131. dan: Sanje

To jutro sem ponovno sanjala. Da, pravijo, da sanjaš vsako noč, vendar si ne zapomniš sanj. Jaz nisem prepričana v to, sem pa prepričana, da imajo sanje nek pomen. No pa da jih opišem.

Dogajale so se v Ljubljani in sicer na Gospodarskem razstavišču, v dvorani imenovani Jurček, ki pa je bil čisto drugačen, kot se ga spomnim. Namreč steklo je bilo oblepljeno, notri pa je bilo kot na gradbišču. Na delu bližje vratom so biel postavljene mize, kjer so bile stojnice. Tudi sama sem imela stojnico in sicer na najmanjši mizi. V prostoru ni bilo veliko ljudi. Kmalu sem dobila od nekod informacijo, da je neka prireditev v povezavi z vinom, v tistem trenutku pa vstopi v prostor oseba B ženskega spola, ki sem jo takoj povezala z neko drugo osebo, ki ji lahko rečemo gospod Z. Gospa B je spraševala po neki stvari in ker sem hotela biti ustrežljiva sem tudi sama pričela z iskanjem tiste stvari. Medtem ko sem iskala, v prostor vstopi tudi gospod Z, ki me objame in me v objemu drži kar nekaj časa. Ta njegov objem se mi zdi zelo čuden, saj nisva bila nikoli v reali v takem odnosu. 

Od vseh sanj bom izvzela del z gospodom Z in ga bolj podrobno predelala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da bi imela iste občutke do Z tudi v realnosti, če bi ga srečala, kot v sanjah. Ko se zavem, da verjamem, da bi imela iste občutke do Z tudi v realnosti, če bi ga srečala, kot v sanjah, se ustavim in diham. Zavedam se, da je bilo v zadnjem letu med nama burno obdobje, ko mi je bil všeč, do tega, da sem ga videla kot nekaj več, pa do tega, da sem bila zelo jezna nanj, ker ni držal svoje obljube. Vendar sem nazadnje z njim poravnala vse račune, samo še pogodba obstaja, za katero pa ne vem, ali je sploh še veljavna ali ne. Zavezujem se, da Z sprejemam kot osebo in ne gojim nikakršnih čustev, ne negativnih, ne pozitivnih, ker ni potrebe po tem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da ne gojim do Z nobenih čustev več. Ko se zavem, da verjamem, da ne gojim do Z nobenih čustev več, se ustavim in diham. Zavedam se, da to ni res, saj ko sem v sanjah slišala njegov glas, sem si želela, da ne pride notri, kjer sem razstavljala. Počutila sem se manjvredno v tem neuglednem prostoru, saj je on vedno urejen in se ima za nekaj več. Ko sem slišala v sanjah njegov glas, sem reagirala, torej tudi v resnici moram imeti še vedno nekakšna čustva do njega, čeprav jih tlačim in zanikam, da bi jih imela. Zavezujem se, da preneham s premišljevanjem o njemu in o tem kaj on misli o meni.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da sem manj vredna kot on. Ko se zavem, da mislim, da sem manj vredna kot on, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem enako vredna kot on, čeprav ima on več premoženja kot jaz, sva oba samo človeka in prebivalca Zemlje. Zavezujem se, da se ne primerjam z drugimi in se ne ponižujem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, kaj si on misli o meni in ali je jezen name zaradi skrajnega ukrepa, ki sem ga naredila. Ko se zavem, da razmišljam kaj si on misli o meni in ali je jezen name zaradi skrajnega ukrepa, ki sem ga naredila, se ustavim in diham. Zavedam se, da moje razmišljanje o tem sploh ni pomembno, ker če je jezen name, me sovraži ali kaj podobnega, je to njegov problem, ne moj. Ukrepala sem proti njemu zato, ker ni izpolnil svojih dolžnosti, ki jih je imel do mene in ko je bilo tega konec, je vsega konec. Sicer pa, če bi bil jezen name, bi hotel prekiniti vse stike z mano, tudi na FB in mi ne bi pred kratkim celo poslal prošnjo, da naj povšečim njegovo novo stran. Zavezujem se, da se ne sekiram kaj si drugi mislijo o meni in kakšna čustva gojijo do mene, saj to ni moj problem, ampak njihov.

130. dan: Osebni boji

Ali je dobro sprejeti darilo, ki si ga želiš, vendar od osebe, od katere ne bi smel sprejeti? Boj sam s seboj se pričenja in najlažje je, tako kot sem naredila jaz, vse skupaj prenesti na druge ljudi, da se ti pomagajo odločiti. V meni so divjali moralni predsodki. Ko so mi prijatelji govorili, da naj sprejmem, se mi je teža na prsih manjšala, dokler me ni nekdo postavil na realna tla, kjer sem bila prej. Postaviti sem morala mejo. Sprejela sem darilo, vendar vse ostane kot sedaj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati kaj se bo zgodilo, če sprejmem darilo, saj potem ko sem darilo sprejela, se ni spremenilo ničesar in nihče mi ni nič naredil in očital, kar sem se najbolj bala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati sprejeti darila, ker je darilo, katerega si ne morem sama privoščiti, čeprav če bi se potrudila, bi tudi sama prišla do takega darila, mogoče nenazadnje še boljšega, ker bi vedela zaradi česar ga kupujem in čemu bo namenjeno, vendar podarjenemu konju se ne gleda v zobe in darilo sem sprejela in sem hvaležna zanj.

Odustim si, da sem sprejela in si dovolila skrbeti kaj in kako bo če darila ne bi sprejela, saj sem razmišljala med sprejeti ali ne. Nazadnje sem se odločila, da darilo sprejmem in se zahvalim zanj, ter je misel, kaj bi se zgodilo, če darila ne bi sprejela odpadla.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ustrašiti se, ko je bilo omenjeno darilo, čeprav sem osebi, ki mi je darilo dala, večkrat omenila, da imam slabe izdelke, podobne temu izdelku, ki sem ga dobila v darilo. Ta vzorec sem opazila večkrat, da ko sem na varnem, preko interneta rada povociram, ko pa pride do "akcije" ali je to sestanek, ali spoznavanje, ali karkoli podobnega, pa otrpnem in pričnem iskati izgovore. Ko se zavem, da delujem po temu vzorcu, se ustavim in diham. Zavezujem se, da se ne igram več na tak način, da ko se počutim "varna" provociram, ko pa bi se moralo kaj zgoditi konkretnega, fizičnega, pa otrpnem in iščem izgovore.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila spraševati druge za mnenje, da bi si olajšala odločitev, ter da bi lahko če bi bila odločitev napačna, zvalila krivdo na druge. Čeprav v tem primeru tega ne bom mogla, saj sem se nazadnje odločila sama in naredila tako, da bom mu če bo potreba, dala denar v protivrednosti darila.

129. dan: Kulturne razlike

Slovenija je majhna država, vendar zelo razgibana, tudi na kulturnem področju. Tukaj mislim na navade in običaje, ki se razlikujejo tako kot narečje iz vasi do vasi, kaj šele iz enega konca slovenije na drugi. Že nekaj časa me je strah kurentov/korentov ali kako jim že rečete. Zakaj me jih je strah. Ker na območju iz koder izhajajo so določene navade, sama pa teh navad ne poznam, ter se jih zato izogibam, ter celo bojim, ker so rahlo vsiljivi, sploh če vidijo za ženitev primerno žensko, kakršna sem jaz. 

Tudi sedaj, ko so na pohodu imigranti /begunci oz kakorkoli jim že kdo pravi, me jih je strah. Imajo svoje navade in prepričanja, svojo vero in imeli so svoje življenje. Njihovega življenja nisem raziskovala, vem pa, da se zelo razlikuje od mojega. Zato me jih je strah. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred neznanim, ko ne vem kako odreagirati v določeni situaciji, da si ne naredim sramote. Ko se zavem, da imam strah pred neznanim, ko ne vem kako odreagirati v določeni situaciji, da si ne naredim sramote, se ustavim in diham. Zavedam se, da strah izvira iz nepoznavanja situacije, ter prepričanja, da bi se jaz morala prilagajati njihovi kulturi, navadom in običajev. Sram pa, da če ne bi naredila tako, kot pri njih delajo, da boda se mi posmehovali in me zaničevali zaradi tega. Vendar vem, da je vse v moji glavi, da če ne delam tako, kot oni, da bo vseeno dobro, samo da ne delam proti njim. To je govora večinoma o navadah in običajih v naši državi. Glede prišlekov pa je tako, da je potrebno sprejeti in upoštevati njihovo kulturo, katero so navajeni, delati tako, da se jih ne prizadane, obenem pa poskrbeti, da naše navade in kultura ostanejo take, kot so do sedaj bile. Če človek odide v drugo državo kot turist, se mora prilagoditi njihovim običajem. Glede teh prišlekov je drugače, tukaj niso kot turisti, ampak si želijo na novo zaživeti, tako da nenazadnje se bomo morali prilagoditi en drugemu. Zavezujem se, da me ni strah če ne poznam kulture, navad in običajev drugih ljudi in me ni sram narediti napake, ker ne poznam navad in običajev, ampak se izobražujem ter spoznavam, obenem pa spoštujem svojo kulturo, navade, običaje in vero.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pisati tako, da ne bi sprožila prevelikih reakcij v ljudeh in bila deležna njihovih negativnih komentarjev glede tega, o čemer pišem. Ko se zavem, da pišem tako, da ne bi sprožila prevelikih reakcij v ljudeh in bila deležna njihovih negativnih komentarjev glede tega, o čemer pišem, se ustavim in diham. Zavedam se, da bodo vedno ljudje, ki bodo proti tujcem in drugače mislečim ljudem. Taki ljudje spoštujejo in priznavajo samo ljudi, ki so iste narodnosti kot oni, nekateri pa morajo še isto razmišljati kot oni. Vendar ni potrebe po tem, da bi grozili prišlekom, da se jih bo pobilo. Niso si krivi sami, ampak so odšli od doma zaradi vojne in porušenih hiš, oziroma ko so jim drugi sprali možgane, da je v Evropi boljše življenje. Prav tako so tudi oni ljudje, tako kot mi in jih je potrebno sprejeti kot človeka, ne kot nasprotnika, ter obenem narediti vse, da se ustavi vojna v njihovi državi, ter se vrnejo v svojo državo. Zavezujem se, da se ne oziram na neupravičena mnenja drugih, ter sama mislim in delujem na način, ki je najboljši za vse, tako mene, kot ljudi okoli mene, čeprav na prvi pogled to ni videti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred korenti/ kurenti, ker sem slišala, da se jih "rešiš" tako, da jim daš robček, sama pa le-tega nisem imela nikoli pri sebi in sem se zato raje umaknila, kot pa se izpostavila. Ko se zavem, da me je strah pred korenti/ kurenti, ker sem slišala, da se jih "rešiš" tako, da jim daš robček, sama pa le-tega nisem imela nikoli pri sebi in sem se zato raje umaknila, kot pa izpostavila, se ustavim in diham. Zavedam se, da s skrivanjem pred izzivi ne bom nikoli ugotovila, ali je to kar piše res ali ne, torej bi morala se prepustiti dogajanju in biti vesela, če pride do tega dogodka, da sem se nekaj novega naučila. Zavezujem se, da se ne skrivam pred novimi stvarmi, ampak jih spoznavam v praksi, kje se resnično ugotovi, kaj je res in kaj so samo govorice.

128. dan: Prvi vtis in trenutek

Pogovarjala sem se z osebo B, ki mi je rekla, da ko je slišala neke govorice o meni, da se je pričela umikati. Nato je ta oseba odšla na internet, ter pričela z raziskovanjem, ter ugotovila, da v resnici sploh nisem taka pošast, kot je dobila prvi vtis oz kar so osebi B o meni povedali drugi. Najprej se me je oseba B izogibala, ko pa me je preverila na internetu je bila bolj zaupljiva do mene. Tudi drugi so se me izogibali. Oseba B pa je spremenila mnenje o meni, ker je ugotovila, da me bo že ukrotila. Na srečo sem to osebo želela vprašati zakaj je prišlo do te spremembe in dobila sem odgovor, to pa še ni vse. Zaradi te osebe sem odprla oči, ter ugotovila, da se moram do ljudi, katere šele spoznavam obnašati drugače, ker lahko dobijo napačen vtis o meni. Vpletenim osebam sem se opravičila, vendar glavno opravičilo je opravičilo sebi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti vsiljiva do oseb, ki jih niti ne poznam dobro. Ko se zavem, da sem vsiljiva do oseb, ki jih niti ne poznam dobro, se ustavim in diham. Zavedam se, da smo ljudje različni. Nekateri hitro navežejo stike, drugi jih zelo težko, nekateri obožujejo dotike, drugim so dotiki odveč ali pa se jim zdijo vulgarni, nekateri imajo tabu teme o katerih jim je težko govoriti, spet drugi jih nimajo. Sama se moram zavedati, da so ljudje drugačni kot jaz in lahko če delam nekaj, kar je meni všeč, lahko drugim ne paše, zato se moram v nepoznani družbi umiriti in spva spoznati ljudi in njihove meje. Zavezujem se, da se izogibam fizičnih stikov in pogostih tabu tem v družbi s katero se šele spoznavam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati pozornost na nepravi način, pri nepravih ljudeh. Ko se zavem, da iščem pozornost na nepravi način, pri nepravih ljudeh, se ustavim in diham. Zavedam se, da je nepravi način vsak način pri katerem ne delam tako, kot bi želela, da bi drugi naredili meni. Če nekoga pokličem parkrat po imenu in me ignorira bi morala vedeti, da ne želi komunicirati z mano, če me opozori, da naj nekaj ne počnem, potem bi morala prenehati s takim početjem. Nepravi ljudje pa so tisti, ki nočejo komunicirati z mano in se me izogibajo. Prav tako je možno, da so pravi ljudje in pravi način, vendar trenutek ni pravi, ali pa jim kaj drugega ni všeč. Zato je dobro opazovati ljudi in njihovo verbalno in neverbalno komunikacijo in jo upoštevati. Zavezujem se, da nisem vsiljiva do ljudi, pri katerih opazim, da nočejo na noben način komunicirati z mano in se me raje izogibajo, ter ne silim vanje samo zato, ker si želim pozornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila izbrisati vse okoli sebe, ter si predstavljati, da oseba B igra zame in se počutiti, kot da bi igrala mi podoknico. Ko se zavem, da sem izbrisala vse okoli sebe, ter si predstavljala, da oseba B igra zame in sem se počutila, kot da bi mi grala podoknico, se ustavim in diham. Zavedam se, da so moji občutki o ogranju podoknice prišli iz želje po pozornosti in po temu, da bi tudi meni kdo kdaj zaigral. Odšla sem v misli in si želela, da bi tudi meni kdo kaj zaigral in zapel, vendar sem se kmalu potopila v glasbo in petje, ter bila v tistem trenutku, v glasbi in petju, bila sem vesela, presenečena, ker kaj takega od te osebe nisem pričakovala, vendar sem uživala trenutek. Počutila sem se živa in sprejeta in smejala sem se. Pri naslednji pesmi so se pridružili še drugi inštrumentalisti in cel "koncert" sem posnela. Bilo je preprosto čudovito. Zavezujem se, da si ne predstavljam stvari, ki si jih želim nekoč doživeti in raje sprejmem trenutek in uživam v njem.

127. dan: Položaji

Cel teden delam kot prostovoljka in prvi dan, ko me je vodja prostovoljcev tu kjer delam pooblastil, da sem "šefica", sem se kar malo postavljala in sem upala, da bo ta moj naziv trajal dolgo, da bom lahko ostale prostovoljce vodila skozi delovne naloge. Žal so mi že naslednji dan posredno odvzeli pooblastila, saj naj bi glavnega na tem področju zamenjala druga oseba, kar se je tudi zgodilo. Zaradi izgube "statusa" sem se počutila manjvredna, saj sem si želela malo voditi ostale, da vidim, ali mi gre ali ne, vendar nazadnje sem ugotovila, da mi je status na nek način ostal, vendar ker sem pozneje hodila pomagati, ga nisem mogla v celoti pokazati in izvajati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila si jemati k srcu ko sem dobila in izgubila status "šefice", saj poleg pravic s statusom prihajajo tudi dolžnosti, večina ljudi pa vidi s pridobitvijo samo pravice, dolžnosti pa ne vidijo, dokler ni prepozno in se jih morajo zavedati. Tudi sama velikokrat vidim v višjem položaju večinoma kakšne pravice ima človek, dolžnosti pa ne opazim, saj večji ko je položaj, večje dolžnosti ima človek, da teče tako, kot mora.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti užaljena, ko sem izgubila večinoma navidezen status, s pomočjo katerega sem želela pokazati svoje znanje in sposobnosti, česar ni potrebno dokazovati, če si dovolj dober, saj delaš in dokazuješ se lahko tudi kot človek, posameznik, brez da imaš kakšen pomemben status.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti manjvredna, ker so mi odvzeli status, ki je bil samo dogovorjen in med nami in samo tisti, ki so bili takrat prisotni tam vedo zanj. Ko se zavem, da se počutim manjvredna, ko mi odvzamejo status, ki je bil samo dogovoren in med nami in samo tisti, ki so bili takrat prisotni tam vedo zanj, se ustavim in diham. Zavedam se, da v današnjih časih je tako, da se nekatere statuse hitro pridobiva in izgublja, spet drugi pa se posameznike držijo zelo dolgo. Zaradi tega je najboljše, da si v trenutku in se prepustiš toku dogajanja. Zavezujem se, da se ne počutim manjvredna, ker pridobivanje in odvzemanje nekaterih statusov je zelo hitro.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila videti ljudi, ki so na položaju, da so nekaj več, da so pomembnejši od drugih, vendar sem ugotovila, da tisti ljudje, ki so višje na položaju imajo več znanj, pooblastil in dolžnosti kot ostali in so čisto navadni ljudje, ki znajo presenetiti in se razživeti. Po 10 letih sem srečala bivšega šefa, ki sem delala zanj kot študentka in ugotovila, da je zunaj v družbi čisto drugačna oseba, kot sem jo videla takat v delavnici. Tam mora pokazati svojo avtoriteto, ko pa se druži pa se sprosti in uživa, kot vsak človek.

126. dan: Jeza

So različne stvari, ki te pripeljejo do jeze. Jeziš se zaradi počasnih voznikov pred sabo, ker je gužva na cesti ali v trgovini in se ti mudi, zato, ker te je nekdo užalil in si jezen nanj, pa jezen si, ko ti gre vse narobe. Da, veliko je trenutkov, ki te pripeljejo do jeze. Pa je res temu tako? Ali se res jezimo zato, ker je to edina možnost, ter če se ne bi jezili, ne bi mogli živeti? Ali so res ljudje ali avtomobili pred tabo krivi za tvojo jezo, ter zamujanje, ali si se sam napačno odločil in šel prepozno od doma, ali pa si mislil, da boš hitreje prišel na dogovorjeno mesto, vendar si se zadržal nekje? Ali res dela prodajalka v tvoji vrsti tako počasi, ker ji je dolgčas, ali mogoče, ker se tebi tako mudi? No, vse je v glavi. Ko greš na pot od doma, računaš, da bo cesta prazna in ne bo zastojev, ker zastoji so, pride do jeze (razlika med našimi predvidevanji in realnostjo- čustva), v trgovini mislimo, da če se postavimo v neko vrsto, da bo šla zaradi nas hitreje, kot ponavadi, vendar gre tako poooočasi, ter še veliko situacij, za katere mislimo, da se bodo odvile drugače, kot si predstavljamo, venar se odvijajo po svoje, mi pa smo zaradi te banalne razlike tako jezni, da kar "puhamo" od jeze, čeprav ni nihče okoli nas kriv za tako situacijo, samo mi sami, z našimi mislimi smo nas pipeljali do tega.

Par dni nazaj sem se jezila na ljudi, ki niti vedeli niso, da se jezim nanje, ker jaz sem mislila, da me ignorirajo, v resnici sem pa po pomoti imeta mikrofon na mute in me niso slišali, da jim želim nekaj povedati. Seveda je bilo vse v moji glavi, saj sem predvidevala, da me slišijo in sem jim nekaj govorila, v resnici pa me niso slišali, zato pa niso komunicirali z mano, me poslušali. 

Odpustilm si, da sem sprejela in si dovolila jeziti se na ljudi. Ko se zavem, da se jezim na ljudi, se ustavim in diham. Zavedam se, da če se jezim na druge, da se jezim v resnici nase, ker sem načrtovala in si želela, da se stvari zgodijo drugače, kot so se v resnici. Najslabše je nek potek načrtovati vnaprej, sploh če je velika možnost, da pride do sprememb. Zavezujem se, da si ne delam nekih načrtov, ki se lahko spremenijo, saj tako en morem biti jezna, če se mi načrti ne uresničijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bit jezna nase. Ko se zavem, da sem jezna nase, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem nase lahko jezna, ko ugotovim, da bi lahko bolje prišla skozi, ali bi bil rezultat boljši, če bi delala drugače, vendar ko si nekaj zamislim, delam tako, kot si zamislim. Zavezujem se, da se prilagajam in delam na tak način, da mi ne bo potrebno se jeziti nase.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati, da bodo drugi jezni, če bom naredila kaj narobe. Ko se zavem, da se bojim, da bodo drugi jezni, če bom naredila kaj narobe, se ustavim in diham. Zavedam se, da sama ne morem predvidevati reakcij drugih, saj so lahko neke stvari zanje čisto normalne, ko se zame zdijo nekaj slabega in zaradi tega pričakujem grajo ali jezo od njih, saj se mi je to tudi dogajalo pogosto v otroštvu. Zavezujem se, da ne sklepam o jezi drugih iz moje perspektive, ker ima vsak drugačen pogled na določeno situacijo.

125. dan: Ljubosumje

Ko si v glavi zamisliš, da bo neka oseba ti posvečala toliko pozornosti, kot si sam želiš, da bi ti morala posvečati, takrat pride do egoističnega momenta. Želiš si od nekoga več, kot ti nekdo lahko da. Poleg tega pa se lahko zgodi, da ta oseba živi resnično svoje življenje, ter se ne ozira nate, ter si najde neko drugo osebo, do katere goji čusta, se privlačita. Ker misliš, da si izgubil nekoga, ki bi ti lahko, ali pa ti je dajal tisto, kar si želiš, ter si misliš, da ne moreš dati sam sebi, pride do ljubosumja. Tudi ljubosumje je čustvo in sicer ti si želiš, da bi ti neka oseba dajalo tisto, kar daje tretji osebi. Torej je razlika med realnostjo in našimi predstavami.

To se sedaj dogaja tudi meni. Ljubosumna sem na osebo A, katera mi je pred časom posvečala pozornost, me na nek način tudi izkoristila, ker sem to pač ji pustila, sedaj pa se oseba trudi z neko drugo osebo, ki se naj bi bolj ujeli. V tem primeru je najbolje, da se umaknem, ter jima pustim prosto pot, jaz pa se posvetim osebi C, katero sem spoznala pred kratkim in jo po mojih opažanjih zanimam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti ljubosumna na osebo A, namesto da bi se posvečala osebi C, ter uživala trenutke s to osebo. Ko se zavem, da sem ljubosumna na osebo A, namesto da bi se posvečala osebi C, ter uživala trenutke s to osebo, se ustavim in diham. Zavedam se, da če bom ljubosumna na ljudi okoli sebe, da ne bo to prineslo nič dobrega, ne zame, ne za ljudi okoli mene, zato je bolje, da dajem pozornost ljudem, ki si zaslužijo mojo pozornost, ter seveda sebi, saj sem oseba, ki vedno ostane ob meni in nikoli ne odide nikamor. Zavezujem se, da dajem pozornost pomembnim stvarem in se ne sekiram zaradi nepomembnih stvari, ter nisem ljubosumna na ljudi, ki jih ne morem imeti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila upati, da mi bo oseba A kadarkoli resnično posvečala pozornost, ter me ne samo izkoristila na tak način, saj ko sem iskala pozornost, je to ta oseba izkoristila za svoj dobrobit, kar sem jaz dopustila, ter nazadnje bila samo jaz na slabšem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zaupati osebi, ki me je nato izkoristila za svoj dobrobit, čeprav sem za vse kriva sama, ker nisem dovolj hitro ugotovila kaj si želi ta oseba od mene in glede na to, da sem bila takrat še zelo čustveno nestabilna, kar sem še vedno, vendar manj kot takrat, ter sem upala, da bom ob tej osebi lažje hitreje napredovala, če se bom družila in pogovarjala z dotično osebo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila podzavestno kriviti osebo A, da me je izkoristila, čeprav sem bila sama kriva za vse, kar se mi je zgodilo, ker sem delovala na takšen način in kaj drugega sploh ni bilo pričakovati, saj sem kazala vso svojo ranljivost in preveč reagirala na vsako malenkost, ki se mi je zdela pomembna, čeprav v resnici sploh ni bila pomembna, kar se jaz takrat še nisem zavedala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila kriviti osebo A za moje napake, ker sem mislila, da mi lahko pomaga in svetuje, čeprav sem sčasoma ugotovila, da sem sama sebi najboljši prijatelj, svetovalec, partner in vse kar si želim in pričakujem od drugih. Prav tako sem lahko sama sebi najhujši sovražnik, to pa takrat, ko se otepam dela na sebi, ter sodelujem v čustvenih reakcijah.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti ljubosumna na osebo A, ker posveča pozornost drugi osebi, ji pošilja fotografije, lajka objave na FB, veliko objav komentira in vse to na drugačen način, kot je to še ne dolgo nazaj oseba A komunicirala z mano, na mojem zidu, ko je samo lajkala objave, kot podporo pri procesu, ter včasih napisala kak komentar v podporo. Nazadnje sem sama povedala osebi A, da naj tega ne počne več, ker se mi ne zdi potrebno, ker tako ali tako vem, da me podpira, čeprav ne vem več, ali me še, ter niti ali me je v resnici od začetka podpirala, kar pa sploh ni pomembno, saj je to preteklost in preteklost naj ostane v preteklosti, jaz pa grem po svoji poti, tako kot je potrebno naprej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti ljubosumna na neko osebo, ki mi ne more dati ničesar, kar si ne morem dati sama, saj me nihče ne more poznati bolj, kot se poznam sama, čeprav se mi včasih zazdi, da vsi okoli mene bolje vedo o meni kot sama, da me vsak lahko brez problema prebere in najde moje šibke točke, ki jih uporabi proti meni, vendar ko sem popolnoma čustveno stabilna, me nihče ne more spraviti v slabo voljo, ali karkoli izkoristiti proti meni, čeprav je pot do čustvene stabilnosti pri meni še dolga, vem da bom uspela in takrat ne bom ljubosumna na nikogar, ker ne bo potrebe po tem.