vendar bi lahko bolj trpel, kot je sedaj, ali pa bi umrl še prej. Ne vem, ali bi mi bilo težje ali ne, če bi umrl doma, ter ker tega ne vem, je bolje, da se sprijaznim z njegovo smrtjo in žalujem naprej. Zavezujem se, da sprejmem njegovo smrt kot tako, kajti taka je, ni bila prej ali kasneje, ni bila doma, bila je takrat in bil je v bolnišnici.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti nemočno, tako sedaj, ko ga ni več, kot prej ko je bil še živ. Ko se zavem, da sem počutim nemočno, tako sedaj, ko ga ni več, kot prej ko je bil še živ, se ustavim in diham. Zavedam se, da se je pač zgodilo tako, kot se je. Vse kar sem lahko sem dala od sebe. Tistih 14 dni ko je bil doma, sem bila več časa budna, kot sem spala. Bila sem jezna, neprespana, žalostna, ker nisem mogla spati. Vendar ko sem se naspala sem bila dobro in sem imela občutek, da bi lahko ves čas pazila nanj, čeprav ne bi zdraža, saj se mi je telo upiralo. Želela sem vse narediti zanj, da bi le ostal doma in bi bilo vse tako kot prej. Sedaj ko ga ni, pa je brez veze gledati nazaj, saj ne morem ničesar spremeniti. Zavezujem se, da sprejmem, da sem naredila vse, kar sem lahko in sem zelo močna.

nedelja, 17. julij 2016

156. dan: Žalovanje

Že več kot en teden je minilo odkar so mi po telefonu sporočili, da je umrl stric. Stric mu pravimo zato, ker je stric, nima otrok, ter ker je od mami stric. Bil je že starejši gospod in mi je bil kot dedek, ki ga nikoli nisem spoznala, saj je umrl že pred mojim rojstvom.
Ko sem zvedela, sem ravno jedla in sem si rekla, da bom v miru pojedla, potem pa šla domov, vendar takoj, ko sem prekinila pogovor, so me oblile solze in nisem imela apetita. Odtakrat se počutim nekako izgubljena. Pogrešam ga, čeprav sem nekako sama sebe prepričala, da sploh ni mrtev, ampak še vedno v bolnišnici. Počutim se tudi osamljeno, saj sva skupaj bivala v istem nadstropju in je vsake toliko časa odprl vrata in preveril če sem doma. Skupaj sva gledala televizijo. Nisva se pogovarjala, če ni bilo potrebe, ker je bil naglušen, vendar je bila že njegova prisotnost dovolj.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti osamljeno, ker sem sama v svojem nadstropju po njegovi smrti. Ko se zavem, da se počutim osamljeno, ker sem sama v svojem nadstropju po njegovi smrti, se ustavim in diham. Zvedam se, da sem bila že prej v istem nadstropju in sem več časa kot z njim oziroma drugimi ljudmi preživela sama v sobi pred računalnikom. Zavezujem se, da ko začnem razmišljati, da sem sama v nadstropju se zavem, da nisem sama v stavbi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti osamljeno, ker je umrl in nimam nikogar za pogovor. Ko se zavem, da se počutim osamljeno, ker je umrl in nimam nikogar za pogovor, se ustavim in diham. Zavedam se, da tudi ko je bil še živ nisem z njim veliko se pogovarjala, ampak je bilo dovolj, da je bil. Zavezujem se, da ko začnem razmišljati, da nimam nikogar za pogovor, se zavem, da ne potrebujem nikogar za pogovor, ker tudi prej nisem govorila z njim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti osamljeno, ker ga pogrešam, ter pogrešam njegove muhe. Ko se zavem, da se počutim osamljeno, ker ga pogrešam, ter pogrešam njegove muhe, se ustavim in diham. Zavedam se, da je pri njegovih 90+ letih imel svoje muhe, ter je bil kakšen je bil, vendar jaz bom ravno to pogrešala. Pogrešala bom njegovo pomoč, ki nam jo je dajal po njegovih zmožnostih. Preštel je vsa drevesa in sadeže po drevesih. Vedel je koliko bo sena, ko je trava še stala, bil je nekdo, na katerega se lahko zaneseš. Zavezujem se, da ko sem osamljena, ko ga pogrešam, se zavem, da to je samo stanje in začnem delati fizične stvari, ki me zamotijo, ter sem zato v tem trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila žalovati zato, ker ga ni več in ga pogrešam, namesto, da bi ko je bil še živ izkoristila vsak trenutek z njim. Ko se zavem, da žalujem zato, ker ga ni več in ga pogrešam, namesto, da bi ko je bil še živ izkoristila vsak trenutek z njim, se ustavim in diham. Zavedam se, da žalovanje sedaj je samo del poslavljanja in pogrešanja v tem trenutku in se zavedam, da lahko traja dolgo, sploh ker še nisem se sprijaznila s tem, da je umrl, saj je umrl v bolnišnici in ga nisem videla mrtvega. Zavezujem se, da si vzamem čas za žalovanje, pogrešanje, vendar vseeno živim naprej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti žalostna, brez energije in volje, ter hoditi okoli brez ciljev, ter imeti voljo edino za hrano. Ko se zavem, da sem žalostna, brez energije in volje, ter da hodim okoli brez ciljev, ter imam voljo edino za hrano, se ustavim in diham. Zavedam se, da na tak način ne bo sprememb, razen negativne in če bom se zapustila, bom ponovno postala depresivna. Torej je najbolje fizično delati stvari, ki me veselijo, ki mi nekaj pomenijo, ki se mi zdijo vredne truda, ter jih opraviti z zanosom. Čeprav v delu v tistem trenutku ne vidim ničesar uporabnega, je vseeno to lahko veliko delo, kar se bo izkazalo šele pozneje. Zavezujem se, da ko sem slabe volje, da fizično delam stvari, ki me veselijo, od igranja igric, do pletja, obrezovanja, nabiranja in sušenja rastlin za čaje in mila, vsaka malenkost šteje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna, ker je umrl. Ko se zavem, da sem jezna, ker je umrl, se ustavim in diham. Zavedam se, da nisem mogla narediti nič, da bi preprečila njegovo smrt, čeprav imam prepričanje in občutek, da bi lahko še vedno živel, če bi bile okoliščine drugačne in se ne bi dogajalo vse tako, kot se je dogajalo. Vendar je kar je. Zavezujem se, da ko postanem jezna nase in vse vpletene, ki so bili v zadnjih mesecih z njim, da jim odpustim, ker z jezo ne moem iti naprej, vsi pa so naredili vse, kar je bilo po njihovih zmožnostih in prepričanjih najbolje, čeprav mu je škodovalo.