192. dan: Utrujenost in reakcije

Vsak dan je drugačen. In tudi mi vsak dan reagiramo drugače na določene situacije. En dan v podobni situaciji reagiramo tako, v drugi drugače. Ponavadi v službi se vedno v svoji glavi in tudi drugače pritožujem. No, največkrat v svoji glavi. Sem pa danes bila cel dan tiho, delala, se nisem nič pritoževala, naredila kolikor sem lahko, še več kot sem mogla. Samo, da se je premaknilo kam. Nisem najhitrejša, vendar sem vseeno hitrejša od novega, tako, da sem še namesto njega naredila kolikor sem lahko, poimenovala bi ga sodelavec A. In ko sem bila proti koncu službe tako v delu in utrujena od dela in od spraševanja sodelavca A, ali je nekaj že narejeno, ali ne, se je drug sodelavec B obregnil ob to, da sem nekaj naredila sama, čeprav je to timsko delo. Zato me je sodelavec A, ki je bil vpleten je začel me spraševat, zakaj sem se pritožila, čeprav tega nisem naredila in to mu nisem mogla pojasniti. Čeprav se je sodelavec B sam javil, da je to on opazil, mi sodelavec A še vedno ni dal miru, zato sem povzdignila glas in mu povedala, da naj bo popolnoma tiho in naj me ne sprašuje ničesar več, kar je slišal tudi vodja izmene in po možnosti tudi vodja oddelka, ki je prišel tja v tistem trenutku. Sama sem se kmalu pomirila, ter energijo, ki se je razvila ob reakciji porabila za delo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila povišati glas na delu, ker se mi ni dalo se pogovarjat z ljudmi in jih prepričevati v nekaj, kar po moje niso hoteli slišati. Ko se zavem, da sem povišala glas na delu, ker se mi ni dalo se pogovarjat z ljudmi in jih prepričevati v nekaj, kar po moje niso hoteli slišati, se ustavim in diham. Zavedam se, da so tako kot jaz tudi oni utrujeni, ter bi radi čimprej končali z delom in odšli domov. Vsak naredi po svojih močeh in to je potrebno spoštovati. Zavedam se, da sama premalo delam na sebi, svoji kondiciji in hitrosti, saj če sem eno uro hitra, potem ostanem brez energije in ne morem več jih loviti. Zato moram delati na sebi in svoji kondiciji in me tako tudi neumestna vprašanja ne bodo motila. Zavezujem se, da če me bodo ljudje spravili ob živce, se z dihanjem umirim, ker s kričanjem bom samo izgubljala energijo in delam dalje, kar moram narediti, ter se z njimi pogovarjam na normalen način, z normalno jakostjo glasu, kolikor je v hrupu mogoče.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da me utrujenost in neumestna vprašanja in pripombe vržejo iz tira. Ko se zavem, da me utrujenost in neumestna vprašanja in pripombe vržejo iz tira, se ustavim in diham. Zavedam se, da utrujeni ljudje so bolj konfliktni oziroma zaradi utrujenosti hitreje pride do konfliktov. Ugotovila sem, da lahko mi gre vse narobe, vendar če uspem kontrolirati, gre to lahko dolgo časa dalje, če pa se vmes nekdo umeša, me vpraša kaj, karkoli, se ves moj sistem poruši in pride do konfliktov in vsa nabrana energija eksplodira. Prav zato, ker se tega zavedam, moram še toliko bolj paziti na svoje reakcije in delati na sebi. Zavezujem se, da se poizkušam zadrževati, čeprav me sprašujejo nepotrebne stvari, če sem utrujena, ali pa me zajebavajo namenoma, da se umirim, diham in jih odmislim, ter delam svoje, kar lahko in kolikor lahko oz nadaljujem z delom, ki ga počnem.