157. dan: Žalovanje 2

Žalovanje naj bi imelo več nivojev, čeprav v resnici žaluješ celo življenje. No, ne vem koliko je res, ker tega nisem raziskovala, sem pa opazila, da ga manj pogrešam, ter vsake toliko časa se mi pojavi v mislih kako še zadnjič odhaja v bolnišnico, ter se od tam ni več vrnil. V njemu sem takrat videla jezo, kot da je bil jezen, da mora iti. Tik preden so ga prišli iskat se mi je zaupal, da ve, da ni dobro kar počne, vendar si ne more pomagati. Tudi jaz mu nisem mogla pomagati, vsi so imeli pri tem več besede. Ko gledam sedaj tisti trenutek vidim pri njemu drugačno razpoloženje. Vidim, da se je takrat sprijaznil z usodo, da je vedel, da se poslavlja in ne bo ga več domov. Sprejel je vse, kar mu je življenje prineslo na pot. Še vedno sem prepričana, da če takrat ne bi šel, če bi se tisti dan vrnil domov, da bi bil še vedno živ.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna na druge, ker je umrl. Ko se zavem, da sem jezna na druge, ker je umrl, se ustavim in diham. Zavedam se, da bi umrl v vsakem primeru, če ne sedaj, pa kasneje, večno ne bi mogel živeti, ne v tem trenutku in tem fizičnem telesu. Zavezujem se, da nisem več jezna na druge, ker je umrl, saj se je za smrt odločil sam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila čutiti nelagodje ob pogledu na njegovo fotografijo. Ko se zavem, da se počutim nelagodno ob pogledu na njegovo fotografijo, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to nelagodje povezano z jezo, žalostjo, osamljenostjo, nesprejemanjem sebe, nemočjo, prepričanjem, da ni umrl. To nelagodje so vsa ta čustva v meni, ki jih moram predelati, se posloviti od njega, ter začeti živeti tako, kot pred njegovo smrtjo. Zavezujem se, da naslednjič ko vidim fotografijo jo gledam toliko časa, dokler ne bom spejela njegove smrti, predelala vsa čustva ob njegovem odhodu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti prepričana, da ni umrl, da je še vedno živ v bolnišnici. Ko se zavem, da sem prepričana, da ni umrl, da je še vedno živ v bolnišnici, se ustavim in diham. Zavedam se, da on je še živ, vendar njegovega fizičnega telesa, katerega je imel na Zemlji ni več. To, da nisem videla njegovega mrtvega telesa ne more biti razlog, da ne verjamem, da ni umrl. Od drugih bližnjih sem videla njihova mrtva telesa, ter sem se prepričala, da so mrtvi, čeprav se jih nisem dotaknila. Lažje sem sprejela vest o njihovi smrti, kot pa tokrat. Prav tako se mi zdi ta smrt čisto nesmiselna. Zavezujem se, da če ne morem sprejeti njegove smrti, da sprejmem, da ni več v svojem fizičnem telesu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti prepričana, da je njegova smrt nesmiselna. Ko se zavem, da sem prepričana, da je njegova smrt nesmiselna, se ustavim in diham. Zavedam se, da ne morem iskati smisla v smrti. Smrt se zgodi. Mogoče bi res lahko živel še nekaj časa, če bi ostal doma, vendar bi lahko bolj trpel, kot je sedaj, ali pa bi umrl še prej. Ne vem, ali bi mi bilo težje ali ne, če bi umrl doma, ter ker tega ne vem, je bolje, da se sprijaznim z njegovo smrtjo in žalujem naprej. Zavezujem se, da sprejmem njegovo smrt kot tako, kajti taka je, ni bila prej ali kasneje, ni bila doma, bila je takrat in bil je v bolnišnici.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti nemočno, tako sedaj, ko ga ni več, kot prej ko je bil še živ. Ko se zavem, da sem počutim nemočno, tako sedaj, ko ga ni več, kot prej ko je bil še živ, se ustavim in diham. Zavedam se, da se je pač zgodilo tako, kot se je. Vse kar sem lahko sem dala od sebe. Tistih 14 dni ko je bil doma, sem bila več časa budna, kot sem spala. Bila sem jezna, neprespana, žalostna, ker nisem mogla spati. Vendar ko sem se naspala sem bila dobro in sem imela občutek, da bi lahko ves čas pazila nanj, čeprav ne bi zdraža, saj se mi je telo upiralo. Želela sem vse narediti zanj, da bi le ostal doma in bi bilo vse tako kot prej. Sedaj ko ga ni, pa je brez veze gledati nazaj, saj ne morem ničesar spremeniti. Zavezujem se, da sprejmem, da sem naredila vse, kar sem lahko in sem zelo močna.