195. dan: Delati iz veselja ali potrebe

Vsakdo ima ponavadi ločeno. Služba in hobiji. Služba je nekaj kar more delati, da dobi plačano in da preživi, ter hobiji, ki so odmaknitev stran, kjer uživa. Pred časom sem imela hobije za službo in službo za hobije, vendar mi ni delovalo, nato sem imela samo službo, ker sem bila okupirana z njo in sem se šele počasi uvajala. Sedaj pa imam oboje, tako službo kot hobije.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ločevati službo in hobije kot na pomembno in nepomembno. Ko se zavem, da ločujem službo in hobije na pomembno in nepomembno, se ustavim in diham. Zavedam se, da dajem drugačen pomen stvarem, ki jih počnem rada, kot stvarem, ki jih moram početi. Čeprav je delo delo, ter ne bi smelo biti večjih razlik med dojemanjem dela za denar in delom doma, delo za hobije, delo iz veselja, vendar se dogaja ravno to. Ljudje smo plačani premalo in delamo zaradi ljubega preživetja in ponavadi nimam več volje in energije, da počnemo nekaj, kar nas veseli in vedno bolj padamo v brezno slabega počutja in bežanja pred službo. In kmalu služba postane nujno zlo in če imamo pogum začnemo razmišljati o menjavi le te. Vendar velikokrat ni poguma, ni volje, ni prave izobrazbe in ostanemo ujeti in se vedno bolj pogrezamo. Vendar temu ni potrebno, da je tako. Tudi službo lahko začnemo jemati kot nekaj pozitivnega. Zavezujem se, da v vsakem delu vidim nekaj pozitivnega, zaradi česar grem rada na delo in uživam, kolikor je le mogoče, čeprav je fizično in psihično naporno.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila delovati tako, da mi je ljubše biti doma na bolniški z neprijetno boleznijo, kot pa biti v službi. Ko se zavem, da sem raje na bolniški, kot pa v službi, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem zaradi svojega načina razmišljanja svoje telo spravila do bolezni, saj se fizično počutim zdrava in tudi imunost je dobra, bolezen pa naj bi bila znak padca imunskega sistema, ker pa pri meni ni tako, predvidevam, da sem se s svojimi umskimi vzorci spravila v bolezen. In ta bolezen sploh ni prijetna, čeprav ne kiham, ne kašljam, ne smrkam, se počutim odlično, razen kadar me špika, srbi in se zvijam občasno od bolečin, pa tudi prijetno na pogled ni prav nič. Kako ima človek raje bolezen kot delo? Tako, da ko se na delu ne počuti dobro in premleva in razmišlja kako pobegniti, hkrati pa je ujet, ker nima poguma po spremembah. Zavezujem se, da sprejmem delo kot tako in se ne obremenjujem z njim, ampak ga živim vsak dan, ter se ne sekiram zaradi sodelavcev, ki me imajo lahko radi, ali pa me sovražijo, ker to ni pomembno, pomembna sem samo jaz in da se pri sebi počutim dobro in tako tudi ne bom priklicala bolezni nad sabo.