Ker osebe s katero sem si bila blizu ni več jo zelo pogrešam. Čeprav je bila zaradi naglušnosi osebe, katero pogrešam najina komunikacija okrnjena pogrešam druženje, pa spraševanje kje so drugi člani družine, ali so že doma ali ne, pogrešam zgodbe, televizijo na ves glas, odpiranje vrat, da preveri, ali sem v sobi, ter še veliko drugega. Da, pogrešam vse to, vendar ali je to res to kar pogrešam in ali je to povezano z mano, ter si to lahko dam sama? No pa preverimo.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pogrešati osebo in se zaradi tega počutiti osamljeno. Ko se zavem, da pogrešam osebo in se zaradi tega počutim osamljeno, se ustavim in diham. Zavedam se, da moram ugotoviti, ali pogrešam osebo, ali druženje z njo, ali pogrešam besede in dejanja te osebe, ali samo mislim, da vse to pogrešam. Zavezujem se, da ko začnem pogrešati se umirim, diham in ugotovim kaj v resnici pogrešam.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila počutiti se osamljeno, ker ni osebe/stvari, na katere sem navajena. Ko se zavem, da se počutim osamljeno, ker ni osebe/stvari, na katere sem navajena, se ustavim in diham. Zavedam se, da ko se navadiš na določene osebe/stvari, se te zdijo samoumevne in ne razmišljam kako bo, ko jih ne bo več. Ko jih ni, jih pogrešaš, se počutiš osamljeno, ker ti nekaj manjka, vendar v resnici si ti tisti, ki misli, da jih nujno potrebuje, ter takega občutja ne more dobiti na drugačen način, kot od osebe/stvari, ki je ni, vendar v resnici si lahko daš vse sam. Zavezujem se, da se ne počutim osamljeno, ker ni osebe, ob kateri sem imela določene občutke in ker osebe ni več, tudi ni več občutkov.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati pozornost. Ko se zavem, da iščem pozornost, se ustavim in diham. Zavedam se, da bila sem navajena na družbo, pogovor, pozornost osebe, ki je ni več. Sedaj se moram ko se počutim slabo ustaviti in ugotoviti kaj je tisto, kar me je pripeljalo do takega počutja. Če ugotovim, da je to potreba po pozornosti oz pomanjkanje pozornosti, si pozornost dam sama. Zavezujem se, da ko ugotovim, da iščem/potrebujem pozornost, da si jo dam sama.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati potrditev. Ko se zavem, da iščem potreditev, se ustavim in diham. Zavedam se, da je oseba na različne načine mi dajala potrditve, tako, da se je družila z mano, mi zaupala in tako dalje. Sedaj ko te osebe več ni, se počutim izgubljeno, ter ne vem, ali delam stvari pravilno, saj od drugih ne dobim potrditve ali zavrnitve. Zavezujem se, da ko ugotovim, da iščem potrditev sama pridem do tega, ali sem stvar naredila prav in dovolj dobro ali ne.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati ljubezen, sprejetost, prijateljstvo, družbo. Ko se zavem, da iščem ljubezen, sprejetost, prijateljstvo, družbo, se ustavim in diham. Zavedam se, da to kar iščem je povezano in si lahko dam sama. Ko ljubim sebe, ne potrebujem ljubezni drugega, ko sprejmem sebe, ne potrebujem sprejetosti od drugih, ko sem sebi prijateljica in najboljša družba, ne potrebujem iskati prijateljstvo in družbo izven sebe. Ne pravim, da ne smem ljubiti drugih, imeti prijatelje in družbo, ampak se ne bom počutila odrinjena in osamljena če tega ne bom imela, če pa bom, pa bo to samo osebna nadgradnja. Zavezujem se, da se opazujem, se imam rada, se sprejemam in sem si najboljša družba.
Ni komentarjev:
Objavite komentar