nedelja, 04. januar 2015

11. dan - Nenavadna pomirjenost

Danes (ja res je, da je že čez polnoč, ampak pišem za včeraj, kot za danes, ker nisemmogla tega storiti prej) je bil zanimiv dan, v katerem nisem doživela večjih čustvenih pretresov in izbruhov. Ugotovila sem, da mi to pisanje in samoodpuščanje zelo pomaga, saj sem bila lahko v stiku z neko osebo, s katero do sedaj nisem mogla biti, sem pa pred kratkim zaradi te osebe naredila samoodpuščanje. Danes sem spoznala nekaj ljudi, ki so tudi v tem, kjer sem jaz in delajo po teh principih in so me veliko novega naučili in mi svetovali kaj in kako naj delam in počnem. Ko sem šla ke, sem bila res čisto malo živčna, skoraj nič, vendar bol zaradi tega, ali bom prišla prav ali ne. Kakšnih večjih predstav si nisem hotela delat. Tam smo se pogovarjali in uživali in sem bila neverjetno sproščena in sem jim lahko zaupal svoje mnenje o ljudeh, ki me spremljajo in preden sem jih spoznala sem pričakovala, da so čisto drugačni, kot sem potem tekom spoznavanja ugotovila da so. Na poti domov pa sem bila malo jezna na voznika, ki je vozil z dolgimi lučmi, zato sem neko besedo uporabila kot kletvico. Se mi je zgodila pa še ena malenkost, kateri sem takrat pripisala prevelik pomen, ki se je tudi zgodila na poti domov. Od cesti je lipov drevored in od žleda so verjetno ostale gor še suhe veje, ki so sedaj polomljene ležale po tleh in ene sem se komaj izognila, čeprav avtu ne bi naredila kake škode, ker ni bila velika. Takrat sem pomislila, da naj se izide, zavila rahlo vstran in tako obvozila. Zaradi tega mi je srce pričelo hitreje biti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bili živčna, čeprav ni bilo nobene potrebe po tem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati kako bo, ko se srečam z njimi in biti zato živčna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila skrbeti ali bom našla ali ne, saj sem večji del poti poznala in za navodila sem ga poklicala in mi jih je povedal. Telefon sem imela na prostoročnem telefoniranju in zato nisem ogrožala ne sebe ne drugih, ko pa sem poklicala pa sem se ustavila ob robu vozišča.

Zavezujem se, da bom od sedaj popolnoma sproščena in brez pričakovanj, ko grem kam na obisk, spoznam koga ali grem nekam, kjer še nisem bila.


Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da me malenkost na cesti spravi v misli.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da mi je srce pričelo biti hitreje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvodevati, da če se ne izognem, da povzročim večjo ali manjšo škodo na avtu. To ni pomembo. Železo se popravi, življenja se ne more.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila dati malenkosti tak pomen.

Zavezujem se, da od sedaj naprej bom dajali različnim stvrem tolikšen pomen, kolikeršnega si renično zaslužijo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar