161. dan: Javno nastopanje

Nikoli ni bilo mi težko nastopat pred razredom, res me je bilo strah recitirat pesmice, ampak ne zaradi nastopa samega, ampak da bi se zmotila. Prav tako sem nastopala, govorila po mikrofonu, pa tudi sama intervjuvala ljudi. Ni bilo problema. Tudi kuharske delavnice sem že imela, ni bilo problema govoriti in poučevati ljudi. Vendar sedaj me čaka nekaj drugačnega. Nastopala bom sama pred večjo množico ljudi, pripravljala jed, govorila o drugih jedeh in še kaj se bo našlo. Najbolj strah me je tega, da publiki ne bom dovolj zanimiva, ter bodo pobegnili iz prizorišča, da jih bo ogromno, ter ne bom imela dovolj izdelka, ter da bom morala govoriti po mikrofonu, saj že dolgo nisem govorila in ne vem kako bo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred dogodkom, ker ne vem kaj se bo tam dogajalo. Ko se zavem, da imam strah pred dogodkom, ker ne vem kaj se bo dogajalo, se ustavim in diham. Zavedam se, da nihče, ki nekaj dela prvič ne ve kaj in kako bo, vendar če zaupa vase, da bo vse dobro, potem tudi bo. Prav tako je najbolje, da jaz delam po svojih najboljših močeh in če kaj ni tako, kot bi moralo biti, če je kaj narobe, se ne sekiram, ampak izpeljem po najboljših močeh. Zavezujem se, da se ne sekiram po nepotrebnem in delam na način, ki je najboljši, se prilagajam drugim, vendar sem še vedno jaz.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati kako bo vse skupaj izpadlo in ali sem dovolj dobra, da imam tako predavanje/ delavnico. Ko se zavem, da se bojim, kako bo vse skupaj izpadlo in ali sem dovolj dobra, da imam tako predavanje/ delavnico, se ustavim in diham. Zavedam se, da jaz sama vem in znam največ o stvari o kateri nameravam govoriti, saj se stvari posvečam in jo raziskujem. Tudi drugi mogoče vedo veliko o tej temi, vendar ne čisto o tem o čemer bom predavala sama, zato je strah odveč. Zavezujem se, da je strah odveč, saj o stvari o kateri predavam imam več znanja kot poslušalci, ter kar povem je za njih nekaj novega, če ugotovim, da ima nekdo več znanja, ga povprašam po njegovem znanju in naredim prijetno za vse, vendar osebe ne izkoristim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred govorom veliki skupin. Ko se zavem, da me je strah imeti govor pred veliko skupino, se ustavim in diham. Zavedam se, da velika skupina ljudi pomeni več poslušalcev, torej več ljudi, ki mi lahko omogočijo posel. Poleg tega je govoriti enemu človeku, dvema, desetim, petdesetim ali stotim enako. Poveš, kar veš in znaš in kar predvidevaš, da morajo slišati, kar je dobro, da slišijo. Če jih zanima še kaj drugega vprašajo, ter če ne veš odgovora rečeš preprosto, da ne veš, če veš, odgovoriš. Zavezujem se, da pred nastopom se umirim s pomočjo dihanja, se že doma pripravim vsaj približno kaj bom povedala, ter govorim sproščeno in tisto kaj moram povedati, kar je dobro da povem, ter odgovorim na njihova vprašanja, ter se ne oziram na število poslušalcev, saj ni pomembno ali govorim enemu ali več, če pa je še vedno prisoten strah, se fokusiram na enega udeleženca in govorim samo njemu, saj drugače poizkušam z očmi zajeti celo dvorano, vse poslušalce.