Ko sem zvedela, sem ravno jedla in sem si rekla, da bom v miru pojedla, potem pa šla domov, vendar takoj, ko sem prekinila pogovor, so me oblile solze in nisem imela apetita. Odtakrat se počutim nekako izgubljena. Pogrešam ga, čeprav sem nekako sama sebe prepričala, da sploh ni mrtev, ampak še vedno v bolnišnici. Počutim se tudi osamljeno, saj sva skupaj bivala v istem nadstropju in je vsake toliko časa odprl vrata in preveril če sem doma. Skupaj sva gledala televizijo. Nisva se pogovarjala, če ni bilo potrebe, ker je bil naglušen, vendar je bila že njegova prisotnost dovolj.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti osamljeno, ker sem sama v svojem nadstropju po njegovi smrti. Ko se zavem, da se počutim osamljeno, ker sem sama v svojem nadstropju po njegovi smrti, se ustavim in diham. Zvedam se, da sem bila že prej v istem nadstropju in sem več časa kot z njim oziroma drugimi ljudmi preživela sama v sobi pred računalnikom. Zavezujem se, da ko začnem razmišljati, da sem sama v nadstropju se zavem, da nisem sama v stavbi.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti osamljeno, ker je umrl in nimam nikogar za pogovor. Ko se zavem, da se počutim osamljeno, ker je umrl in nimam nikogar za pogovor, se ustavim in diham. Zavedam se, da tudi ko je bil še živ nisem z njim veliko se pogovarjala, ampak je bilo dovolj, da je bil. Zavezujem se, da ko začnem razmišljati, da nimam nikogar za pogovor, se zavem, da ne potrebujem nikogar za pogovor, ker tudi prej nisem govorila z njim.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti osamljeno, ker ga pogrešam, ter pogrešam njegove muhe. Ko se zavem, da se počutim osamljeno, ker ga pogrešam, ter pogrešam njegove muhe, se ustavim in diham. Zavedam se, da je pri njegovih 90+ letih imel svoje muhe, ter je bil kakšen je bil, vendar jaz bom ravno to pogrešala. Pogrešala bom njegovo pomoč, ki nam jo je dajal po njegovih zmožnostih. Preštel je vsa drevesa in sadeže po drevesih. Vedel je koliko bo sena, ko je trava še stala, bil je nekdo, na katerega se lahko zaneseš. Zavezujem se, da ko sem osamljena, ko ga pogrešam, se zavem, da to je samo stanje in začnem delati fizične stvari, ki me zamotijo, ter sem zato v tem trenutku.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila žalovati zato, ker ga ni več in ga pogrešam, namesto, da bi ko je bil še živ izkoristila vsak trenutek z njim. Ko se zavem, da žalujem zato, ker ga ni več in ga pogrešam, namesto, da bi ko je bil še živ izkoristila vsak trenutek z njim, se ustavim in diham. Zavedam se, da žalovanje sedaj je samo del poslavljanja in pogrešanja v tem trenutku in se zavedam, da lahko traja dolgo, sploh ker še nisem se sprijaznila s tem, da je umrl, saj je umrl v bolnišnici in ga nisem videla mrtvega. Zavezujem se, da si vzamem čas za žalovanje, pogrešanje, vendar vseeno živim naprej.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti žalostna, brez energije in volje, ter hoditi okoli brez ciljev, ter imeti voljo edino za hrano. Ko se zavem, da sem žalostna, brez energije in volje, ter da hodim okoli brez ciljev, ter imam voljo edino za hrano, se ustavim in diham. Zavedam se, da na tak način ne bo sprememb, razen negativne in če bom se zapustila, bom ponovno postala depresivna. Torej je najbolje fizično delati stvari, ki me veselijo, ki mi nekaj pomenijo, ki se mi zdijo vredne truda, ter jih opraviti z zanosom. Čeprav v delu v tistem trenutku ne vidim ničesar uporabnega, je vseeno to lahko veliko delo, kar se bo izkazalo šele pozneje. Zavezujem se, da ko sem slabe volje, da fizično delam stvari, ki me veselijo, od igranja igric, do pletja, obrezovanja, nabiranja in sušenja rastlin za čaje in mila, vsaka malenkost šteje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna, ker je umrl. Ko se zavem, da sem jezna, ker je umrl, se ustavim in diham. Zavedam se, da nisem mogla narediti nič, da bi preprečila njegovo smrt, čeprav imam prepričanje in občutek, da bi lahko še vedno živel, če bi bile okoliščine drugačne in se ne bi dogajalo vse tako, kot se je dogajalo. Vendar je kar je. Zavezujem se, da ko postanem jezna nase in vse vpletene, ki so bili v zadnjih mesecih z njim, da jim odpustim, ker z jezo ne moem iti naprej, vsi pa so naredili vse, kar je bilo po njihovih zmožnostih in prepričanjih najbolje, čeprav mu je škodovalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar