155. dan: Strah pred višino - plezanje do vrha

Kot mala deklica pri štirih, petih letih sem imela prijatelja, no sorodnika, ki je bil pravi lump. Predlagal mi je stvari, ki niso bile primerne za moja leta in jaz sem seveda jih naredila. En izmed predlogov je tudi bil plezanje na kozolec po latah za obešanje sena, detelje ali stelje. Ker je bil kozolec prazen, se na latah ni sušilo nič, mi je predlagal, da greva do vrha. Ker sem bila mala in spretna je to šlo brez problema, ko pa sem bila zgoraj pa se je ustavilo. Ne vem kako je prišlo do tega, da so me opazili, da plezam, ter me prišli iskat gor, ter pospremili dol, mogoče je bilo krivo, da si nisem upala sama iti dol, ali pa se še nisem obrnila za plezanje nazaj dol. Vendar ko se spominjam sedaj tistega dogodka, občutim strah. Ko sem bila s spremljevalcem na trdnih tleh, sem dobila lekcijo, da se tega ne dela, da se ne sme plezati, ker bom padla in se poškodovala, da naj nikoli več ne naredim česa takega. To je ostalo v meni in ne vem, ali sem še kdaj plezala in če sem od takrat, do mojega naslednjega spomina povezanega z višino imela strah pred višino, ker pa sem naslednji spomin že dodobra predelala, ter je ostal strah še vedno, potem je mogoče vzrok v tem spominu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred višino, ker sem poslušala druge, ki so mi govorili kaj naj počnem, ter kaj ne smem početi. Ko se zavem, da imam strah pred višino, ker poslušam druge, ki so mi govorili kaj naj počnem, ter kaj ne smem početi, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem bila takrat še otrok, ter sem hotela biti v družbi starejših, bolj izkušenih. Zato sem tudi poslušala le nekaj let starejšega sorodnika, ki je bil poln idej, vragolij in podobnega, ter se ni zavedal nevarnosti, jaz pa tudi ne. Ko so v dogajanje posegli odrasli in me okregali, je nastal tisti strah, ki ga ne bi bilo, če bi si zaupala in ne plezala gor. Zavezujem se, da razmišljam s svojo glavo in preden karkoli storim preverim, ali ne škodujem sebi ali ljudem okoli sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred višino, ker ko sem prišla dol, so mi zabičali, da naj ne hodim več gor, ker lahko padem in se poškodujem. Ko se zavem, da imam strah pred višino, so mi zabičali, da naj ne hodim več, gor, potem ko sem prišla dol, ker lahko padem in se poškodujem, se ustavim in diham. Zavedam se, da če človek je mlad in nepazljiv, da se nesreče lahko zgodijo, vendar ko se umiriš in si pazljiv, da ne potrebuješ strahu, pred višino, ker če si dovolj pazljiv, ne pride do padca in poškodb. Zavezujem se, da se zavedam, da so me hoteli obvarovati pred poškodbami, ko so mi prikazali višino kot nekaj nevarnega, vendar sedaj sem dovolj pazljiva in razumna, da grem lahko na višino in ne pride do poškodb, če sem seveda dovolj pazljiva.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti občutek strahu, ko se spominjam opisanega dogodka, čeprav se ne spomnim podrobnosti. Ko se zavem, da imam občutek strahu, ko se spominjam opisanega dogodka, čeprav se ne spomnim podrobnosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da ta občutek je lahko pravi, ali pa ker me je sedaj strah višine, ta strah projeciam na tisti dogodek. Kar pa sploh ni pomembno, saj imam ta strah v tem trenutku in je pomemben sam strah, ki ga je potrebno predelati. Zavezujem se, da se ne oziram ali so spomini pravi ali ne, ampak je bistveno to, da predelam situacijo, strah.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred višino, ker sem bila na višini, preden so me pospremili dol in me okregali. Ko se zavem, da imam strah pred višino, ker sem bila na višini, preden so me spopremili dol in me okregali, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem povezala nevarnost pred višino z višino, ter dobila strah pred njo, čeprav to ne bi bilo potrebno. To je bilo dobro zanje v tistem trenutku, da nisem hodila več na višino, vendar sedaj me samo ovira, ker ne morem početi stvari, ki so na višini. Zavezujem se, da se zavedam, da je bilo kreganje, ki sem ga bila deležna v povezavi s tistim dogodkom in sedaj me ne bodo več kregali, če grem na višino, ker se zavedam nevarnosti in sem pazljiva.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila čutiti strah, ko sem bila na vrhu kozolca, preden so odrasli splezali gor in me varno pospremili dol. Ko se zavem, da sem čutila strah, ko sem bila na vrhu kozolca, preden so odrasli splezali gor in me varno pospremili dol, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem splezala gor v igri, ter ker sem se želela dokazati. Ko sem bila zgoraj sem bila utrujena, ker je stavba visoka in je kar nekaj lat, katere sem morala preplezati do vrha. Če bi se zgoraj spustila, ter bi padla dol, ne bi preživela. Vendar preživela sem in živim. Zavezujem se, da se zavedam, da je večina strahov povzročena umetno, ker starši ne razložijo in en prikažejo nevarnosti na pravi način.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne imeti strahu pred višino, če lestev ali stopnice niso previsoke, so stabilne oziroma imajo ograjo, torej če se počutim varno. Ko se zavem, da nimam strahu pred višino, če lestev ali stopnice niso previsoke, so stabilne oziroma imajo ograjo, torej če se počutim varno, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to povezano s tem, ko so me dol pospremili, da sem prišla varno dol. Torej če je neka varnost, nekdo v moji bližini in se počutim varna, tako kot takrat pri spuščanju dol, nimam tolikšnega strahu pred višino, oziroma sploh nimam strahu. Zavezujem se, da se zavedam, da varnost, opora, nekdo, ki skrbi zame na višini, da sem lahko tudi sama, ki sem pazljiva in razumna.

154. dan: Vzeti si čas zase

V zadnjem času je pri nas živahno. Pazimo na osebo, ki je že starejša, ter zelo aktivna. Na to osebo pazimo, da ponoči ne vstane iz postelje in po možnosti pade, ter si ponovno zlomi kolk, kar je tudi vzrok, da ne pustimo da vstaja ponoči in smo tudi čez dan poleg nje. Ker živimo v hiši skupaj s to osebo, ter sem jaz v istem nadstropju z njo, večina nočnega dežuranja pade name, ker sem najbližje in tudi najbolj slišim kaj se dogaja. V tem času imamo tudi odprta vrata, da se sliši vsak malo močnejši vdih in izdih te osebe.

Poleg tega, sem prve dni kar cele noči prebila v sobi te osebe, kjer sem sedela v polsnu na stolu. Nisem si upala zaspati, ker sem se bala, da bi zaspala. Ko so me proti jutru zamenjali, sem si upala se uleči v posteljo in normalno za nekaj ur zaspati. Vendar kaj se mi je zgodilo nekaj dni kasneje. Zmanjkalo me je za nekaj ur. Zaspala sem. Kako je to mogoče, če pa bi morala paziti nanj. Na srečo sem se pravi trenutek zbudila, vendar se je naslednji dan ali dan kasneje ponovilo. Zaspala sem še za več kot par ur, ampak kar za celo noč. To nisem jaz, ne sme se mi zgoditi. Če obljubim, da bom pazila, če si obljubim, da bom pazila, ne smem zaspati. Še huje je, ko sem za vikend tudi čez dan šla spat, ter tudi, ko nisem bila več zaspana še malo potegnila. Spala sem in nekdo drug je moral paziti namesto mene, ki sem spala.

Počutila sem se slabo. Nisem perfekcionist, sobo imam v razsulu, nič mi ne gre, ampak ko se nekaj zapičim, mora biti tako, kot si zapičim. Slabo se počutim, ker se trudim se naspati za nazaj, ko sem premalo spala in ne vem več kateri dan se je kaj dogajalo, ker imam prazno glavo. Počutim se slabo, če grem po vrtu s fotoaparatom in fotografiram rože, da se umirim. Počutim se slabo, če si želim vzeti čas zase. Tudi zato, ker sem šla z nekom v gozd, da se nadihava svežega zraka, sem se zaradi tega počutila slabo. Vendar ker sem utrujena, sem nasilna in me hitreje vsaka najmanjša stvar vrže iz tira. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti slabo, ker spim čez dan zaradi utrujenosti in premalo spanja preko noči. Ko se zavem, da se počutim slabo, ker spim čez dan zaradi utrujenosti in premalo spanja preko noči, se ustavim in diham. Zavedam se, da če si vzamem čas in se naspim, kolikor v tistem trenutku potrebujem, je bolje zame in za ljudi okoli mene, kot pa da se trudim biti budna cele dni in noči in se slabo počutiti ker ne spim dovolj in ne naredim dovolj niti dovolj kvalitetno. Zavezujem se, da če sem utrujena, je bolje da spim preko dneva, saj imajo drugi več od mene pa tudi sama se bolje počutim spočita, zato je slabo počutje odveč.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti slabo, ker sem si vzela čas zase in delala stvari, ki me veselijo. Ko se zavem, da se počutim slabo, ker sem si vzela čas zase in delala stvari, ki me veselijo, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsakdo potrebuje čas zase, da se regenerira, da se posveti sebi. Tudi delo je lahko posvečanje sebi, če je to delo tako, ki ugaja trenutnemu počutju in zmožnostim. Zavezujem se, da če sem utrujena, ni potrebno samo spati, ampak lahko delam stvari, ki me veselijo in sproščajo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti nasilna, ker sem neprespana. Ko se zavem, da sem nasilna, ker sem neprespana, se ustavim in diham. Zavedam se, da nasilje ne reši nobene situacije, ampak jo samo poslabša, saj se jaz počutim slabo, ker porabim še tisto malo energije, kolikor mi jo je ostalo za stvari, ki mi škodujejo. Prav tako škodim tudi vsem okoli sebe. Kričanje in nasilni izpadi me omejujejo. Zavedati se moram, da oseba, ki jo pazimo, živi v nekem drugem svetu, ima občasne trenutke, ko se zdi, da ne razmišlja več trezno, ko pa je pri sebi, pa provocira. Ne vem ali naj jemljem to osebo kot popolnoma zdravo ali pa ima že simptome kake bolezni spomina. Zavezujem se, da se zavedam svoje nasilnosti in jo prekinem še preden pride do tega, pa ali me oseba provocira, ali je bolna in zato tako govori in deuje, ker niti to, niti premalo spanja ne sme biti izgovor za karkoli nasilnega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pomagati, da me tudi drugi doma vidijo in pohvalijo, kako sem pridna in pomembna, ker brez mene ne morejo nič. Ko se zavem, da pomagam, da me tudi drugi doma vidijo in pohvalijo, kako sem pridna in pomembna, ker brez mene ne morejo nič, se ustavim in diham. Zavedam se, da ne morem delati samo tiste stvari, zaradi katerih mislim, da me bodo drugi hvalili, ker imam sama občutek, da delam več, kot drugi vidijo, da delam. Ne smem se skrivati za deli, ki niso nikomur ljubi, sama pa imam izgovor, da lahko preostali čas lenarim, ker itak čujem čez celo noč. Iščem pohvale in pozornost drugih, ker se ne počutim dobro v svoji koži. Prav tako drugim razlagam situacijo, da se bom lahko smilila drugim, kako sem uboga, ker nič ne spim. To ni življenje, to je del životarjenja, ko se človek nima rad. Zavezujem se, da stvari ne delam zaradi pohval ali plačila, ampak ker želim brezpogojno pomagati, če imam v svojih predstavah kakršnikoli plačilo, to ni več brezpogojna pomoč in se moram ustaviti, zadihati, ter ugotoviti, kaj bi sploh rada dosegla s to pomočjo, ki naj bi jo nudila.