186. dan: Odvisnost - mobilni telefon

Odvisnosti, to je nekaj vsakdanjega v tem času, da se niti ne zavedamo kako smo odvisni od telefona, interneta, avtomobila, hrane, pogovorov, dokler ne izgubimo tega. Nekje sem zasledila, da je večja skrb najstnikov v teh časih, ali imajo dovolj baterije na telefonu, kot ali bodo preživeli, kje in kako bodo dobili hrano in zaposlitev. Tudi sama sem ugotovila, da sem odvisna od telefona, saj ko sem pred časom bila prisiljena biti brez njega, ker sem ga dala na popravilo, sem prvi dan se počutila tako, kot pravijo, da se počutijo narkomani, ko so brez droge. Imela sem odtegnitveni sindrom. Predvidevam, da bi se tako prazno počutilo veliko ljudi, sploh mladih. Sama sem šla preko tega, ter včasih ga si upam pustiti tudi doma in tudi po 8 h ne pogledam nanj. Ni potrebe. Vendar ga še velikokrat vzamem s seboj, saj telefon ni več samo telefon, ampak multifukcijska naprava. Sama največkrat uporabljam fotoaparat. In kdaj je imeti telefon s seboj sprejemljivo in kdaj je bolje, da je doma, če ne že v žepu? Poglejmo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila postati odvisna od telefona in vseh njegovih aplikacij. Ko se zavem, da sem postala odvisna od telefona in vseh njegovih aplikacij, se ustavim in diham. Zavedam se, da je v teh časih telefon nepogrešljiv, vendar če ga od časa do časa pustimo doma, ne bo ničesar narobe in tudi zgubili se ne bomo na svežem zraku v naravi. Zavezujem se, da zmanjšam uporabo telefona na minimum.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se sekirati, ker imam telefon preveč po rokah, ker ima toliko "nujno" potrebnih aplikacij. Ko se zavedam, da se sekiram, ker imam telefon preveč po rokah, ker ima toliko "nujno" potrebnih aplikacij, se ustavim in diham. Zavedam se, da imeti telefon pri sebi, ko grem sama na sprehod, da z njim fotografiram, si preko aplikacije merim hitrost in čas, ali ga imam s seboj v gozdu, da v primeru, da se mi kaj zgodi pokličem domov ni ničesar narobe in se mi ni potrebno sekirati. Večji problem je, ko sem v družbi in namesto da bi se pogovarjala z družbo, raje gledam v telefon in spremljam najnovejše informacije. Zavezujem se, da v družbi ne gledam v telefon in ga ne jemljem iz žepa, razen če fotografiram ali moram pogledati kaj nujnega, kot sta pomet, vreme, ali pa če dobim klic ali sporočilo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila si predstavljati, da sem nujno odvisna od telefona. Ko se zavem, da si predstavljam, da sem nujno odvisna od telefona, se ustavim in diham. Zavedam se, da včasih nismo imeli telefona in je bila za vsako aplikacijo nova naprava in jih večino nisem imela, ne vem zakaj jo sedaj nujno potrebujem. Res je, da živimo v drugačnem obdobju in okolju, vendar če greš nekam prvič ni narobe, da se izgubimo, čeprav je najenostavnejše imeti navigacijo na telefonu, ki nas pripelje v večini primerov celo na pravi naslov. Težje se je ne zgubiti brez navigacije, samo z zemljevidom v fizični obliki, namreč ljudje ne znamo več brati kažipotov, ter zemljevidov, saj nam navigacija pove vse. Zavezujem se, da si včasih pustim se zgubiti in ne vklopim vedno navigacije in drugih aplikacij od katerih naj bi bila toliko odvisna.