198. dan: Cmokanje

Prijeten dan, klepet in uživanje s prijateljicami, večerja. Vse super, samo kaj ko ena izmed prijateljic cmoka. Ni me motilo, ko je naglušen stric srebal juho, ker sem se zavedla, da ni slišal kaj počne. Me pa zmoti, ko mlada, izobražena oseba ženskega spola je z odrtimi usti in cmoka. Še ko sem bila majhna punčka mi je mami govorila o obnašanju pri mizi, da se je z zaprtimi usti in da se ne sreba in cmoka. Tudi sama kdaj pa kdaj posrebam juho, vendar bolj zato, da to pokažem drugim, ki v tistem trenutku tudi to počnejo ali pa jih rada bi malo živcirala. Vendar cmokanje, ki ga ni mogoče prezreti in preslišati, čeprav bi rada. Vendar zaradi vljudnosti sem raje tiho in te osebe ne opozorim, da to ni vljudno, ni po bontonu in se sprašujem, kako jo sprejmejo ljudje, ko hodi na poslovna kosila in večerje, če tam tudi tako glasno je. Ali ji je sploh kdo povedal, da to ni lepo, prav? Ali pa je to le moj problem, ki ga moram predelati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila reagirati na cmokanje mlade, izobražene ženske. Ko se zavem, da reagiram na cmokanje mlade, izobražene ženske, se ustavim in diham. Zavedam se, da njeno cmokanje moti le mene, nje prav nič. Torej je na meni, ali da sprejmem njeno obnašanje, ali pa grem. Zavezujem se, da naslednjič ko bom v njeni bližini in bo me njeno cmokanje ponovno močno motilo, se ustavim, diham, ter skušam spregledati to cmokanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da so starši vse otroke naučili obnašanja za mizo, ter da se po bontonu je z zaprtimi usti, ter se ne srka in cmoka. Ko se zavem, da verjamem, da so starši otroke naučili obnašanja za mizo, ter da se po bontonu je z zaprtimi usti, ter se ne srka in cmoka, se ustavim in diham. Zavedam se, da veliko ljudi ne zanima kaj dela otrok in kako se obnaša, zato otroka ne bodo učili kako se je, ter obnaša. So pa tudi ljudje, ki pazijo na vsak otrokov korak, vendar morajo otroci se vse naučiti sami. In če starši nekaj ne vedo in jih ne zanima, ne bodo učili otrok obnašanja za mizo. Zavezujem se, da se naslednjič zavem, da ljudje niso sami krivi, so tudi njihovi starši in drugi ljudje iz okolice, ki bi jim lahko pokazali osnove, ki pa so lahko tudi osnove obnašanja, drugje pa je srebanje juhe znak, da gost uživa v hrani.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da je srkanje in cmokanje znak za neolikanega človeka. Ko se zavem, da verjamem, da je srkanje in cmokanje znak za neolikanega človeka, se ustavim in diham. Zavedam se, da so mene učili, da se ne sme pri mizi srkati juhe in cmokati ko ješ, vendar na svetu nisem samo jaz, naša družina in naša pravila. Kolikor vem na japonskem je srebanje juhe znak, da uživamo pri hrani, ali nekaj takega, kar je zame nepredstavljivo, ter neolikano. Zato je dobro spoznavati tudi druge kulture, potovati in tako biti v stiku z različnimi običaji in navadami, da se spoznamo tudi z njimi in nam bodo nekatere stvari postale bolj všečne. Zavezujem se, da ne obtožujem ljudi, ki se obnašajo drugače pri mizi kot se sama, saj ne vem kake običaje imajo pri njih, ter se raje o tem prej pozanimam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da me glas cmokanja spravi v nervozo in se zato počutim slabo. Ko se zavem, da me glas cmokanja spravi v nervozo in se zato počutim slabo, se ustavim in diham. Zavedam se, da smo ljudje različni in sama imam zelo rada tišino, vse delam v tišini. Medtem pa drugi ljudje imajo radi glasbo in brez nje ne morejo živeti. Tudi sama se navajam na zvoke, vendar je še vedno tišina tista, ki mi pomeni največ, sploh ker imam v službi vse tako glasno. In ker imam rada tišino me vse, kar je glasno spravi v nervozo in se ne počutim dobro zaradi tega. Nekaj podobnega je tudi glasno cmokanje. Ko sama jem, potiho, ter sem zatopljena v to kar počnem, ne opazim cmokanja, če pa sem v tišini, ter počnem nekaj, pri čemer se moram zbrati, pa me moti tudi cmokanje. Zato se zavezujem, da se sprijaznim z glasnostjo okoli sebe, če nisem ravno sama, ter se zavedam, da je tudi v naravi lahko glasno, ko ptički pojejo in brenčijo čebelice, vendar si to predstavljam kot tišino.