163. dan: Biti sama s seboj

V soboto sem bila kot prostovoljka, markirant, na izpitih za pse reševalce. Bila sem tista oseba, ki so jo skrili ali v gozd ali v ruševine in so me psi iskali. Nisem bila edina. Je bila pa to zanimiva izkušnja. Namreč biti sem morala čisto tiho in na miru. Saj to ni težko. Če je lepo toplo. Vendar tokrat je bilo kar hladno. In ležati uro, mogoče še malo več ni tako prijetno. Poleg tega nisem imela pri sebi ničesar s čemer bi se kratkočasila, razen sebe. In ta ura se mi sploh ni tako vlekla. No, v gozdu ni bilo problema. Malo večji je bil v ruševinah, ko me je začelo močno zebsti, mene pa iz skrivalnice niso in niso hoteli spustiti, sam sem bila notri zaprta, da psi niso mogli do mene, čeprav so ušli, vendar to ni bistvo. No v ruševinah me je zeblo in nisem se mogla ogreti. Sem pa kmalu odkrila svetlobo, ki je pronicala v skrivalnico in sem nastavila roko tako, da je sonce jo presevalo. Takrat sem se "umaknila" v drug svet, kot da ne bi bila več tam. Igrala sem se z roko in svetlobo. Videla sem celo žilice na prstih, ki so bile temne, vse ostalo pa svetlo. Ko sem to razlagala sem rekla, da se mi je "dogajalo", bila sem kot v nekem transu. Vendar me na srečo ni več tako zeblo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se sekirati, zakaj nisem vzela telefona s seboj, da bi se kratkočasila z njim. Ko se zavem, da se sekiram, zakaj nisem vzela telefona s seboj, da bi se kratkočasila z njim, se ustavim in diham. Zavedam se, da je telefon in kratkočasenje z njim najslabša možna rešitev. Ravno zato sem se odločila in ga pustila v avtu. Imela sem slab občutek, kot da bi bila gola, vendar ko sem začela delati na sebi, sem se umirila, bila s seboj in opazovala naravo, se je stanje izboljšalo. Bila sem vesela, da ga nisem vzela, no razen ko sem želela posneti nekaj prečudovitih fotografij, vendar pa sem bila v tistem trenutku in sem opazovala motive, ter igro svetlobe in senc, medtem, ko se je sonce gibalo po nebu. Zavezujem se, da se zavedam, da če si v trenutku, ne potrebuješ ničesar za kratkočasenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti slabo, kot da bi bila gola, ko nisem imela pri sebi telefona. Ko se zavem, da se počutim slabo, kot da bi bila gola, ko nimam pri sebi telefona, se ustavim in diham. Zavedam se, da telefon je samo stvar. Če me kdo rabi in me pokliče se izpiše kdo me je klical in ko sem pri času pokličem nazaj. Drugače pa je telefon motilec v naših življenjih. Ljudje postajamo odvisni od njega. Ne moremo brez njega, zato delam na tem, ter ko si želim čas zase, ga puščam doma. Ko hodim zvečer z nekom na sprehod, ga puščam doma, ko pa grem sama na daljši sprehod pa ga vzamem s seboj, da posnamem kako fotografijo, večino časa pa je v žepu. Ko grem sama ga vzamem tudi zaradi varnosti, ker grem v gozd. Vendar telefon je samo stvar in ne smem postati odvisna od njega. Včasih smo živeli tudi brez njih, vendar takrat smo res živeli, sedaj životarimo. Ne znamo biti sami s seboj, opazovati narave, ker raje bulimo v zaslone, ki nam kvarijo oči in um. Zavezujem se, da če ni nujno nimam pri sebi telefona in se počutim zaradi tega svobodno in ne golo, kot da bi mi nekaj manjkalo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti čudno, ker sem s pomočjo svetlobe raziskovala sebe in samo svetlobo. Ko se zavem, da se počutim čudno, ker sem s pomočjo svetlobe raziskovala sebe in samo svetlobo, se ustavim in diham. Zavedam se, da če bi me kdo videl, da bi me gledal čudno, vendar sem se odklopila in zaradi gledanja, kako preseva svetloba skozi roko, me ni več tako zeblo. Bila sem v trenutku, zavedala sem se sebe, svojega telesa, mraza, bila sem v trenutku. Ko sem opazila temnejše črtice na prstih in ugotovila, da so to žile v katerih je kri, sem se počutila, kot da bi odkrila najpomembnejšo formulo na svetu. Bila sem vesela. Vendar nisem se smejala, nisem se veselila, nisem kričala. Imela sem neko notranje zadovoljstvo. V tistem trenutku sem bila resnično v trenutku in sem se zavedala sebe, malega prostora v katerem sem bila, ki se mi je zdel zelo velik. Bilo je drugače, kot sem bila vajena do sedaj. Nimam strahu pred malimi prostori. Do tega občutka je prišlo zaradi mraza in ker sem bila samo sama s seboj, ni bilo motečih dejavnikov, sem vse odklopila. Zavezujem se, da ko pridem v stanje, katerega nisem navajena in se v njemu počutim dobro, da ne bežim iz njega, ampak poizkušam iz njega dobiti vse najboljše.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da če bi me kdo videl, da bi me gledal čudno in me imel za čudno. Ko se zavem, da mislim, da če bi me kdo videl, da bi me gledal čudno in me imel za čudno, se ustavim in diham. Zavedam se, da kako bi me drugi gledali in videli in za kakšno bi me imeli, je samo njihovo mnenje, ne pa moje. Sama sem se imela za čudno, zato sem mislila, da bi me tudi drugi imeli za takšno. Vendar nazadnje sem se sprejela in to je najbolje. Zavezujem se, da če se sama počutim čudno, da ne predvidevam, da bi me tudi drugi imeli za čudno, ter se tudi sama sebe vidim kakršna pač sem in ne kako se v tistem trenutku počutim.