Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati razloge za aktivnost v naravi, odhod iz hiše, Ko se zavem, da iščem razloge za aktivnosti v naravi, odhod iz hiše, se ustavim in diham. Zavedam se, da bolj kot razloge iščem izgovore kako ne iti ven, kako ne iti od doma, kako poležavati doma. To tako eno kot drugo ni dobro, saj ni tisto, kar si resnično želim. Ne poslušam sebe, svojega telesa, se mu ne prilagajam. Delam tako, kot mislim, da je najboljše zame, čeprav ni. Najboljše zame je, da grem vsak dan na sprehod, brez vzroka, brez izgovorov in samo hodim, sem v trenutku in uživam v vdihu in izdihu svežega zraka. Zavezujem se, da sem si uredila svoje življenje in sem aktivna in skrbim za svoje telo.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati izgovore, da mi le ne bi bilo treba iti iz hiše, ter delati nekaj na sebi in zase. Ko se zavem, da iščem izgovore, da mi le ne bi bilo treba iti iz hiše, ter delati nekaj na sebi in zase, se ustavim in diham. Zavedam se, da me nihče ne bo spravil v red, če se ne bom sama, nihče drug ne bo živel v mojem telesu, zato moram narediti ga primernega za vse preizkušnje, skozi katere bom še šla. Zavezujem se, da skrbim zase, za svoje telo in poslušam svoje telo.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne izpeljati vseh idej in načrtov tudi v realnem življenju, saj najlažje si jih je zamisliti, ter nato pozabiti nanje. Ko se zavem, da ne izpeljem vseh idej in načtov tudi v realnem življenju, saj najlažje si jih je zamisliti, ter nato pozabiti nanje, se ustavim in diham. Zavedam se, da iščem bližnjice, ki pa mi ne pomagajo, ampak se samo počutim boljše, ker sem kao nekaj naredila, v resnici pa nisem. Razmišljanje o neki stvari, ter je nato ne spraviti v realno obliko je nepotrebna izguba časa, ter energije. Najbolje je, da preneham si delati velikih načrtov za prihodnost, si zamišljati ideje in projekte, ter raje izpeljem en in en projekt od začetka do konca, no če se prekriva ideja, lahko tudi dva ali več. Vendar se moram premakniti, ne pa samo razmišljati o eni stvari, ker razmišljanje me ne bo obogatilo. Zavezujem se, da če si zamislim en projet, če je v moji moči, ga izpeljem od začetka do konca, ter nato nadaljujem z drugim projektom.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati trenutek, ki je zdavnaj spolzel mi skozi prste, ter ga ujeti v fotografijo, vendar fotografija je le barva, odtenki, trenutek pa je izgubljen za vedno. Ko se zavem, da iščem trenutek, ki je zdavnaj spolzel mi skozi prste, ter ga ujeti v fotografijo, vendar fotografija je le barva, odtenki, trenutek pa je izgubljen za vedno, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsak vzgih in izdih je dolg trenutek, dva, več. Ko se ne posvečam dihanju, ko se ga ne zavedam, ter se raje posvečam razmišljanju, takrat izgubljam dragocen čas, trenutke. Da, lepo je zamrzniti trenutek, vendar nikoli ni ta trenutek tak, kot je v resnici, saj na fotografiji so samo barve, ki tebi nekaj pomenijo, se drugim zdijo lepe, to pa je vse. Če z nekom, ki ni bil tam v tistem trenutku, se mu zdi trenutek, fotografija lepa, umetniška, grda, navadna, to pa je tudi vse, ocenjuje fotografijo, ne pa trenutka. Ne, to ne pomeni, da je prepovedano fotografirati, vendar iskati trenutke ni potrebno, trenutki pridejo in gredo, eden za drugim, še prehitro, ni si potrebno zapomniti vseh skozi fotografijo, bolje je živeti te trenutke. Fotografija je po eni strani nevarna zame, saj se nanašam nanjo, po drugi strani pa je podporna zame, saj me spravi iz hiše, grem v naravo, se premikam, vidim in doživim lepoto trenutka, ki ga v hiši ne bi, vendar ni mi potrebno biti odvisna od fotografije, jaz moram voditi življenje, ne življenje mene. Zavezujem se, da se ne zanašam preveč na fotografijo kot mojo podporo in živim tudi brez nje v polnosti, fotografija pa ostaja moj hobi, razvedrilo, dodatek, to pa zato, ker me veseli, rada fotografiram, uživam v fotografiji in se tudi na tak način izražam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar