Stvari uspejo ali pa ne uspejo. Uspeh je odvisen, od veliko dejavnikov, še najbolj pa od začetne točke (starting pointa). To je v mojem primeru, ali začenš nekaj delati zaradi sebe, ali zato, da drugim ustrežeš. Sama veliko stvari delam, da ustrežem drugim, da me lahko drugi pohvalijo, no to pričakujem, čeprav je realnost drugačna. Potem pa je še tukaj moj ego, saj ko se nekaj odločim, mora biti tako in nič drugače, čeprav vem, da se ne bo izšlo najbolje. Ko se nekaj odločim, me nič ne premakne, tudi če s tem škodujem sebi. Včasih tako škodujem tudi drugim, čeprav si tega en želim početi, ker nisem človek, ki bi škodoval drugim.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da bom uspešna, če delam tako, kot si zamislim in ne poslušam nikogar, ki me želi prepričati, da moj način ne deluje. Ko se zavem, da verjamem, da bom uspešna, če delam tako, kot si zamislim in en poslušam nikogar, ki me želi prepričati, da moj način ne deluje, se ustavim in diham. Zavedam se, da človek ne more z glavo skozi zid, pa tudi oponašanje osla z njegovo trmo ne deluje. Najbolje je na svet gledati z zdravo pametjo, pač odločati se je treba tako, da nikomur ne škoduješ, ne sebi ne drugim. Če škodiš sebi ali drugim, ta odločitev ni prava in jo je potrebno spremeniti. Zavezujem se, da pred odločitvijo pogledam ali s svojo odločitvijo komu škodujem, če ne, potem se odločim za, če škodujem, se ne odločim ali spremenim odločitev.
Odustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti napačne začetne točke, ter se zaradi tega napačno odločati. Ko se zavem, da imam napačne začetne točke, ter se zaradi tega napačno odločam, se ustavim in diham. Zavedam se, da to, da iščem delo, se prijavim na izpit in se ne odjavim, čeprav ne znam dovolj in bi se lahko odjavila, nočem sprejeti denarja, čeprav ga potrebujem, so rezultat tega, da hočem nekaj storiti, da bi bila pomembnejša v očeh drugih, oziroma se hočem ljudem pokazati v najboljši luči. Ne upam si zapreti podjetja, ker me bodo tako imeli ljudje okoli mene nesposobno. Nočem sprejeti denarja, ker nočem prejemati miloščine, če nisem naredila tako, kot bi morala. Zavezujem se, da ne bom več egoistična, da bom našla pravo začetno točko, ter delovala tako, da ne bom več trpela in škodila sebi in drugim.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila kolebati med zapreti podjetje ali ne zapreti podjetje. Ko se zavem, da kolebam, ali naj zaprem podjetje ali ne, se ustavim in diham. Zavedam se, da v vsakem primeru moram najti boljše delo, no moram najti nekaj, kar mi bo prinašalo denar. Do sedaj, karkoli sem naredila, ni bilo pravega učinka, ker imam podjetje samo zato, da ga imam, ker če bi delala karkoli drugega bi se počutila manj vredno, čeprav sedaj ne delam nič. Sedaj se bojim zapreti podjetje, ker je edina možnost delo v tovarni, kjer pa ponavadi delajo tisti, ki nimajo visoke izobrazbe, čeprav je tudi sama nimam. Zavezujem se, da iščem delo in ko ga dobim zaprem podjetje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se imeti za nekaj več, samo zato, ker sem faliran študent. Ko se zavem, da se imam za nekaj več, ker sem faliran študent, se ustavim in diham. Zavedam se, da nisem nič, vendar nočem, da drugi to zvedo. Nočem, da vedo, da sem hodila na fax, vendar ga nisem naredila. Zaradi tega se počutim slabšo, manj vredno. Vendar v resnici sem navaden človek, ki se trudi. Zavezujem se, da se zavedam, da izobrazba ne prinese statusa in možnosti, da se imaš lahko za nekaj več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar