193. dan: Utrujenost in reakcije 1

 Včeraj sem govorila o reakcijah na delovnem mestu, ko sem bila utrujena. In ravno utrujenost je ponavadi največji vzrok za naše reakcije. Imamo dve situaciji. V prvi smo utrujeni, v drugi ne in ponavadi se zgodi, da v situaciji v kateri smo utrujeni prej in močneje reagiramo. Vse naše reakcije so energija in preko reakcij jo izgubljamo, čeprav zgleda, da ko smo v reakciji, smo polni energije, ali pozitivne, ali negativne, vendar temu ni tako. Energija je pač energija in če se preveč ukvarjamo z mislimi in reagiramo na misli, smo utrujeni, če reagiramo, smo takrat polni energije, vendar zvečer smo ponovno bolj utrujeno, če delamo se tudi hitro utrudimo. Če pa smo utrujeni od dela, je utrujeno naše fizično telo, zaradi fizičnega dela, ter je poleg prisotna še energija iz reakcij, pa smo nazadnje popolnoma uničeni. Da temu ni tako, moramo ustavljati naše reakcije in umirjati naše misli, takoj, o se pojavijo. Kako lažje je delati, ko se ne sekiraš zaradi nečesa, na kar ne moreš vplivati, ampak samo delaš, ter si miren v sebi, ti misli ne bežijo po glavi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljat o stvareh na katere nimam vpliva in me to razmišljanje samo ovira pri fizičnem delu in povečuje mojo utrujenost. Ko se zavem, da razmišljam o stvareh na katere nimam vpliva, se ustavim in diham. Zavedam se, da ne morem biti prijateljica z vsemi in se bodo ljudje povezali med seboj tako, da bodo pri sebi imeli zaveznike, ki bodo sodelovali. Vse to me pri delu ponavadi najbolj moti, saj si najstarejša in najhitrejša oseba izbere tako osebo, ki je tudi zelo hitra in jaz z novincem ne morem se primerjati z njihovo hitrostjo, vendar če želimo, da delo poteka nemoteno, mora vse potekati zelo hitro in neovirano. O tej nepravični razdelitvi večkrat med samim delom razpravljam s seboj, čeprav vem, da si ne bodo premislili zaradi mojih misli v moji glavi, zato je bolje, da umirim svoje misli in delam kar lahko in kolikor hitro lahko. Zavezujem se, da ko razmišljam o stvareh na katere nimam vpliva, da se vprašam, ali mi to koristi ali ne in če mi ne koristi, ter če ne morem vplivati se umirim, diham in poizkušam pozabiti na vse skupaj, diham, ter se zavem, da to ni nič odvisno od mene, ter delam v miru brez misli v glavi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna zaradi nepravične porazdelitve dela v skupini. Ko se zavem, da sem jezna zaradi nepravične porazdelitve dela v skupini, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsakemu paše nekaj in da je najbolje se prilagajati drugim in molčati, če vse skupaj seveda ni proti mojim lastnim načelom. Skušam biti kar najmanj konfliktna, čeprav ko več ljudi dela skupaj 8 ur na dan, 5 dni na teden, v treh izmenah, ko je vsak spočit, utrujen, razpoložen ali nerazpoložen, da prihaja do konfliktov in moram biti jaz sama dovolj stabilna, da ne klonim pred njimi in nisem glavni povzročitelj konfliktov. Zavezujem se, da se ne sekiram zaradi tega, če je nekdo raje z drugim, ker tako ali tako moramo vsi kot skupina nazadnje narediti delo, ter če si pomagamo in sodelujemo je rezultat boljši in smo skupaj hitrejši, zato se trudim biti hitra, ne razmišljam, da se ne utrudim preveč in se zaradi istega razloga ne sekiram, ampak samo sem in delam kar moram narediti.