ponedeljek, 13. april 2015

101. dan: Kava in hiperaktivnost

Danes sem se zbudila zaradi nenavadnega hrupa že kar krepko pred budilko, to je celih 10 minut. Potem sem poležavala še dobro uro, vendar nekako nisem mogla ostati v postelji, ter sem se prisilila in začela z delom. Najprej sem si natisnila literaturo, saj lažje berem tiskano verzijo kot na računalniku. Nato sem pričela z branjem, ki je trajal do kavice, ko grem z očitom in njeno sodelovko na druženje ob kavi. Sama pijem instant kavo, saj prave ne pijem. Vendar pa je tik pred kosilom sestra si skuhala kavo in jo ponudila tudi meni. Ker sem si malo kave zlila v veliko mleka, je bil okus dober, vendar sem vseeno ga popila zelo hitro. Po kosilu sem še malo brala, ter našla temno čokolado s kavo, katere se nisem mogla ubraniti in sem pojedla 2 koščka. Potem sem šla ven delat, saj podiramo neko stavbo. Morala sem po lestvi splezati 3m visoko in sem imela med plezanjem nenavaden občutek. Na betonski plošči, kamor sem splezala sem hitro naredila kar je bilo potrebno in potem si nekako nisem upala iti dol po isti lestvi, zato sem se odločila za drugo, ki je bila naslonjena na ploščo in je bila nižja. Preden sem stopila na lestev sem si potiho (šepetajoče) rekla: "Ne boš me zajebaval!", mislila pa sem na um. Imam namreč strah pred višino. Ko sem to izgovorila, sem stopila na lestev in odšla dol. Potem sem imela še krajša obdobja z delom in branjem literature, najbolj pa me je presenetilo, ko mi je oče rekel, da kaj je z mano, ker sem danes tako pridna, da toliko delam, čeprav sama nisem imela tega občutka. Zaradi tega sem pričela raziskovati zakaj se mu je tako zdelo in sem prišla do prve ugotovitve, da naj bi bila kriva prevelika količina kave. Pa je res tako.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati/misliti/verjeti, da je za mojo delavnost kriva kava ali čokolada. Ko se zavem, da predvidevam/misim/verjamem, da je za mojo delavnost kriva kava ali čokolada, se ustavim in diham. Zavedam se, da če ne bi hotela delati, da mi ne bi pomagali ne kava, ne čokolada, ne brca v rit, tokrat pa je poleg poživil me premamilo tudi toplo sonce in zaradi zagona, katerega sem dobila zaradi zanimivega branja literature, sem dobila zagon tudi za fizično delo. Prav tako se tudi nisem utrujena oziroma zaspana zbudila, kot se ponavadi, predvidevam, da zardi preveč spanja. Vse to skupaj in moje dobro počutje v zadnjih dneh, mi je dalo zagon za delo, kava in čokolada pa sta ta zagon lahko samo malo povečali. Zavezujem se, da ne sklepam, preden ne raziščem situacije.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila počutiti nekaj več, ker so drugi opazili in me pohvalili, da delam več kot ponavadi, ter začela iskati vzroke za to. Ko se zavem, da se počutim nekaj več, ker so drugi opazili in me pohvalili, da delam več kot ponavadi, ter začela iskati vzroke za to, se ustavim in diham. Zavedam se, da so dnevi, ko naredm veliko, ter dnevi, ko se mi ne da nič in v zadnjem času pimeni prevladujejo dnevi, ko se mi ne da nič. Včeraj sem naredila nek temeljit preskok, ko sem se rešila bremena, ki me je težil že nekaj časa in sem danes zjutraj lažje zadihala brez tega bremena, čeprav imam še veliko stvari za narediti, da pridem na normalno stanje, ko bom delal sproti. Vendar vsa ta dela so notri na računalniku in delo zunaj je občasno dobrodošlo, ker sem preveč noter. Včeraj proti večeru sem bila tudi povabljena na sprehod, katerega sem se udeležila in dobila zagon. V resnici nisem takšen zapečkar, kot se kažem v zadnjem času, vendar vse stvari v zadnjem letu in turobno vreme v lanskem letu so me naredili zdolgočaseno in se sedaj prebujam iz sna. Pomlad je pravi čas za to. Zavezujem se, da nisem prevzetna, ter delam po najboljših močeh.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se čuditi drugim nad njihovimi ugotovitvami. Ko se zavem, da se čudimdrugim nad njihovimi ugotovitvami, se ustavim in diham. Zavedam se, da se jim zdi čudno, da delam in to z veseljem, ker ponavadi sem bežala od dela, čeprav je bilo lažje in bolj zanimivo od tega danes. To opazko pa sem slišala, ko sem nesla pospravit orodje, katerega sem najprej pustila tam, kjer sem končala, kasneje, ko pa sem imela čas, pa sem ga nesla pospravit, kar je bilo nenavadno za druge, vendar to sem naredila zato, ker nisem vedela kaj naj še naredim, ker nisem hotela se skriti v hišo, ker je bilo še prezgodaj in bi me mogoče še rabili zunaj. Zavezujem se, da se ne čudim nad opazkami drugih, kateri vidijo spremembe na meni, saj sem se spremenila sama, ter niso kriva nobena poživila, ampak drugačen pogled in dojemanje sveta.

Ni komentarjev:

Objavite komentar