sreda, 31. december 2014

8. dan - Pometanje pred svojim pragom

Večkrat se mi je zgodilo, da sem napisala kaj, kar ni za javnost, vendar se ne sekiram glede tega. Vsak je svoje sreče kovač in vsak se trudi po svoje. To, kar pišem v blogih in vsebuje v naslovu Pot sprememb je moj osebni blog, ki ga pišem zaradi sebe. Žal ga pišem javno zaradi enega razloga, da ga nekaj malega določenih oseb vidi. Ne morem ga skriti pred javnostjo, ker se ne da, prav tako pa mi ne pomaga, če ga ne pišem javno. Vidim, da sem zelo pomembna oseba, ker druge zanima kaj delam in kako se obnašam in oh in sploh. S pisanjem tega in ostalih blogov pometam pred svojim pragom, vendar mi ga vi smetite in me delate za nekaj, kar nisem. Da, sem polnoletna, vendar ne izdam vsega, žal ne znam napisati tako, da bi lahko opisala samo svoje reakcije, katere so tu pomembne, no, saj se bom sčasoma naučila. To gleda v povprečju 60 ljudi, več jih ne rabim, še to je preveč. Pišem resnico, ne laži. Zato pustite me pri miru, če ne veste kaj in kako in zakaj se gre in ne govorite okol kaj pišem in kaj se dogaja. Sem polnoletna in zato ni treba, da vse moji starši zvedo, sploh ne, če se jih sploh ne tiče.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila čustveno reagirati na očitke tretje osebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila počutiti se slabo in manj vredno zaradi očitkov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da so vsi kot jaz, da jih drugi ljudje ne zanimajo in če že kaj preberem, tudi če je javno ne govorim z drugimi o tem, če le ni namenjeno javnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila mislisliti, da so vsi takšni kot jaz in se jim lahko zaupa.

Odpustim si, da sem sprejela in opisala preveč javno nekatere dogodke in preveč natančno povedala o tem kaj se mi dogaja.

Odpustim si, da sem sprejela in povedala v blogih vse, kar me je tiščalo in bolelo.

Zavezujem se, da bom bolj pazila kaj in kako pišem, da ljudje, ki berejo moje objave ne bodo vedelo o čem se gre, vendar bom jaz vseeno predelala moja čustva in občutke.Prav tako na natolcevanja ne bom reagirala burno.

torek, 30. december 2014

7. dan - Preteklost nas zaznamuje

Najprej aplavz in čestitke meni. Sem pridna in sem že sedmi dan povrsti pričela s pisanjem bloga. Ne, nisem samovšečna, ampak ponosna nase.

Včeraj sem končno gledala seminar z naslovom 2012 Seminar učinkovite preobrazbe naših miselnih in vedenjskih vzorcev, ki ga dobite, če kliknete na naslov. V seminarju je omenjena tudi besedna zveza "ubogi jaz", ki pa sem jo že slišala in ugotovila, sa sem včasih tudi sama ta "ubogi jaz". Smilim se sama sebi, se ponižujem, se imam za nekaj manj. Vem, da bo to sedaj dolga in zahtevna naloga, vendar bom poizkusila priti danes skozi, če mi ne bo uspelo priti, pa sledi več nadaljevanj. 

Torej. Že odkar se spomnim me je imela oseba X za manj vredno, ta oseba pa je meni predstavljala nekaj več in sem njene besede vzela za čisto resnico. Govorila mi je kako sem lena, kako nič ne znam in nič ne vem, da smrdim, da sem debela, neumna, ničvredna, torej nič od nič. Ker sem to osebo imela na nek način rada in jo še vedno imam, čeprav sem se sčasoma pričela upirat besedam in žalitvam te osebe, sem si v podzavest verjetno dala vse, kar mi je bilo povedano, ko sem bila otrok.
Ma dej, dobi zlat prstan za bog si ga vedi kolk €, parfum za skoraj 100€, ko pa se pokažeš pred njenimi očmi, pa te nahruli, da zakaj ji ne pomagaš s peko, ker itak ne bo nikogar za njen rd, čeprav bo okrogel, ker je z vsem svetom skregana, ker je ona oh in sploh pomemben človek. Če bi lepo rekla in me prosila bi ji rade volje pomagala. Ampak če vsakič, ko me vidi začne s tem, da naj naredim to in ono pa ne vem zakaj se gre, ko pa vprašam zakaj to rabi pa mi reče, da zakaj rabim vse to vedet, da se me ne tiče, da naj ji raje pomagam in kot zgleda sem tiho. Ja vem, da je to čisto neumesno, vendar sem morala dati ven. Vem, da ne bi smela čustveno reagirati, vendar ne morem, da ne bi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila čustveno reagirati na provokacije osebe X, saj še nimam vsega razčiščenega s to osebo.


Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila da se imam za grdo, debelo, neumno, manjvredno, ničvredno, prizadeto, nevredno življenja, zaradi tega, ker sem si to dala v podzavest, ker sem to slišala govoriti osebo X o meni in meni osebno. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila sprejeti besede, ki jih izgovori oseba X kot resnične in si jih vtisniti v spomin in ob njih čustveno reagirati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila da se imam za nekaj manj. Vredna sem toliko kot vsak drug človek okoli mene.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila sprejeti polarne besede z negativnim pomenom, katere ne morem več sprejeti in jih moram izbrisati in nadomestiti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti izkoriščena, saj mi dobro počutje drugih pomeni več kot moje dobro počutje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila upati na izboljšanje stanja. Če se ne bom sprejela sama in si odpustila vse napake, tega ne bo storil nihče namesto mene.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da se bo mišljenje osebe X spremenilo, če se bom trudila in delala tako, kot želi ta oseba.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da me bo oseba X spejela tako, kot sem. Žal ne spadam v njeno idealno predstavo človeka, kakršnega si predstavlja ta oseba.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne imeti se rada takšna, kakršna sem. Sem človek, ženskega spola, velika sem 168cm, težka ne vem koliko kg, saj se redno spreminja, imam rjavozelene oči, srednje dolge kostanjave lase z blond in rdečimi prameni, mazolji po obrazu in brazgotinami po rokah od ureznin in opeklin in po kolenih zaradi padcev v mladosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti nesrečna zaradi mnenja drugih, saj mi je to mnenje pomenilo največ.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne sprejemati sebe tako, kakršna sem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zaničevati svoje telo in s tem sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila sprejemati mnenje drugih kot resnico, kar sem pa sama opazila na sebi pa kot laž.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila poslušati druge in jih upoštevati, ne pa da o sebi odločam samo jaz.

Zavezujem se, da bom od sedaj sama na prvem mestu in ne bom upoštevala več nikogar, ki me bo opisoval s polarnimi besedami, ne pozitivnimi, ne negativnimi. Sem človek in sem kakršna sem. Če sem pridna je v meni tudi nekaj, zaradi česar nisem pridna, oz sem bolj kot poredna lena. Sem prijazna in neprijazna, kadar je treba, ampak to sploh ni pomembno, sem samo človek in to hočem, da vidijo tudi drugi okoli mene.

ponedeljek, 29. december 2014

6. dan - Čustveni pretresi, pozitivni in negativni

Letos sem doživela veliko čustvenih pretresov, tako pozitivnih, kot negativnih. Leto se je začelo z negativnim pretresom, ko je umrl dedek, potem je sledil pozitiven, saj sem bila izbrana na natečaju, sledil je negativen čustveni pretres, ponovno smrt, potem so bili manj očitni pretresi, katere ne bom sedaj izpostavljala, oktobra pozitiven z odprtjem podjetja pa ko sem dobila vsaj občasno delo, da pokrijem stroške in nato ponovno smrt, ki pa ni bila v družini ampak sem bila povezana včasih s to osebo, ter kar nekaj pozitivnih pretresov v zadnjih dneh. Z vsakim dogodkom sem se spoprijela drugače. 

Najbolj močna negativna čustvena oz emocionalna pretresa sta bila prva in druga smrt, saj sta umrla bližnja s katerima sem bila zelo povezana. Takrat sem se počutila kot v nekem transu. Zunaj sem bila v mrazu in samo malo oblečena, vendar mene ni zeblo, čeprav so mi drugi govorili, da naj se oblečem nisem imela potrebe, vendar tudi zbolela nisem. V takem stanju človek ne more razmišljat, vendar tudi ne živi. Ko se zgodi močan čustveni pretres ali celo šok, takrat človek pozabi dihati. Jaz vsakič, ko doživim kaj močnega se prisilim in diham, diham, verjemite pomaga.

Najbolj pozitivno čustven dogodek pa je bil zadnji. Nisem vedela kaj bi oseba rada od mene, in ko je razlagala in mi je v mislih švigalo kaj in kako se mi je pričelo smejati. Že takrat bi morala pričeti z dihanjem, saj bi tako zmanjšala evforijo, ki me je objela. Ker tega nisem zatrla takoj, ker se nisem hotela narediti šibko pred osebo, saj me je videla, sem imela potem velike probleme s predelavo in predihavanjem čustev. Sedaj je to mimo in lahko gledam na ta dogodek skoraj nevtralno, saj mi še vedno vzbuja pozitivne občutke. Vendar pa sem bila, ko sem zvedela kaj se dogaja, kaj bi tista oseba rada od mene toliko v mislih, da tudi ko sem mislila na dihanje mi je tako zavzeto preskakovalo v misli, da sem se morala res truditi. Šele z časovno oddaljenostjo od dogodka, predihavanjem, ukvarjanjem z drugimi stvarmi, ter fizičnim delom sem se spravila k sebi. Bilo je najbolj silovito čustvovanje, v zadnjem času, čeprav sem dobila več podobnih ponudb in pri vseh nisem mogla verjet, da se mi to res dogaja.

Sem pa opazila razliko med prej in sedaj. V DIP Lite programu sem slabe 3 tedne, blog pišem nekaj dni, no danes je šesti dan. Opazila sem 2 spremembi, prva je, da prepoznam čustvene reakcije in se jih zavedam, ter jih poizkušam kar najhitreje predihati, saj z dihanjem zmanjšam fokus na dogodek. Druga stvar pa je, da prej sem zelo kolebala ali narediti določeno stvar ali ne, preračunavala sem, ne vem kaj vse. Sedaj tudi razmislim, vendar se veliko hitreje odločim. Ne vem ali so za to krive mamljive ponudbe, ali pa to, da začenjam videti samo pozitivne stvari v tem in ne opazim negativnega, oz negativne stvari in stvari, ki me motijo razčistim takoj.
 
Ker tako pozitivno kot negativno čustvovanje pobere veliko energije in ker vem, da bom z zgoraj opisanimi emocijami delala še veliko v prihodnosti bom tokrat poizkusila predelati pozitivna čustva.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila tako močno čustveno reagirati. Zgodilo se je zato, ker nisem bila pripravljena na to, pa tudi, ker sem že od začetka bila v umu namesto da bi se posvetila dihanju.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti v umu, ter razmišljati o tem, kar se mi dogaja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne zaustaviti čustev takoj, ko sem jih prepoznala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila tudi potem, ko je vsega konec, razmišljati toliko o tem dogodku in vanj vpletati čustva.

Zavezujem se, da bom poizkusila prej prepoznati čustva in jih zatreti ali jih zmanjšati že takoj, ko se pojavijo.

nedelja, 28. december 2014

5. dan - Hrana

In smo prišli do zelo delikatne teme vsaj zame. Tako rada jem dobro hrano, tako rada uživam v njej, obenem pa je tudi moj največji problem. Prvi problem se nanaša na to, da pojem preveč hrane, ki pa je sploh ne porabim, zato sem močnejše postave. Drug problem pa je, da jem samo določeno vrsto hrane in mi sadje in zelenjava nista najbolj pri srcu. Vendar tudi na tem področju delam premike in to že veliko časa. Počasi poizkušam nove okuse in ja, počasi mi za silo uspeva.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prenajedati s hrano. Vem, da je poleg mojega razmišljanja, da potrebujem toliko hrane za to prenajedanje krivo tudi to, da pijem premalo tekočine, da zamenjujem žejo in lakoto, da jem takrat, ko sem jezna, žalostna ali v obdobju kakšnih drugih emocij.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zamenjavati žejo z lakoto. Res je, da je to težko prepoznati, vendar je potrebno najprej piti, ter če potem še vedno čutiš lakoto ješ.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila uživati premalo tekočine. Ni zdravo ne pitje ne preveč ne premalo tekočine. Potrebno je piti ravno prav tekočine, vendar če nekaj dni zapovrstjo spiješ zelo malo obstaja velika verjetnost, da si dehidriran.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila nekaj dni zapovrstjo piti premalo. Izgovor je pomanjkanje časa med delom, kar pa ne sme biti izgovor. Pravi razlog je lenoba.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predelovati emocije tako, da namesto dihanja uživam hrano. Na tak način jem emocije.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila priti v emocitivno stanje, saj mi taka stanja samo jemljejo enegijo.

Zavezujem se, da bom pazila na svoja čustva in emocije in bom pazila kdaj in koliko jem, ter pila več vode.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne jesti sadja in zelenjave, saj so to našemu telesu zelo potrebna živila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne jesti hrušk in jabolk. Nič posebnega niso in so sadje kot kakšno dugačno sadje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila jesti samo tisto domače sadje, ki ga sama odtrgam iz drevesa. Res je, da vsebuje največ dobrih lastnosti, vendar če bom jedla sadje, ki je že nekaj časa utrgano zaradi tega ne bo nič slabše.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne jesti kupljenega sadja, ne iz drugih regij ne eksotičnega, vsaj večine ne. Res je, da je lokalno pridelano in sezonsko sadje najboljše in najbolj zdravo, vendar tu nekje v glavi obstaja neka blokada.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne jesti določene zelenjave ali pa jo jesti pripravljene samo na določen način. To je samo zaradi tega, ker mislim, da zelenjava, katere ne jem pač ni dobra, čeprav je nisem niti poizkusila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti/predvidevati, da določena zelenjava ni dobra, čeprav je nisem titi poizkusila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila določati okus hrani, čeprav je nisem niti poizkusila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila reči, da določene hrane ne maram, čeprav niti ne poznam okusa te hrane.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila braniti se tako, da ne poizkusim niti poizkusiti hrane. To delajo otroci, jaz to nisem več.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zasovražiti paradižnik samo zaradi tega, ker so mi ga vsiljevali kot otroku in to še vedno občasno počnejo, čeprav je to zanje hec, meni to ni všeč.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila poizkusiti jesti paradižnik, vendar mi to ni uspelo. Imela sem ga v ustih in sicer češnjevega, vendar nisem ga mogla pregriznit, ampak sem ga plunila ven.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iti preko sebe s poizkušanjem, kateri se ni obrestoval. Ko bo čas bom naredila to.

Zavezujem se, da bom uživala več sadja in zelenjave, tako domačega iz vrta, kot tudi kupljenega.

sobota, 27. december 2014

4. dan - Preizkušnje se vrstijo

Obiski. Sestra in njen fant. Ne morem ju gledati skupaj. Njega ne morem gledat. Za starše je tako pameten in idealen, no saj je tudi sestra zanje tako idealna, jaz pa nula od nule pa še nula. Ne, nič ne pretiravam. Starši ga imajo tako radi, da se kar topijo od vse te silne ljubezni. Meni osebno niso nikoli pokazali toliko ljubezni in noben fant, ki sem ga pripeljala domov jim ni bil všeč, ter so še preden sem začela imeti kaj več vedeli, da je zveza obsojena na propad. Da, poznajo me po njihovo do obisti, ne vedo pa nič o meni. Pa če si želijo tako idealnega partnerja zame, naj mi ga potem oni najdemo, ajde, vrnimo se nazaj v srednji vek. Trenutno me prevzemajo takšna močna čustva, da to ni normalno. Srd in bes sta v meni, iz mene pa prihajajo solze. Nisem vredna niti toliko, da ko brez trkanja vderejo v mojo sobo, da bi potem vrata zaprli s kljuko. Halooo, tudi jaz bi rada nekaj zasebnosti, vam bom pa na hlače našila rep, ker ga vsi mate, da boste vedeli, da če je človek zaprt bil pred vpadom v sobo, da želi biti tudi potem, pa čeprav imate v rokah 5000 posod in ostalega sranja. Ne, to ni pomembno, glavno, da zletijo k svojemu ljubljenčku. Ma fuj. Na kozlanje mi gre vse skupaj. Vem, da bi to mogla mirno prenest in predihat vsa čustva, vendar tokrat moram spravit vse to iz sebe. Dihaj, dihaj, dihaj. Sedaj je vsega konec, napad mineva. Moram pozabiti vse skupaj. Dihaj, dihaj, dihaj. In potem uleti spet v sobo in sprašuje če bom ne vem kaj jedla. A slučajno zgleda, da si želim karkoli jesti? Ne! Izgini iz sobe in zapri vrata s kljuko! Pa pustite me pri miru, a ne vidite, da hočem biti sama, da se vam ne vsiljujem, tako kot se vi meni. Če se vam umaknem nočem biti v vaši bližini iz bilokakšnega razloga, ali se ne počutim dobro, ali pa bežim, ker se počutim izkoriščena. Vem, da nič od tega ni dobro zame, zato bi bilo dobro vse skupaj predelat.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila privabiti vase vsa ta negativna občutja in jih zadrževati v sebi predolgo časa. Vse skupaj moram predelati kar najhitreje in spustiti jim, da gredo, da me ne ovirajo pri mojem razvoju. Zavezujem se, da ko bom začutila negativna občutja, da jih bom predelala kar najhitreje, hkrati pa bom poizkusila ne priti to takih občutij in bom že vse naredila prej, da ne pride do tega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila grdo misliti o sestrinem fantu. Pašeta skupaj in sta ravno prava za skupaj in se ujameta. Ne prenesem ga zato, ker sem jaz samska še vedno. Zavezujem se, da od sedaj naprej ju bom pustila pri miru in se en bom obremenjevala z njima.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da kot starejša sestra si zaslužim dobiti prva fanta, čeprav to nikjer ne piše in niti ni nobene potrebe, da bi imela partnerja. Zavezujem se, da bom poizkusila zatreti prepričanja, ki ne koristijo nikomur, še najmanj pa meni.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila kričati, ko so prišli me spraševat če bom jedla. Ko sem slabe volje sem slabe volje, tudi če malo prej sem dobre volje. Če nekaj nočem in sem v tistem tenutku še slabe volje me pustite pri miru. Zavezujem se, da bom prenehala čustveno reagirati in da bom ko bom slabe volje kar v najkrajšem času vse skupaj predihat in se umirit, ter vzpostavit normalno stanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zarobutniti z vrati, ker so bila odprta in sem jih tako želela opozorit, da naj drugič zapirajo vrata za sabo. Zavezujem se, da ne bom več robutala z vrati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila da taki dogodki tako vplivajo name. Še pol ure pred tem dogodkom, sem bila vsa evforična in v šoku, ker sem dobila odpisano, kar nisem pričakovala, da naj se jim predstavim in bomo mogoče sodelovali poslovno z nekim podjetjem, Potem pa ko sta prišla sestra in njen fant pa sem se sama spravila v slabo voljo. Zavezujem se, da bom prenehala spravljati sebe v slabo voljo.

In smo prišli do glavnega problema. Zakaj ju ne prenesem v svoji bližini in zakaj tako hitro spreminjam svoja občutja iz ene v drugo skrajnost. Zato diham in predelujem.

Odpustim si, da sem sprejla in si dovolila skakati iz enega občutja v drugega. To ni dobro zame, saj peden se umirim se močno izčrpam, kar mi ne koristi, ampak mi škoduje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila čustveno se vpletati v sestrino vezo, katera se me prav nič ne tiče.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila negativno misliti o sestrinem fantu. Kolikor ga poznam ni slab fant in mu delam krivico.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne pridružiti se staršem in sestri z njenim fantom pri večerji, vendar ne prenesem njihove bližine.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila izogibati se človeku, ker sem ljubosumna nanj, ker sem jaz samska in se počutim osamljena in zato tudi manj vredna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila izogibati se človeku, ker mi ne pašejo njegove energije, ki so nasprotujoče mojim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila izogibati se človeku, ker nisem v tistem času v centru pozornosti, čeprav tudi ponavadi nisem, ampak kot zgleda ne prenesem, če je nekdo zunanji center pozornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti se za nekaj več, kot sem v resnici.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti se za nekaj manj, kot sem v resnici.

Zavezujem se, da bom še iskala in predelovala glavne probleme, ter da bom čim prej naredila bistvene premike, da bom sposobna biti v tej družbi, katere se sedaj tako izogibam.

petek, 26. december 2014

3. dan - Konkreten korak

Do kosila sem lepo bila v postelji, saj se mi ni dalo vstati. Ne nisem spala, ampak sem bila na internetu na telefonu. Pogovarjala sem se z neko osebo, kateri sem potarnala svoje probleme. Zelo hitro se navežem na osebo in ko mi neka oseba nameni trenutek časa, že mislim, da se bo ukvarjala samo z mano. Zato kmalu dobim občutek, da sem določeni osebi vsiljiva, vendar se to zgodi šele takrat, ko sem že sama sebi preveč vsiljiva. Ko malo pogledam vase in razmišljam zakaj prihaja do tega, ugotavljam, da se to dogaja zaradi mojih vzorcev iz otroštva. Vedno sem se morala boriti doma za pozornost staršev, ter ko sem pozornost dobila, sem jo morala obdržati. Sedaj ko dobim končno pozornost od nekoga, jo še vedno želim obdržati, čeprav to ni potrebno. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti vsiljiva do ljudi, ki hočejo prijateljevati z menoj. Nihče ne mara vsiljivih ljudi. Zavezujem se, da ne bom se več vsiljevala in bom sprejela, da če nočejo imeti ljudje stika z menoj, jo pač nočejo imeti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila delovatih po vzorcih iz otroštva in s tem delati škodo sebi in drugim. Kar je bilo je bilo, pomembno je to, kar se dogaja sedaj, saj sem jaz odrasla oseba in ne več otrok. Zavezujem se, da bom ugotovila kaj je narobe in poizkusila najti vzorce v otroštvu in jih izbrisati, ter delovati neodvisno od njih. Če vzorcev ne najdem v otroštvu bom morala se toliko bolj potruditi, da najdem vzroke.

Danes pa se je zgodil še en velik in pomemben korak. Na hodniku sem srečala očita, ki mi je rekel, da gre k svojim domov. Odločila sem se, da grem z njim, vendar samo z enim namenom, da naredim nekaj, kar me muči in mori že nekaj časa, vendar kaj je to ne povem še. No, med pripravami za odhod opazim, da je bližnji hrib v snegu, zato vzamem s seboj fotoaparat, ter že doma posnamem nekaj slik. Ko greva "gor" kmalu opaziva, da je sneg zelo nizko. Ker se peljeva skozi gozd, ki je v senci je ob cesti še sneg in takrat sem vsa vesela. Ugotoviva, da sem tako navdušena na snegom in to dan po božiču v krajih, kjer je sneg normalen, kot kakšen otrok, ki je prišel iz karibov in vidi sneg prvič. Na srečo sem imela fotoaparat s seboj in sem posnela čudovito naravo, ter sneg. Ustaviva se na poti, da nabereva nekaj bodike z bunkicami, vendar je ni bilo. Nato se ustaviva še na pokopališču, ter greva do groba, kjer je pokopan dedek, ki je umrl letos februarja. Ja, kmalu bo eno leto odkar ga ni več. Nato odideva naprej v kraj, kjer je oči živel in odrastel. Takoj zletim na krušno peč. To je tako veselje. Vendar ves čas me nekaj gloda. Moram narediti tisto, za kar sem prišla v resnici. Usedem se na klopico ob peči in se obrnem proti kavču, na katerem sedi oči. Vendar ta kavč je bil zame največji problem. Ko je dedek umrl sem šla z očitom k njim in sem videla ležati dedka mrtvega na tem kavču. Nisem se ga mogla dotaknit, dedka namreč, ni šlo. Prav tako pa sem imela občutek, da tudi ko je bil kavč še vedno prazen, da je dedek še vedno gor in to kar nekaj časa. Tudi ko nisem imela več tega občutka nisem imela moči, da bi se usedla na ta kavč. Ni in ni šlo. Bilo je pretežko. To, da se ne morem usesti na kavč in da si to želim narediti sem namignila tudi očitu, ki mi je pomagal narediti naježji korak. Ko sem bila tik pred tem, da se usedem, vendar se še nisem mogla, sem mu podala roko, da me je povlekel v sebi in ni mi preostalo drugega, kot da se usedem. Počutila sem se nemočno, nelagodno in šlo mi je na jok, ki pa sem ga uspela zadržat. Vendar nisem dolgo časa zdržala na kavču, morala sem iti stran. Pograbila sem stvari in skupaj smo šli ven. Odleglo mi je.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila delovati v skladu s svojimi željami, čeprav na to še nisem pripravljena. Sedaj bodo koraki v to smer lažji in mogoče bom že naslednjič se lahko usedla na kavč brez nelagodnega počutja. Zavezujem se, da bom delala na tem, da se usedem na kavč vsakič, ko grem k njim na obisk.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila tako čustveno reagirati na sneg, kateri je nekaj čisto normalnega. Zavezjem se, da bom naslednjič manj čustveno reagirala in ne bom tako presenečena nad nobenim naravnim dogodkom.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati in čutiti medtem, ko sedim na tistem kavču. Moram se umiriti in se posvetiti dihanju. Prav dihanje mi pomaga, da ne razmišljam toliko o nelagodnih stvareh. Zavezujem se, da bom v prihodnje se še bolj posvečala dihanju, ter manj razmišljala o tem, kako nelagodno se počutim ob določeni stvari.

četrtek, 25. december 2014

2. dan - Božični sončni zahod

Božič naj bi bil dan, ko se zbere družina in skupaj obedujejo, se družijo. Ampak ali ni čas za druženje celo leto? Ali ni čas za obdarovanje vsak dan? In kdo pravi, da so vredna darila tista, ki stanejo veliko denarja. Sama nerada sprejemam darila, prav tako pa ne maram praznovati vse te skomercializirane praznike. Zato sem danes proti večeru, veliko prezgodaj, vendar vseeno šla ven in slikala sončni zahod. No, ravno tisti pravi zahod sem na žalost zamudila in sem morala slikati iz manj primerne lokacije. Veliko mladih družinic je šlo mimo mene, jaz pa sem bila oblečena v navadno, še malo od včerajšnje peke od moke umazani trenerki in od saj črni, namesto rdeči bundi. Vendar se zaradi tega ne sekiram. Šla sem fotografirat zahod, ne na modno revijo. Imam namreč čudno navado, da mi moda in lepota ter čistoča ne pomenijo skoraj nič. Raje sem oblečena tako, da se počutim dobro, kot pa moderno. Ja, imam lepa oblačila, vendar zato, ker če greš na poslovni sestanek ne moreš biti v cotah, ker te tako ne bo nihče jemal resno.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila grdo gledati ljudi, ki so mi voščili lepe božične praznike, ker pač sama ne prenesem voščil. Že sedaj samo odpišem na sporočilo hvala enako. Tudi od sedaj naprej bom napisala enako, vendar bom voščila prejela z odprtimi rokami in bom tudi v mislih do njih bolj spoštljiva in bom z nasmehom sprejela voščila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne čutiti prazničnega vzdušja v naši družini, ker ga resnično nisem čutila. Ne počutim se pripadnica te družine, ne morem biti sama za praznike, ki naj bi povezovali družino, svoje družine pa nimam (partnerja in otrok). Naslednjič bom šla raje na izlet, da bom imela vsaj nekaj od takega lepega dneva, kot je bil danes, čeprav naj bi bil ta dan namenjen družini.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iti v umazani bundi fotografirat zahod, ker sem srečala veliko poznanih ljudi, ki so si mislili svoje. Res ne dam veliko na mnenje drugih, vendar že zaradi posla se moram oblačiti bolj primerno. Od sedaj naprej se bom poizkusila obleči bolj primerno, če ravno ne grem delat v gozd ali na vrt.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila prehitro iti domov ko sem fotografirala, saj sem zamudila najlepše barve v zahodu. Zaradi tega mi je res žal in se sekiram, kar pa ni dobro zame. Vseeno sem dobila nekaj odličnih fotografij. Ne smem se sekirati zaradi mojih slabih odločitev, saj rezultate odločitev nosim sama. Naslednjič bom ostala in poizkusila ujeti še nekaj fotografij, preden se bom odločila za odhod, obenem pa bom bila strpna, ker čas je relativen.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o potomcih, čeprav nimam zadovoljenih niti osnovnih potreb, torej nimam dovolj denarja niti partneja. Z razmišljanjem o potomcih iščem in čutim željo po nekom, ki ga bom lahko imela rada in bom mu lahko kazala prava občutja. To je moja skrivna želja po pripadnosti nekomu ali nečemu. Vendar vem, da če ne bom dovolj zrela je brez veze imeti otroke, ter tudi misliti nanje, saj ko bo pravi čas bo prišel partner in tudi potomci. Od sedaj naprej bom poizkusila zatreti želje po otrocih in trezno razmišljati o spremembi, ki jo moram narediti na sebi, preden pride na vrsto ta korak.

sreda, 24. december 2014

1. dan - Prava odločitev ali ne

Odločila sem se, da bom pričela s pisanjem dnevnika. Ker bo ta dnevnik drugačen, kot pišem ponavadi, sem se odločila, da naredim novo stran, kjer bom objavljala samo dnevnike. Upam, da redno, ker ponavadi se mi kar redno zgodi, da izgubim začetni zagon. 

Blog pišem zaradi sebe, namenjen pa je tudi mojim prijateljem DIP-ovcem, ker vem, da če bom padla, da mi bodo pomagali, ter če bom obupala, mi bodo dali brco, ter če bom v težavah, mi bodo svetovali. To bo moje darilo sebi za praznike, saj ni treba, da je novo leto no začetek, vsak dan je lahko nov začetek. In danes je pravi čas za začetek.
Današnji dan je bil delaven, pekla sem potice in se trudila, da bi naredila pravilno. Nisem hotela klicati mami, ko sem zašla v težave, ker je bila v službi in je nisem želela motiti. Upala sem, da bom naredila vse prav, vendar smo ugotovili, da potica ni bila dovolj pečena, pa ker je bila orehova, katera rada zapeče če ni prav narejena, je pekla. Zaradi tega sem se razburila. Prav tako sem se prepustila čustvom in spustila nekaj solz, medtem, ko sem gledala televizijo in je bilo govora o pesmi Sveta noč.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila delati po svoje, saj sem upala, da so recepti v revijah pravilni in se peče toliko časa, kot je zapisano v receptu.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila delati po svoje, saj nisem vedela, kateri recept je pravi in sem delala po tistemu, ki sem ga zapisala na internetu, vendar sem vseeno naredila napako, ko sem orehe prelila s toplim mlekom in sedaj potica peče.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da nisem klicala mamice, ko sem zašla v težave, saj je nisem hotela motiti v njenem službenem času, saj sem jo že klicala dopoldne in spraševala nekaj stvari. Bala sem se, da bo jezna name.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila prehitro sklepati glede časa, ki mi lahko mami posveti pri pomoči za peko, saj sem se sama odločila, in je ne klicala, čeprav bi jo lahko, oziroma bi jo mogla.

Odpustim si, da sem sprejla in se prepustila negativnim mislim in sem se tako samo slabo počutila in nisem vedela kaj naj naredim. Spravila sem se na rob obupa, čeprav to ne bi bilo potrebno. Na srečo sem prišla kmalu k sebi, vendar sem takoj pričela s prehranjevanjem.

Odpustim si, da sem sprejela in se odločila, da pojem največji kos mesa, čeprav v resnici nisem bila toliko lačna in bi bilo dovolj, da bi vzela manjši kos. To me že tepe, saj imam težave z želodcem, saj imam občutek, da sem zopet dobila kislino, ker sem jedla mastno hrano.

Odpustim si, da sem sprejela in si na krožnik poleg mesa in francoske solate dodala še majonezo, da sem vanjo namakala meso. Moj želodec ne prenese toliko maščobe in zaradi tega moram paziti na svojo prehrano. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, da mi maščoba ne škoduje, ker sem imela pred časom obdobje, ko mi res ni škodovala, vendar sem do sedaj že ugotovila, da mi maščoba ne paše več, vendar sem ponovno pretiravala z njo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila jokati in čustvovati, medtem, ko je bila po televiziji zgodba o pesmi Sveta noč. Žal ne vem kako je prišlo do tega, vendar za praznike sem preveč čustvena, sedaj pa so misli zatavale še do pokojne babice. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti na babico, ter kako smo vsako leto do sedaj na zaveso v njeni sobi obesili lučke, da je bilo tudi v njeni sobi bolj praznično. Hotela sem naročiti staršem, če bi tudi letos tako okrasili zaveso, saj sama ne morem stopiti v njeno sobo.