Imam sodelavca, ki me zelo moti. Je zelo hiter, vendar površen. Spominja me na eno bivšo sodelavko, ki je prav tako kot on bila zelo hitra, vendar površna. Vendar razlika med njima je, da ona je pomivala posodo in površno pomita posoda prinese slab sloves celemu gostišču, tukaj pa pri njemu gredo v smeti samo nekaj kosov izdelkov, ali pa mora začeti ponovno od začetka. Za razliko od njega sem jaz čisto nasprotje. Poizkušam biti kar se da natančna, čeprav mi večkrat ne uspe, ter sem sorazmerno počasna. Zaradi hitrosti se večkrat počutim tudi manj vredna v primerjavi z drugimi.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se primerjati z drugimi, ker sem počasnejša od njih. Ko se zavem, da se primerjam z drugimi, ker sem počasnejša od njih, se ustavim in diham. Zavedam se, da smo ljudje različno hitri. Določene stvari gredo tudi meni hitro, ker sem jih vadila več let ali pa sem nadarjena zanje. Zato se je brez veze primerjati z drugimi. Zavezujem se, da ko se opazim, da se primerjam z drugimi, se ustavim in ugotovim na kak način se sploh primerjam, ter ali je to sploh pomembno, če ni zadiham, ter grem naprej.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se imeti za bolj natančno od drugih. Ko se zavem, da se imam za bolj natančno od drugih, se ustavim in diham. Zavedam se, da imamo vsi svoje pluse in minuse in natančnost je za razliko od hitrosti moj plus in zato je to, kar sem po izobrazbi idealen poklic zame, kjer je potrebno biti natančen, pa tudi ne preveč počasen. Zavezujem se, da se ne primerjam na tak način, da se če nekje vidim nekaj negativnega, takoj premaknem, da v sebi vidim nekaj pozitivnega, ter ko opazim, da se primerjam se ustavim in ugotovim, ali je to primerjanje sploh pomembno in potrebno in če ni zadiham, ter grem naprej.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se imeti za inferiorno/superiorno, glede na to s kom se primerjam. Ko se zavem, da se imam za inferiorno/superiorno, glede na to, s kom se primerjam, se ustavim in diham. Zavedam se, da mi primerjanje ne bo nikoli prineslo nič dobrega. Zavezujem se, da ko se opazim, da sem se začela primerjati, se ustavim in diham in delam ter razmišljam o drugih, pomembnejših stvareh.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti slabo mnenje o sodelavcu, ki dela hitro in površno. Ko se zavem, da imam slabo mnenje o sodelavcu, ki dela hitro in površno, se ustavim in diham. Zavedam se, da on je bil pred leti že na tem delovnem mestu nekaj let in je že imel hitrost in znanje. Sedaj je s časom pozabil, vendar bi bil rad še vedno enako hiter. Zato ker hoče biti hiter, dela tudi napake, in motiti se je človeško. Zavezujem se, da ko se zalotim, da razmišljam o njemu, kako je hite in površen, se ustavim, diham in pogledam vase, mogoče pa bi lahko še sama stisnila iz sebe malo več hitrosti, bila prijazna do njega, se ne sekirala, ko mi pobere komade, ki sem si jih prinesla, temveč bila tiho in delala, kot sem slišala pred časom, če si počasen se lahko naučiš, da si hitrejši, lenih ljudi pa ne marajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar