155. dan: Strah pred višino - plezanje do vrha

Kot mala deklica pri štirih, petih letih sem imela prijatelja, no sorodnika, ki je bil pravi lump. Predlagal mi je stvari, ki niso bile primerne za moja leta in jaz sem seveda jih naredila. En izmed predlogov je tudi bil plezanje na kozolec po latah za obešanje sena, detelje ali stelje. Ker je bil kozolec prazen, se na latah ni sušilo nič, mi je predlagal, da greva do vrha. Ker sem bila mala in spretna je to šlo brez problema, ko pa sem bila zgoraj pa se je ustavilo. Ne vem kako je prišlo do tega, da so me opazili, da plezam, ter me prišli iskat gor, ter pospremili dol, mogoče je bilo krivo, da si nisem upala sama iti dol, ali pa se še nisem obrnila za plezanje nazaj dol. Vendar ko se spominjam sedaj tistega dogodka, občutim strah. Ko sem bila s spremljevalcem na trdnih tleh, sem dobila lekcijo, da se tega ne dela, da se ne sme plezati, ker bom padla in se poškodovala, da naj nikoli več ne naredim česa takega. To je ostalo v meni in ne vem, ali sem še kdaj plezala in če sem od takrat, do mojega naslednjega spomina povezanega z višino imela strah pred višino, ker pa sem naslednji spomin že dodobra predelala, ter je ostal strah še vedno, potem je mogoče vzrok v tem spominu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred višino, ker sem poslušala druge, ki so mi govorili kaj naj počnem, ter kaj ne smem početi. Ko se zavem, da imam strah pred višino, ker poslušam druge, ki so mi govorili kaj naj počnem, ter kaj ne smem početi, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem bila takrat še otrok, ter sem hotela biti v družbi starejših, bolj izkušenih. Zato sem tudi poslušala le nekaj let starejšega sorodnika, ki je bil poln idej, vragolij in podobnega, ter se ni zavedal nevarnosti, jaz pa tudi ne. Ko so v dogajanje posegli odrasli in me okregali, je nastal tisti strah, ki ga ne bi bilo, če bi si zaupala in ne plezala gor. Zavezujem se, da razmišljam s svojo glavo in preden karkoli storim preverim, ali ne škodujem sebi ali ljudem okoli sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred višino, ker ko sem prišla dol, so mi zabičali, da naj ne hodim več gor, ker lahko padem in se poškodujem. Ko se zavem, da imam strah pred višino, so mi zabičali, da naj ne hodim več, gor, potem ko sem prišla dol, ker lahko padem in se poškodujem, se ustavim in diham. Zavedam se, da če človek je mlad in nepazljiv, da se nesreče lahko zgodijo, vendar ko se umiriš in si pazljiv, da ne potrebuješ strahu, pred višino, ker če si dovolj pazljiv, ne pride do padca in poškodb. Zavezujem se, da se zavedam, da so me hoteli obvarovati pred poškodbami, ko so mi prikazali višino kot nekaj nevarnega, vendar sedaj sem dovolj pazljiva in razumna, da grem lahko na višino in ne pride do poškodb, če sem seveda dovolj pazljiva.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti občutek strahu, ko se spominjam opisanega dogodka, čeprav se ne spomnim podrobnosti. Ko se zavem, da imam občutek strahu, ko se spominjam opisanega dogodka, čeprav se ne spomnim podrobnosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da ta občutek je lahko pravi, ali pa ker me je sedaj strah višine, ta strah projeciam na tisti dogodek. Kar pa sploh ni pomembno, saj imam ta strah v tem trenutku in je pomemben sam strah, ki ga je potrebno predelati. Zavezujem se, da se ne oziram ali so spomini pravi ali ne, ampak je bistveno to, da predelam situacijo, strah.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred višino, ker sem bila na višini, preden so me pospremili dol in me okregali. Ko se zavem, da imam strah pred višino, ker sem bila na višini, preden so me spopremili dol in me okregali, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem povezala nevarnost pred višino z višino, ter dobila strah pred njo, čeprav to ne bi bilo potrebno. To je bilo dobro zanje v tistem trenutku, da nisem hodila več na višino, vendar sedaj me samo ovira, ker ne morem početi stvari, ki so na višini. Zavezujem se, da se zavedam, da je bilo kreganje, ki sem ga bila deležna v povezavi s tistim dogodkom in sedaj me ne bodo več kregali, če grem na višino, ker se zavedam nevarnosti in sem pazljiva.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila čutiti strah, ko sem bila na vrhu kozolca, preden so odrasli splezali gor in me varno pospremili dol. Ko se zavem, da sem čutila strah, ko sem bila na vrhu kozolca, preden so odrasli splezali gor in me varno pospremili dol, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem splezala gor v igri, ter ker sem se želela dokazati. Ko sem bila zgoraj sem bila utrujena, ker je stavba visoka in je kar nekaj lat, katere sem morala preplezati do vrha. Če bi se zgoraj spustila, ter bi padla dol, ne bi preživela. Vendar preživela sem in živim. Zavezujem se, da se zavedam, da je večina strahov povzročena umetno, ker starši ne razložijo in en prikažejo nevarnosti na pravi način.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne imeti strahu pred višino, če lestev ali stopnice niso previsoke, so stabilne oziroma imajo ograjo, torej če se počutim varno. Ko se zavem, da nimam strahu pred višino, če lestev ali stopnice niso previsoke, so stabilne oziroma imajo ograjo, torej če se počutim varno, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to povezano s tem, ko so me dol pospremili, da sem prišla varno dol. Torej če je neka varnost, nekdo v moji bližini in se počutim varna, tako kot takrat pri spuščanju dol, nimam tolikšnega strahu pred višino, oziroma sploh nimam strahu. Zavezujem se, da se zavedam, da varnost, opora, nekdo, ki skrbi zame na višini, da sem lahko tudi sama, ki sem pazljiva in razumna.