178.dan: Želeti ali ne želeti

Zjutraj preden sem se zbudila sem imela neke vrste nočne more. Namreč v četrtek imam en dogodek, kjer bo podelitev nagrad najboljšim in sem sanjala o tem. Hkrati si želim biti med najboljšimi, ker se mi odpre lahko veliko priložnosti, ter bo vse super in dobro, če bom le znala izkoristiti trenutek, po drugi strani pa me je strah biti preveč medijsko izpostavljena, ker imam občutek, da nisem dovolj dobra. Tudi moja občutja in predvidevanja o tem, ali imam sploh možnosti, da pridem med prve so zelo mešana. Sama mislim, da nisem bila dovolj pripravljena, da nisem povedala vsega, kar bi morala in sem polovico stvari pozabila, vendar pa odzivi iz komisije, tudi mentorja so vzpodbudni in pozitivni. Torej kaj pričakovati? Ničesar. Bo kar bo, saj tako ne bom mogla biti ne razočarana ne preveč presrečna, vendar srečna samo kratkotrajno. To je moj prvi tak dogodek po štirih letih, kjer sem se morala učiti, pripravljati in predstaviti pred komisijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti željo po biti med najboljšimi. Ko se zavem, da imam željo po biti med najboljšimi, se ustavim in diham. Zavedam se, da imeti željo je nekaj, realnost pa je nekaj čisto drugega in šele ko bom videla rezultate bom ali bila ali ne bila med najboljšimi. Zavezujem se, da ne razmišljam, ampak se prepustim in vidim realnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti željo, da ne bi bila med najboljšimi. Ko se zavem, da imam željo, da ne bi bila med najboljšimi, se ustavim in diham. Zavedam se, da če si želim imeti nekaj in si hkrati ne želim imeti tistega, da v resnici nimam pojma kaj bi rada in je zato resnično najbolje, da se prepustim in vidim kaj se bo zgodilo, ko bo čas za to. Zavezujem se, da naslednjič ko bom bila v precepu, se usedem, izpišem kaj si želim, oziroma kaj je bolj realno in boljše zame in ne upam in si ne želim stvari, na katere nimam vpliva.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, ali sem bila dovolj uspešna ali ne. Ko se zavem, da razmišljam, ali sem bila dovolj uspešna ali ne, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem dala vse od sebe in to najbolje in največ, kar sem bila zmožna dati v tisti situaciji v tistem trenutku. Samo jaz vem, da sem polovico stvari pozabila povedati, ter tudi samo jaz vem, da sem pred vstopom pred komisijo imela popolnoma prazno glavo, ter je bila za to praznino kriva moja živčnost kateri sem se prepustila, ker mi pač ni bilo vseeno. Zavezujem se, da ne razmišljam kaj je in kaj bo, ko je nekaj konec in sem dala vse od sebe, ter se samo prepustim trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti živčna pred vstopom pred komisijo. Ko se zavem, da sem bila živčna pred vstopom pred komisijo, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem bila živčna zaradi tega, ker sem želela dati vse od sebe in hkrati sem se zavedala, da se nisem dovolj pripravljala, čeprav so bile priprave sestavljene iz dveh delov, predstavitve pred komisijo in izdelkov, ki so bili prototipi mojih slaščic. Predstavitev pred komisijo po moje mi ni najbolje uspela, čeprav sem dobila drugačne odzive, slaščice pa so mi uspele ravno takšne, kot sem si jih želela predstaviti, čeprav tudi pri njih nisem bila najbolj zadovoljna. Zavezujem se, da če sem pripravljena sem pripravljena in ne razmišljam kaj bo in kako bo, ter se prepustim trenutku in nisem živčna.