torek, 29. september 2015

131. dan: Sanje

To jutro sem ponovno sanjala. Da, pravijo, da sanjaš vsako noč, vendar si ne zapomniš sanj. Jaz nisem prepričana v to, sem pa prepričana, da imajo sanje nek pomen. No pa da jih opišem.

Dogajale so se v Ljubljani in sicer na Gospodarskem razstavišču, v dvorani imenovani Jurček, ki pa je bil čisto drugačen, kot se ga spomnim. Namreč steklo je bilo oblepljeno, notri pa je bilo kot na gradbišču. Na delu bližje vratom so biel postavljene mize, kjer so bile stojnice. Tudi sama sem imela stojnico in sicer na najmanjši mizi. V prostoru ni bilo veliko ljudi. Kmalu sem dobila od nekod informacijo, da je neka prireditev v povezavi z vinom, v tistem trenutku pa vstopi v prostor oseba B ženskega spola, ki sem jo takoj povezala z neko drugo osebo, ki ji lahko rečemo gospod Z. Gospa B je spraševala po neki stvari in ker sem hotela biti ustrežljiva sem tudi sama pričela z iskanjem tiste stvari. Medtem ko sem iskala, v prostor vstopi tudi gospod Z, ki me objame in me v objemu drži kar nekaj časa. Ta njegov objem se mi zdi zelo čuden, saj nisva bila nikoli v reali v takem odnosu. 

Od vseh sanj bom izvzela del z gospodom Z in ga bolj podrobno predelala.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da bi imela iste občutke do Z tudi v realnosti, če bi ga srečala, kot v sanjah. Ko se zavem, da verjamem, da bi imela iste občutke do Z tudi v realnosti, če bi ga srečala, kot v sanjah, se ustavim in diham. Zavedam se, da je bilo v zadnjem letu med nama burno obdobje, ko mi je bil všeč, do tega, da sem ga videla kot nekaj več, pa do tega, da sem bila zelo jezna nanj, ker ni držal svoje obljube. Vendar sem nazadnje z njim poravnala vse račune, samo še pogodba obstaja, za katero pa ne vem, ali je sploh še veljavna ali ne. Zavezujem se, da Z sprejemam kot osebo in ne gojim nikakršnih čustev, ne negativnih, ne pozitivnih, ker ni potrebe po tem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da ne gojim do Z nobenih čustev več. Ko se zavem, da verjamem, da ne gojim do Z nobenih čustev več, se ustavim in diham. Zavedam se, da to ni res, saj ko sem v sanjah slišala njegov glas, sem si želela, da ne pride notri, kjer sem razstavljala. Počutila sem se manjvredno v tem neuglednem prostoru, saj je on vedno urejen in se ima za nekaj več. Ko sem slišala v sanjah njegov glas, sem reagirala, torej tudi v resnici moram imeti še vedno nekakšna čustva do njega, čeprav jih tlačim in zanikam, da bi jih imela. Zavezujem se, da preneham s premišljevanjem o njemu in o tem kaj on misli o meni.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da sem manj vredna kot on. Ko se zavem, da mislim, da sem manj vredna kot on, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem enako vredna kot on, čeprav ima on več premoženja kot jaz, sva oba samo človeka in prebivalca Zemlje. Zavezujem se, da se ne primerjam z drugimi in se ne ponižujem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, kaj si on misli o meni in ali je jezen name zaradi skrajnega ukrepa, ki sem ga naredila. Ko se zavem, da razmišljam kaj si on misli o meni in ali je jezen name zaradi skrajnega ukrepa, ki sem ga naredila, se ustavim in diham. Zavedam se, da moje razmišljanje o tem sploh ni pomembno, ker če je jezen name, me sovraži ali kaj podobnega, je to njegov problem, ne moj. Ukrepala sem proti njemu zato, ker ni izpolnil svojih dolžnosti, ki jih je imel do mene in ko je bilo tega konec, je vsega konec. Sicer pa, če bi bil jezen name, bi hotel prekiniti vse stike z mano, tudi na FB in mi ne bi pred kratkim celo poslal prošnjo, da naj povšečim njegovo novo stran. Zavezujem se, da se ne sekiram kaj si drugi mislijo o meni in kakšna čustva gojijo do mene, saj to ni moj problem, ampak njihov.

Ni komentarjev:

Objavite komentar